UPRS sodba III U 184/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje pritličnega objekta, ki služi za potrebe sanitarij, na zemljišču parcela št. 3784/1 k.o. …. V 1. točki izreka mu je naložila, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo tega objekta, v 2. točki pa, da ga mora do 31. 1. 2012 odstraniti ter vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške, sicer bodo to v skladu s 3. točko izreka storile druge osebe v postopku izvršbe nedenarne obveznosti. V 4. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je inšpektor pri inšpekcijskem pregledu na terenu dne 12. 5. 2011 ugotovil, da je na zemljišču parcela št. 3784/1 k.o. … zgrajen pritličen objekt, ki služi za potrebe sanitarij v kampu in je tlorisne L oblike navedenih dimenzij, za katerega tožnik ni pridobil gradbenega dovoljenja. Tožnik je na zaslišanju izjavil, da je predmetni objekt zgradil februarja 2011, že leta 2002 pa je podal vlogo za spremembo prostorskega plana na pristojni organ Mestne občine Nova Gorica. Naknadno je podal tudi prošnjo za razširitev stavbenega zemljišča – za razvoj turistične kmetije …, v okviru stanovanjsko gospodarskega objekta v …. Povedal je tudi, da so bile dodatne sanitarije za obstoj kampa nujne, za dovoljenje za gradnjo pa ni zaprosil, saj trenutno veljavni prostorski akt tovrstne gradnje ne dopušča. Toženka je ugotovila, da predmetni objekt ne spada med objekte, za katere po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, gradnja pa se nahaja na zemljišču, ki je po podatkih izvedbenega prostorskega akta Mestne občine Nova Gorica opredeljeno kot območje najboljših kmetijskih zemljišč. Izrek odločbe je utemeljila v 152. členu ZGO-1 ob predhodni ugotovitvi, da gre za gradnjo objekta, za katerega bi tožnik moral pridobiti gradbeno dovoljenje, ki pa ga ni pridobil.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da odločbe ne more izvršiti, saj se je situacija od izdaje odločbe spremenila, saj predmetni objekt ni več namenjen prvotni rabi (sanitarijam), ampak je zaradi stanovanjske stiske in vremenskih pogojev njegova trenutna dejanska raba stanovanjska. Obširno navaja razloge, zakaj je prišlo do gradnje brez gradbenega dovoljenja in vse aktivnosti, ki jih je izvedel v zvezi s spremembo plana pri Mestni občini Nova Gorica. Meni, da do nelegalne gradnje ni prišlo po njegovi krivdi, ampak zaradi neodgovornosti in nedela državnih uslužbencev. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe, vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek ter povrnitev stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Pri presoji, ali gre za nelegalno gradnjo, je torej bistvena ugotovitev, ali gre za dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, in če gre za takšna dela, ali je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Morebitne ovire za izdajo gradbenega dovoljenja za presojo nelegalnosti gradnje niso relevantne. Tožbene navedbe, s katerimi tožnik navaja razloge, zaradi katerih je prišlo do gradnje brez gradbenega dovoljenja in opisuje dolgotrajnost postopka spremembe prostorskega plana, na drugačno odločitev zato ne morejo vplivati.

Ker v zadevi ni sporno, da gre za objekt, za katerega bi tožnik kot investitor moral pridobiti gradbeno dovoljenje, saj tožnik tej ugotovitvi toženke ne ugovarja, prav tako ni sporno, da tožnik gradbenega dovoljenja ni pridobil, je bila tudi po presoji sodišča podana podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1.

Ker sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost odločbe po pravnem in dejanskem stanju v času njene izdaje, na drugačno odločitev ne morejo vplivati okoliščine, nastale po izdaji izpodbijane odločbe, na katere se sklicuje tožnik v tožbi (sprememba namembnosti iz sanitarne v stanovanjsko). Tudi sicer omenjena sprememba na legalnost objekta ne bi mogla vplivati.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.