VSL sodba I Cpg 547/2013

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je odločalo v ponovljenem postopku, potem ko je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cpg 962/2011 razveljavilo prvo sodbo v tej zadevi. Z izpodbijano sodbo je (1) zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morali toženi stranki nerazdelno plačati tožeči stranki 15.585.897,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 08.06.2006 dalje do plačila in (2) naložilo tožeči stranki, da prvotoženi stranki povrne 119.087,50 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni.

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženima strankama nerazdelno naloži plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba je bila vročena v odgovor toženima strankama. Drugotožena stranka navedbam v pritožbi nasprotuje in predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Prvotožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz podatkov v spisu izhaja, da je pritožnik družbenik gospodarske družbe S., d.o.o., ... (v nadaljevanju: S.) s poslovnim deležem, ki predstavlja 24,25% osnovnega kapitala družbe. Prvotožena stranka je bila družbenica v S. vse do 08.06.2006, ko je s sklepom Vlade RS svoj poslovni delež neodplačno prenesla na drugotoženo stranko. V postopku na prvi stopnji je pritožnik zatrjeval, da je zadevni prenos poslovnega deleža protipravno ravnanje toženih strank, s katerim sta pritožniku onemogočili, da bi z uveljavljanjem predkupne pravice pri prodaji 21% poslovnega deleža B., d.d. (v nadaljevanju: B.) pridobil kontrolni delež (vsaj 25% poslovni delež) v S. S tem naj bi pritožniku povzročila škodo v višini 15.585.897,00 EUR, saj bi bila tržna vrednost njegovega obstoječega poslovnega deleža za toliko višja, če bi imel v S. vsaj 25% poslovni delež.

6Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da kršitve določb 80.b člena Zakona o javnih financah (ZJF) in 12. člena Poslovnika Vlade RS, ki jih je pri spornem prenosu poslovnega deleža prvotožene na drugotoženo stranko ugotovilo Računsko sodišče RS v revizijskem poročilu z dne 30.08.2010, še ne pomenijo, da je šlo v razmerju do tožeče stranke, kot družbenikom S., za protipravno ravnanje, ki bi predstavljalo element neposlovne odškodninske odgovornosti toženih strank. Nastanek neposlovne odškodninske odgovornosti je namreč odvisen od interesa, ki ga varuje prekršena pravna norma (1). Niti 80.b člen ZJF, niti 12. člen Poslovnika Vlade RS ne varujeta interesov tožeče stranke kot družbenika skupne družbe, saj 80.b člen ZJF varuje učinkovito in transparentno upravljanje z javnimi financami, 12. člen Poslovnika vlade RS pa določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati gradiva, da jih vlada lahko obravnava. Da bi pritožnik dokazal, da sta toženi stranki ravnali protipravno, tako da sta kršili kakšno pravno normo, ki varuje njegova upravičenja iz naslova družbenika v skupni družbi, bi moral dokazati kršitve Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) ali Družbene pogodbe S. z dne 30.06.2006 (v nadaljevanju: Družbena pogodba). To sta namreč relevantna materialna predpisa, ki urejata razmerja med družbeniki S.

7Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da ZGD-1 z ozirom na osebno naravo d.o.o. omogoča omejitev prenosa deležev na osebe, ki niso družbeniki d.o.o. Z družbeno pogodbo bi družbeniki S. lahko določili, da je za odsvojitev poslovnega deleža osebam, ki niso družbeniki, potrebno soglasje večine ali vseh družbenikov (dispozitivna določba sedmega odstavka 481. člena ZGD-1). Takega določila v Družbeno pogodbo niso vključili, prav tako v ZGD-1 in v Družbeni pogodbi ni prepovedan neodplačni prenos poslovnega deleža na osebe, ki niso družbeniki. To pomeni, da je po določbah ZGD-1 in Družbene pogodbe prvotožena stranka smela neodplačno prenesti svoj poslovni delež na drugotoženo stranko in za to tudi ni potrebovala soglasja ostalih družbenikov.

8Sporni prenos poslovnega deleža je bil torej izveden v skladu z relevantnimi predpisi, ki urejajo notranja razmerja med družbeniki S. (ZGD-1 in Družbena pogodba). Premoženjske pravice tožeče stranke kot družbenika skupne d.o.o. pa s tem ravnanjem toženih strank niso bile kršene. Še vedno je lahko uveljavljala prednostno pravico pri nakupu deleža B. Da se je ta delež delil med štiri družbenike in ne med tri, je sicer posledica ravnanja toženih strank, ki pa ne predstavlja kršitve pravil o razmerjih med družbeniki samimi. Višje sodišče zato potrjuje pravilnost za odločitev bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da sporno ravnanje toženih strank ne more biti podlaga za uveljavljanje neposlovne odškodninske odgovornosti nasproti tožeči stranki kot družbeniku skupne družbe.

9Višje sodišče tudi ni sledilo pritožnikovim navedbam, da bi brez spornega ravnanja toženih strank nedvomno pridobil kontrolni delež v S., ker bi se delež B. delil največ med tri družbenike. Prvotožena stranka po zatrjevanjih tožeče stranke naj ne bi imela zagotovljenih sredstev za uveljavljanje prednostne pravice pri prodaji 21 odstotnega poslovnega deleža B. Ta trditev tožeče stranke, ki jo je prvotožena stranka argumentirano prerekala v pripravljalni vlogi z dne 07.07.2010, ni z ničemer izkazana oziroma dokazno podprta. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre pri tem, ali bi prvotožena stranka imela sredstva za uveljavljanje prednostne pravice ali ne oziroma, ali bi prednostno pravico uveljavljala ali ne, za predvidevanja tožeče stranke in ne za dokazana dejstva; zgolj pričakovanja in predvidevanja tožeče stranke pa ne morejo biti zadostna podlaga za odločitev. Tako se kot pravilni izkažejo zaključki izpodbijane sodbe tudi v delu, v katerem sodišče prve stopnje zaključuje, da tožeča stranka ni imela zagotovljene pridobitve kontrolnega deleža v družbi in to niti v primeru, če prenosa delež prvotožene stranke na drugotoženo stranko ne bi bilo oziroma, da niso izkazane njene trditve, da bi kontrolni delež nedvomno pridobila.

10Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Kot izhaja iz podatkov v spisu (stroškovnika na l. št. 205), sodišče prvotoženi stranki ni priznalo nagrade za ponovljeni postopek (tar. št. 3100 v zvezi z 19. členom Zakona o odvetniški tarifi; ZOdvT), niti pavšalnih zneskov za povračilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002). Priznalo ji je nagrado za postopek na prvi stopnji (tar. št. 3100), nagrado za narok 17.3.2011 (tar. št. 3102) in nagrado za narok 15.11.2012 (tar. št. 3102 v zvezi z 19. členom ZodvT), kar je pravilno. Točka 4. opombe 3 tretjega dela odvetniške tarife kot sestavnega dela ZOdvT določa, da če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Navedeno se nanaša na vštevanje nagrade za postopek, ne pa tudi na vštevanje nagrade za narok v ponovljenem postopku. Po prvem odstavku 14. člena ZOdvT nagrade zajemajo celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve, če ta zakon ne določa drugače. V drugem odstavku 14. člena ZOdvT je določeno, da lahko odvetnik prejme nagrado v isti zadevi le enkrat, v sodnem postopku pa lahko prejme nagrado na vsaki stopnji. Po 19. členu ZOdvT predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo, če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, kar pomeni, da je prvotožena stranka upravičena tudi do stroškov odvetniške nagrade za en narok v ponovljenem postopku (prim. Cp 616/2012).

11Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) To stališče je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v Sklepu in sodbi IIIIps118/2006 z dne 01.06.2009.