VSK sodba Cp 314/2013

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in sodba delno tako spremeni, da se v peti vrstici izreka za besedami „v širini 1,80 metra“ doda besede „v višini 2,10 metra“, sicer se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in v nespremenjenem a izpodbijanem delu sodba potrdi.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ugotovilo obstoj služnostne pravice hoje in vožnje vsemi osebnimi motornimi vozili in s traktorji s priključki v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine s parc. št. 384 in 125.S (*125) k.o. Š. v breme nepremičnine s parc. št. 121.S (*121) iste k.o., po trasi poti, ki poteka po sredini nepremičnine s parc. št. 121.S (*121) k.o. Š. v širini 1,80 metra in sicer po celotni dolžini te nepremičnine v smeri severovzhod jugozahod od javne ceste s parc. št. 4475/1 iste k.o. do nepremičnine s parc. št. 125.S (*125) iste k.o. v dolžini cca. 27 metrov in toženi stranki naložilo, da opusti vsako poseganje v služnostno pravico hoje in vožnje po opisani trasi ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške.

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe v delu, ki se nanaša na širino služnostne poti nad 1,80 metra in uveljavlja vse pritožbene razloge, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče pod točko 14 sodbe obrazloži odločitev glede širine poti, vozilo naj bi se s traktorjem in osebnimi vozili in je širino najširšega vozila ocenilo na 1,59 metra, v primeru služnostne poti širine 1,80 metra bi na vsaki strani ostalo še 10 centimetrov, a pri tem spregleda, da gre za dejansko širino vozil brez vzvratnih ogledal oziroma da je upoštevana le širina ½ vzvratnih ogledal. To bi sodišče moralo upoštevati, vsako vzvratno ogledalo je namreč širše kot 20 centimetrov. Tudi osebni avtomobili in traktorji utrdijo širino vozišča najmanj 2,10 metra, in cestišče obsega še obcestni pas, gre za splošno znano dejstvo in to izhaja tudi iz sodbe P 1 z dne 15.3.2012 Okrajnega sodišča v Novi Gorici. Da je treba te okoliščine upoštevati, je ugotovilo že Višje sodišče v Kopru v zadevi Cp 1162/2009 z dne 12.1.2010.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu, v točki I, II in IV razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje. Tožeča stranka je zahtevala v tožbi ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in voženj, tožena stranka je v tem obsegu podala odgovor na tožbo, tožeča stranka je z dovoljenjem sodišča zahtevek zatem specificirala oziroma spreminjala, vendar je upoštevati, da je šlo prvotno za vseobsegajoči zahtevek, ki je bil kasneje skrčen na vožnjo z osebnimi in motornimi vozili in traktorji s priključki, šlo je za spremembo tožbenega zahtevka, tožena stranka se je opravičeno protivila, dejansko je prišlo do umika dela zahtevka, ter zaključi, da je šlo za spremembo tožbe in je podana bistvena postopkovna kršitev iz 1. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

