VSM sodba II Kp 3198/2010

I. Pritožbi državnega tožilca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu M.Ž. za kaznivo dejanje proizvodnje in prometa škodljivih sredstev za zdravljenje po prvem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika izreče kazen 7 (sedem) mesecev zapora.
II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 3198/2010 z dne 7. 6. 2012 obdolženega M.Ž. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja proizvodnje in prometa škodljivih sredstev za zdravljenje po prvem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. in 58. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu po prvem odstavku 183. člena KZ-1 določilo kazen 7 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je odvzelo tablete, zasežene obdolžencu, po prvem odstavku 74. člena v zvezi s 75. členom KZ-1 pa mu je odvzelo še premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, in sicer v višini 1.625,00 EUR, ki jo lahko obdolženec plača v štirih zaporednih obrokih. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v do sedaj znani višini 448,59 EUR za stroške izvedenke ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo se je pritožil državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo v izreku o kazenski sankciji spremeni tako, da obdolžencu izreče kazen 12 mesecev zapora.

3V odgovoru na pritožbo zagovornik obdolženca J.K. iz O.D.o.p. predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe, da izrek pogojne obsodbe, ki je kazenska sankcija zgolj opozorilne narave, pri obdolženemu M.Ž ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o kazenski sankciji upoštevalo, da obdolženec še nikoli ni bil obsojen, da je redno zaposlen in ima urejeno življenje, zato bi naj pogojna obsodba dosegla namen kaznovanja in po oceni prvostopenjskega sodišča kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Pri odločanju o vrsti kazenske sankcije je upoštevalo, da je prodal ponarejena zdravila ne več kot 26 osebam in da za nobenega kupca ni izkazano, da bi imel zaradi njih zdravstvene težave, razen enega, ki je z uživanjem tablet Cialis povezal višji pritisk in krvavitve iz nosu, ni pa ugotovilo posebnih oteževalnih okoliščin, kot je navedeno v obrazložitvi napadene sodbe. Teža kaznivega dejanja in nevarnost, ki ga je obdolženčevo ravnanje predstavljalo za zdravje in življenje ljudi, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne dopuščata izreka sankcije zgolj opozorilne narave. Državni tožilec zato v pritožbi utemeljeno trdi, da sodišče prve stopnje pri odmeri kazenske sankcije ni ustrezno ovrednotilo teže in nevarnosti storjenega kaznivega dejanja ter stopnjo obdolženčeve krivde in da je dalo preveliko težo olajševalnim okoliščinam. Pri tem utemeljeno opozarja na odločbo Ministrstva za gospodarstvo, Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enote Maribor, ki je obdolžencu 3. 11. 2005 z odločbo prepovedala opravljanje dejavnosti trgovine na drobno s farmacevtskimi izdelki (tabletami), v povezavi s tem pa na visoko stopnjo obdolženčeve vztrajnosti, ko je kljub navedenemu izvršil obravnavano kaznivo dejanje. V zvezi z navedeno odločbo, ki jo je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku na glavni obravnavi prebralo, zato državni tožilec utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje ne bi smelo prezreti, temveč bi moralo dejstvo, da je obdolžencu državni organ tovrstno dejavnost že prepovedal, pa je z njo kljub temu nadaljeval, upoštevati kot obteževalno okoliščino. Nadalje ima prav tudi, ko v pritožbi navaja, da je prezrlo še veliko objektivno nevarnost prodaje ponarejenih tablet za zdravje ljudi, ki je razvidna iz izvedenskega mnenja. Zagovornik obdolženca v odgovoru na pritožbo pri tem navaja, da je sklicevanje na objektivno nevarnost ponarejenih tablet v pritožbi popolnoma pavšalno in brez podlage v spisu, ker ponaredki vsebujejo manj škodljivih snovi kot originali in da Javna agencija za medicinske pripomočke pri obdolžencu zaseženih tablet v februarju 2009 ni analizirala, temveč sta to opravila laboratorija proizvajalcev, ter da navedeni agenciji tudi ni znano, da bi kdorkoli, ki je na črnem trgu kupil tablete Cialis ali Viagra, imel kakršnekoli zdravstvene težave. Pritožba državnega tožilca pa po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno opozarja na nevarnost jemanja ponarejenih zdravil in s tem težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, pri tem pa navedbe zagovornika, da so ponaredki vsebovali manj škodljivih snovi kot originali, teže in nevarnosti očitanega kaznivega dejanja ne zmanjšujejo. Dejstvo je, da lahko tovrstna zdravila predpiše samo zdravnik, ki ustreznost jemanja tovrstnih zdravil presodi glede na zdravstveno stanje pacienta, in da jih lahko izda samo farmacevt na zdravniški recept, ter, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, da predstavlja nevarnost za zdravje ljudi predvsem nekontrolirano jemanje teh zdravil, ne pa zgolj njihova sestava. Iz mnenja izvedenke je razvidno, da navedeni zdravili ob nepravilni rabi ali rabi brez zdravniškega nadzora predstavljata povečano tveganje za zdravje uporabnika, zaradi česar morajo biti promet, prodaja in uporaba strogo nadzorovani, kupci ponarejenih zdravil, ki jih je prodajal obdolženec, pa niso bili pod ustreznim zdravniškim nadzorom in so uporabljali ponaredke, ki lahko resno ogrozijo zdravje uporabnikov. Ugotovitev, da priče, ki so bile zaslišane v obravnavani kazenski zadevi, zdravstvenih težav niso imele, ne zmanjšuje nevarnosti in teže obravnavanega kaznivega dejanja, prav tako ne okoliščina, kdo je opravil analizo obdolžencu zaseženih ponaredkov. Okoliščine, ki jih v odgovoru na pritožbo navaja zagovornik obdolženca, to je, da obdolženec še ni bil obsojen in da svoje ravnanje obžaluje in se zaveda, da je storil napako ter da je pripomogel k hitremu zaključku postopka, ter družinske in socialne razmere, ki jih še navaja, so tiste, ki jih je pritožbeno sodišče upoštevalo pri odmeri kazni zapora, saj glede na težo in nevarnost kaznivega dejanja izrek sankcije opominjevalne narave ni primeren. Pritožbi državnega tožilca je zato ugodilo tako, da je v pogojni obsodbi določeno kazen zapora izreklo, takšna kazen pa po oceni pritožbenega sodišča ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde in vsem drugim, za izbiro in odmero kazni upoštevnim okoliščinam.

6Po obrazloženem je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti, o pritožbi državnega tožilca odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

7Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP.