VSRS Sodba II Ips 11/2010

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ter tožencu naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Toženec v reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje uveljavlja naslednje revizijske razloge: absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 1. točko prvega ostavka 370. člena ZPP ter napačno uporabo materialnega prava po 341. členu ZPP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 370. člena ZPP. Revizijskemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi v celoti ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo na podlagi 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) oziroma sedanjega drugega odstavka 48. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Sodišče druge stopnje je razlogom sodbe sodišča prve stopnje pritrdilo, vendar so v tem delu razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju. Drugi odstavek 48. člena SPZ ureja prirast kot enega izmed načinov pridobitve lastninske pravice, 20. člen ZTLR pa govori o podlagah za pridobitev lastninske pravice. Sodba je nejasna in je ni mogoče preizkusiti. Ne glede na ugotovljeno pa sodišče tožnikoma ne bi smelo nuditi pravnega varstva, saj sta bila v letih od 1993 pa vse do leta 1999 tujca. Dejstva o državljanskem statusu oseb so ključna za odločitev o (ne)utemeljenosti zahtevka, sodba pa takšnih ugotovitev ne vsebuje, zato preizkus sodbe ni mogoč. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) je v besedilu, ki je bilo veljavno do 13. 7. 1997 določala, da tujci lahko pridobivajo lastninsko pravico na nepremičninah pod pogoji, ki jih določa zakon ter da na zemljiščih tujci ne morejo pridobiti lastninske pravice, razen z dedovanjem ob pogoju vzajemnosti. Od 13. 7. 1997 do 24. 7. 2000 pa je bilo v 68. členu URS določeno, da tujci pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah pod pogoji, ki jih določa zakon ali če tako določa mednarodna pogodba, ki jo ratificira državni zbor, ob pogoju vzajemnosti. Ta zakon je Zakon o ugotavljanju vzajemnosti (v nadaljevanju ZUVza). Tožnika lastninske pravice na nepremičnini torej nista mogla pridobiti, saj je bilo to v nasprotju z URS in ZUVza. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je dogovor med strankami ničen, saj na ničnost sodišče pazi po uradni dolžnosti.

4Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija ni utemeljena.

6Relevantne okoliščine dejanskega stanja, ki jih na revizijski stopnji ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), so sledeče:

- pravdne stranke so se v letu 1993 dogovorile, da bodo skupaj kupile nepremičnino;

- pravdne stranke v času dogovarjanj o nakupu niso imele slovenskega državljanstva, zato so se dogovorile, da bo kupoprodajno pogodbo s prodajalcem sklenila toženčeva sestra F. I. Kupoprodajna pogodba je bila sklenjena 19. 11. 1993, pravdni stranki pa sta kupnino poravnali vsaka do ½;

- januarja 1994 so pravdne stranke pričele z gradbenimi deli na nepremičnini (izgradnja barake, podrtje stare hiše ter pričetek gradnje nove hiše), pri gradnji pa so z delom sodelovale vse pravdne stranke, njuni prijatelji ter sorodniki;

- finančno sta h gradnji nepremičnine prispevali obe pravdni stranki: skupno sta financirali sprva zgrajen pritlični del hiše, v katerem so do leta 1996 živeli vsi, nato pa sta se tožnika preselila v zgornji del hiše, ki sta ga financirala sama, toženec pa jima je pomagal z delom;

- leta 1999 je toženec pridobil slovensko državljanstvo, zato je bila sklenjena kupoprodajna pogodba ter aneks glede prenosa lastninske pravice s toženčeve sestre na toženca; tožnika pa v tem času še nista imela državljanstva, zato je bil dne 22. 5. 1999 sklenjen (pisni) dogovor;

- tožnika sta državljanstvo pridobila leta 2003.