Tožeča stranka je, kot je trdila tožena stranka v postopku, vozila skozi kolono, ki je bila široka 160 centimetrov in visoka približno 195 centimetrov. Sodišče bi se moralo ukvarjati z vprašanjem dobrovernosti oziroma slabovernosti tistih, ki so vožnje izvajali. Tožena stranka je sporno zemljišče uporabljala kot dvorišče za potrebe kmetije, za seno, orodja, drva, odlagala je razne poljske pridelke, imela je drobnico, dvorišče so tudi ogradili in v tožbi ni nobene navedbe, da bi tožeča stranka kadarkoli zahtevala umaknitev teh stvari, očitno je imela drugje dostop, sodišče bi se moralo vprašati o potrebnosti in smiselnosti peš dostopa oziroma oceniti to možnost, potrjeno dejstvo je tudi, da so v primeru zasedenosti dvorišča pravni predniki morali avto pustiti na javni površini, a se do vsega tega sodišče ne opredeli, podana je bistvena postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi višino traktorjev bi moralo sodišče omejiti, kršilo je 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je namreč trdila, da je bila kolona visoka maksimalno 195 centimetrov. Prav tako je sodišče videlo na trasi prek dvorišča na žici montiran električni kabel in je izmerilo višino. Da bi lahko sodišče omejilo služnost po višini, je tožena stranka predlagala izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki bi ugotovil dejansko širino in višino omenjene kolone. Nobena priča ni izpovedovala, da je bila širina kolone taka, da bi vozila z ogledali v normalnem položaju lahko zapeljala skozi kolono. Priče tudi niso izpovedale, da bi vozniki ogledala premikali. Sodišče bi prvenstveno moralo ugotoviti dejanske mere same kolone. Gre za strnjeno naselje, kjer je dragocenost takega prostora, pa čeprav se zdi, da gre za malenkostne zadeve, še bolj izrazita. Priče, predlagane s strani tožeče stranke in zaslišane, pa so tako ali drugače v sporu s tožencem ali do njega vsaj negativno razpoložene, njihovo verodostojnost bi moralo sodišče zato kritično presojati. Tudi stroškovna odločba je napačna, že pri odločitvi o širini je imelo sodišče na razpolago priznanje tožene stranke o širini 160 centimetrov, čeprav služnosti res tožena stranka ni priznala, služnost je obstajala le za tista vozila, ki zmorejo voziti po širini 180 centimetrov, upoštevati pa bi bilo treba tudi delni umik, kar se ni odrazilo pri stroškovni odločbi.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Tožeča stranka za trditve, da je potrebno pri gabaritih vozil upoštevati tudi vzvratna ogledala, ne ponuja in ni ponudila nobenih dokazov. Pritožba tožeče stranke je poizkus širitve služnosti. Določena širina v okviru 1,80 metrov absolutno zadostuje za vožnjo z vozili takšnih lastnosti kot jih je pri zatrjevanju služnosti zatrjevala tožeča stranka. Opozarja še, da tožeča stranka vozi sedaj s težkimi traktorji s priklopniki, ki po tem dvorišču niso nikoli vozili.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke:

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je v času, ko je tekla dvajsetletna priposestvovalna doba, na poti obstajala kolona, oziroma prehod, porušen je bil po poteku priposestvovanja, leta 2007, in je bilo ob ogledu na kraju samem ugotovljeno, da je višina nosilca, vidnega na steni stanovanjske hiše tožeče stranke, merjeno od spodnjega roba, 2,10 metra, širino prehoda pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo ocene zbranih dokazov, predvsem zaslišanja strank in prič, najširše osebno vozilo, ki je zapeljalo skozi prehod, je bilo široko (brez vzvratnih ogledal) 1,59 metra, ob prehodu je bilo „zelo ozko, šlo je zelo na tesno“, ter je na podlagi teh ugotovljenih dejstev sodišče prve stopnje zaključilo, da je ostalo na vsaki strani še približno 10 centimetrov, zato je štelo, da je bila širina prehoda 1,80 metra. Trditve tožeče stranke v pritožbi, da je treba upoštevati ogledala, niso utemeljene, po eni strani so delno že upoštevana (v podatku o navedeni širini vozila je bila zajeta ½ širine ogledal), po drugi strani pa je izkustveno jasno, da se v primeru, če gre za manever, kjer je levo ali desno ob vožnji ob avtomobilu ovira, mogoče ogledala tudi „premakniti“, nasprotnega pa tožeča stranka, ki nosi dokazno breme za trditve o širšem obsegu izvajanja voženj, ni dokazala (tudi sicer se v dvomu o vsebini služnosti šteje, da obstaja v obsegu, ki je blažji za služečo nepremičnino – načelo najmanjše obremenitve). Tožeča stranka uveljavlja obstoj pozitivne stvarne služnosti, ki zagotavlja služnostnemu upravičencu uporabo, ki ustreza vsebini služnosti, pogoj za nastanek stvarne pravice je določena kvaliteta posesti oz. način izvrševanja pravice (poleg poteka z zakonom določenega časa – 20 let za tim. nepravo priposestvovanje) in je v takem primeru treba upoštevati, kar je pravno pravilno izpostavilo že prvostopenjsko sodišče, da je v času priposestvovanja obstajala tim. kolona, izvrševanje voženj se je vršilo v okviru njenega obsega, zato sklicevanje pritožbe, da cestišče obsega še obcestni pas, v konkretni zadevi ni uspešno, to velja tudi za sklicevanje na sodno prakso, v zadevi, ki se je obravnavala pri tem pritožbenem sodišču pod opr. št. Cp 1162/2009 ni šlo za primerljivo zadevo, zid je bil postavljen naknadno, ko je služnost že nastala. Tako se izkaže, da pritožbeni razlogi tožeče stranke niso utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke:

Tožena stranka sama pravilno ugotovi, da je bil tožbeni zahtevek zmanjšan (skrčen), ko je tožeča stranka namesto prvotno obstoja služnostne pravice hoje in voženj uveljavljala obstoj služnostne pravice vožnje z osebnimi motornimi vozili ter traktorji s priključki, v takem primeru ne gre za spremembo tožbe (tretji odstavek 184. člena ZPP) in posledično ni podana uveljavljena postopkovna kršitev, ki jo pritožba posplošeno uveljavlja kot kršitev iz „1. točke 339. člena ZPP“.

Pritožba načenja vprašanje dobrovernosti ter potrebnosti peš dostopa, pri tem pa spregleda materialno podlago za priposestvovanje stvarne služnosti, ki jo je pravilno povzelo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pomembna je 20-letna doba dejanskega izvrševanja služnosti in nenasprotovanje lastnika, kar je ugotovljeno, ugotovljeno je namreč 20-letno pošteno izvrševanje služnosti, zato je pritrditi pravnemu zaključku o priposestvovanju služnosti pešpoti in vožnje z navedenimi motornimi vozili. Glede odlaganja stvari je v sodbi ugotovljeno, da so se sicer odlagale, da pa se je zato peljalo kdaj 10 centimetrov bolj desno ali 10 centimetrov bolj levo (točka 15), avto pa se je le izjemoma pustilo pred prehodom, in to ne zaradi nasprotovanja, pač pa, če se je kdaj za kak dan raztrosilo seno ali pa občasno, za kak teden ogradilo prostor zaradi koz, o tem ima sodba razloge pod točko 12.

Tožena stranka meni, da je bila pot ožja, zaradi obstoječe kolone. Le z oporekanjem dokaznim zaključkom prvostopenjskega sodišča ne more uspeti, prav tako ne s sklicevanjem na predlagan dokaz z izvedencem gradbene stroke, iz razlogov sodbe izhaja, kar potrjujejo tudi podatki spisa, da je bil izvedenec gradbene stroke predlagan, kot je tožeča stranka na poziv sodišča natančno opredelila na naroku za glavno obravnavo 22.5.2012, za to, da ugotovi dejstva v zvezi s konstrukcijo vodnjaka, in torej ne v zvezi z višino oziroma širino tim. kolone. Prvostopenjsko sodišče je torej lahko ugotavljalo dejanske dimenzije kolone na podlagi dokazov, ki jih je imelo na razpolago v okviru dokazne ponudbe strank. Ob povedanem se izkaže, da tožena stranka tudi s trditvami o omejeni višini kolone na 195 centimetrov ostaja na ravni posplošenih nedokazanih trditev. V sodbi je namreč ugotovljeno, da višina prehoda ni znašala prek 2,10 cm, taka je višina spodnjega nosilca, vidnega na steni stanovanjske hiše. Ker gre pri vožnjah tudi glede višine (poleg širine) za obremenitev služeče nepremičnine, je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ob tako ugotovljenem dejanskem stanju delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni omejilo poti tudi po višini, saj se je pravica lahko priposestvovala le v obsegu, ki ustreza vsebini izvrševanja voženj ter je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo delno tako spremenilo, da se služnostna pravica voženj in hoje omeji tudi glede višine poti - do 2,1 metra (5. točka 358. člena ZPP).

Tožena stranka neuspešno napada odločitev glede stroškov, ki jo je sodišče oprlo na določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka je uspela tako glede zahtevka na ugotovitev služnostne pravice kot na prepoved njenega vznemirjanja, delno glede obsega poti, kar je upravičeno vodilo sodišče k zaključku o pretežnem uspehu v postopku, ki se bistveno ni spremenil kljub delni spremembi sodbe v pritožbenem postopku.

Pritožbeno sodišče je zato v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo, in v celoti pritožbo tožeče stranke in ker tudi kršitev določb postopka, na katere po uradni dolžnosti pazi, ni zasledilo, sodbo potrdilo (353. člen ZPP).