7Očitki revizije, ki se nanašajo na nejasnost razlogov sodbe ter nezmožnost njenega preizkusa so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je odločitev pravilno utemeljilo na drugem odstavku 48. člena SPZ oziroma na določbah 20. člena ZTLR, ki govori o pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla, takšen materialnopravni zaključek pa je sprejelo tudi sodišče druge stopnje. Podlago za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini v konkretnem primeru predstavlja dogovor med lastnikom (tožencem) ter med tožnikoma, kot graditeljema na nepremičnini, ki je bil sklenjen v letu 1999. Če graditelj s soglasjem lastnika nepremičnino postavi, prizida ali izboljša stavbo, na nepremičnini ne pridobi avtomatično (so)lastninske pravice. V prvi vrsti ima na voljo verzijski zahtevek proti osebi, ki je zaradi ex lege učinkov prirasti neupravičeno obogatela (prvi odstavek 48. člena SPZ v zvezi s 190. členom Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), lahko pa se lastnik in graditelj dogovorita, da na nepremičnini nastane solastnina (sedaj tako izrecno določa drugi odstavek 48. člena SPZ). Takšna pridobitev lastninske pravice je pravnoposlovna pridobitev, na podlagi katere lahko graditelj od lastnika nepremičnine zahteva izdajo listine za vpis solastnine v zemljiško knjigo.

8Pravdne stranke so 22. 5. 1999 sklenile dogovor, na podlagi katerega tožnika zahtevata izdajo zemljiškoknjižnega dovolila. Iz dogovora izhaja, da so pravdne stranke ob sklenitvi dogovora druga drugi priznavale solastninsko pravico, da pa je bil onemogočen njen prenos, saj tožeči stranki (še) nista imeli slovenskega državljanstva, vendar je bila pridobitev državljanstva v tej fazi očitno pričakovana. Drugi in tretji odstavek II. člena dogovora se glasita: „Do pravilnega prepisa te solastnine ni prišlo iz razloga, ker do danes M. I. ni postal državljan Republike Slovenije in iz tega razloga solastninskega dela stanovanjske hiše ni mogel prepisati nase. V pričakovanju je pa pridobivanje državljanstva R. Slovenije na strani M. I. in v perspektivi ureditev prenosa svoje solastnine hiše navedene in dogovorjene zgoraj – na svoje ime“. Podobno določa tudi drugi odstavek III. člena glede tožnice: „Tudi slednja ni državljanka R. Slovenije, in se ne more priglasiti k vpisu svojega dela nepremičnine, vse dokler ne uredi državljanstvo R. Slovenije, ali ne spremeni tozadevna prepoved po zakonu.“ Stranke so začetek učinkovanja dogovora vezale na pogoj, to je na (pričakovano) pridobitev slovenskega državljanstva. Ta pogoj se je kasneje uresničil, saj sta tožnika po sklenitvi dogovora pridobila slovensko državljanstvo. Posledica določitve nekega dejstva kot (odložni) pogoj je, da učinek pogodbe, ki je v nastanku medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank, ne nastopi oziroma pogodba ne začne učinkovati takrat, ko so izpolnjene predpostavke za veljavno sklenitev pravnega posla, pač pa šele, ko (negotovo) dejstvo nastopi. Glede trenutka začetka učinkovanja pogodbe po nastopu negotovega dejstva, pa se stranki lahko dogovorita oziroma ob odsotnosti (drugačnega) dogovora velja, da pogodba učinkuje od trenutka sklenitve dogovora dalje. Narava dogovora ter celotna kronologija nakupa nepremičnine tako dajeta podlago za sklepanje, da je dogovor sklenjen pod pogojem oziroma v pričakovanju pridobitve slovenskega državljanstva.

9Takšno sklepanje dodatno utrjuje dejstvo, da so bile pravdne stranke državljani bivših republik države Jugoslavije, začetni dogovori o nakupu nepremičnine pa segajo v čas tranzicije in urejanja statusa državljanov bivših republik Jugoslavije. Kasnejša pridobitev državljanstva pomeni izpolnitev pogodbenega pogoja, za oba tožnika pa je s pridobitvijo državljanskega statusa odpadla ovira za pridobivanje lastninske pravice na nepremičninah na območju Republike Slovenije.

10Revizijski očitek o odsotnosti dejstev glede državljanstva pravdnih strank in posledično nezmožnosti preizkusa izpodbijane sodbe je neutemeljen. Že sodba sodišča prve stopnje vsebuje vsa ključna dejstva glede obstoja oziroma pridobitve državljanskega statusa pravdnih strank, teh ugotovitev pa toženec s pritožbo ni izpodbijal, revizijsko sodišče pa je zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP na ugotovljeno dejansko stanje vezano.

11Revizija tožeče stranke torej ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov.