VSL sodba I Cpg 1257/2012

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

I. v celoti ohranilo v veljavi plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani Plg 65/2010 z dne 2. 12. 2010, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v osmih dneh po prejemu plačilnega naloga glavnico v višini 5.565,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2010 dalje do plačila in stroške postopka v višini 192,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2010 do plačila in

II. toženi stranki naložilo, da tožeči stranki za njene nadaljnje pravdne stroške plača 721,12 EUR v petnajstih dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka in višjemu sodišču predlagala, naj spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani Plg 65/2010 z dne 2. 12. 2010 razveljavi ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno je predlagala, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je 27. 10. 2010 vložila tožbo in predlog za izdajo plačilnega naloga, v katerem je navedla, da je tožena stranka pri tožeči stranki 6. 9. 2009 naročila gradbene storitve – dobavo in montažo poliestrskih rešetk in stopnic v sivi barvi s protidrsno površino in spojnimi elementi za čistilno napravo na ... (v nadaljevanju: ČN) v izmeri 53 m2 in da je dela opravila ter toženi stranki izdala fakturo št. 38/10 z dne 30. 4. 2010. Tožena stranka ji zato dolguje vtoževani znesek, od zapadlosti fakture, to je od 30. 6. 2010, pa tudi zakonske zamudne obresti od zneska glavnice. Po ugovoru tožene stranke je sodišče nadaljevalo postopek kot po tožbi.

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na podlagi listinskih dokazov ugotovilo, da je tožeča stranka po naročilu tožene stranke v letu 2009 dobavila 139 m2 rešetk, ki jih je tožena stranka po računu št. 92/09 plačala. Za II. fazo ČN je 25. 3. 2010 dobavila 75 m2 rešetk, kar je tožena stranka po računu št. 20/10 z dne 25. 3. 2010 prav tako plačala, po računu št. 38/10 z dne 30. 4. 2010 pa je tožeča stranka dobavila še 53 m2 rešetk, ki pa jih tožena stranka ni plačala. Na podlagi listinskih dokazov in ocene izpovedbe priče B. K. je ugotovilo še, da je bilo med strankama dogovorjeno, da se plačuje sukcesivno, torej po posamezni dobavi in vgradnji, saj tožena stranka ni izkazala, da se za II. fazo dobavljene rešetke plačajo šele, ko bodo dobavljene vse rešetke.

7Tožena stranka v pritožbi uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tožena stranka je zatrjevala, da sta se pravdni stranki dogovorili za celoto izpolnitve, torej da se rešetke plačajo šele takrat, ko bodo v celoti dobavljene, saj delne dobave za toženo stranko niso imele smisla in to izhaja že iz narave izpolnitve. Sodišče se je pri ugotovitvi, da tožena stranka takega dogovora ni izkazala, naslonilo na izpoved tožeče stranke, pri čemer se do objektivne okoliščine – celovitosti izpolnitve – ni opredelilo, predlaganih prič, glavnega projektanta ČN K. H. in delovodje g. Ž. P., ki bi zatrjevano potrdila, pa ni zaslišalo in je sodbo naslonilo le na izpovedbo pravdnih strank in zaslišanje predstavnika tožene stranke. Vendar zatrjevana kršitev določb postopka ni podana. Ne drži, da bi sodišče prve stopnje do ugotovitev o vsebini dogovora med strankama prišlo le na podlagi izpovedb zakonitega zastopnika tožeče stranke. Sukcesivnost dobav je izkazana tudi z listinskimi dokazi, plačani sta bili namreč že dve fakturi, od tega ena v II. fazi dobav (račun št. 20/10 z dne 25. 3. 2010 za dobavo 75 m2 rešetk v II. fazi), pa tudi s strani tožene stranke predlagana priča, B. K., je izpovedala (list. št. 42 spisa), da je bilo z direktorjem tožeče stranke dogovorjeno, da se dobavljajo količine sukcesivno v skladu z dinamiko izgradnje in se v skladu s to dinamiko tudi plačuje. Na to izpovedbo se je oprlo tudi sodišče prve stopnje. Pa tudi sicer tožena stranka zatrjevane procesne kršitve ni uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje v skladu s 286.b členom ZPP (1), zato je v pritožbi ob odsotnosti navedb, zakaj je brez svoje krivde ne bi mogla prej navesti, neupoštevna. Temeljno izhodišče v pravdnem postopku je, da se strankama zagotovi enakopravnost in s tem procesno ravnotežje, kar je sodišče prve stopnje v postopku strankama tudi zagotovilo, saj je zaslišalo tako s strani tožeče kot s strani tožene predlagani priči, ki sta se za pravni posel dogovarjali.

8Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnice določbe pravdnega postopka kršilo tudi, ker se ni opredelilo do trditev in dokazov o zahtevi tožene stranke po izstavitvi bančne garancije za dobro izvedbo del (elektronsko sporočilo z dne 6. 9. 2009, priloga B8). Po trditvi tožene stranke ta izkazuje, da posamezne dobave za toženo stranko niso imele smisla in je bil interes za celovito izpolnitev za toženo stranko bistven, sodba pa o tem nima razlogov. Nesporno je, da sta se stranki najprej okvirno dogovorili, da bo za objekt ČN skupaj dostavljenih 300-400 m2 poliestrskih rešetk, kar izhaja tudi iz listinskih dokazov. Nasprotujejo pa si trditve pravdnih strank glede dogovora o načinu oz. dinamiki dobave in plačil rešetk. Medtem, ko je tožeča stranka trdila, da so bile dobave in plačila dogovorjena v skladu z dinamiko gradnje, se je tožena stranka branila, da je šlo za celoto izpolnitve kot pogoj za izpolnitev pogodbe. Po oceni višjega sodišča je sodišče prve stopnje verodostojno presodilo vse izvedene dokaze, zlasti listinske dokaze, ki predstavljajo korespondenco med pravdnima strankama. Iz te je pravilno zaključilo, da je bil dogovor med strankama tak, da se plačuje sukcesivno po dinamiki dobav, zato se višje sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da je šlo za eno izpolnitev. Glede na tako ugotovitev sodišča prve stopnje in neprerekano dejstvo, da je tožeča stranka toženi dobavila 53 m2 rešetk, za kar ji je izstavila račun 38/10, ki je predmet tega spora, je torej tožeča stranka svoj del obveznosti izpolnila, zaradi česar je svoj del obveznosti dolžna izpolniti tudi tožena stranka (101. člen Obligacijskega zakonika).

9Glede na ugotovljeno o vsebini te pravde so zato pravno nepomembne pritožbene trditve, da je tožena stranka iz naslova celovitosti izpolnitve zahtevala izstavitev menice ali bančne garancije. Tožena stranka namreč uveljavlja, da jo je zahtevala v zvezi s celotnim poslom, saj je bančna garancija namenjena jamstvu za kvaliteto izvedbe del (kar izhaja tudi iz sporočila tožene stranke tožeči z dne 6. 9. 2009, priloga B8 spisa), to pa z obveznostjo tožene stranke v tem sporu nima zveze, zato se v tej smeri ni bilo dolžno izrekati niti sodišče prve stopnje. Tožena stranka konkretnih trditev v smeri jamčevalnih zahtevkov niti ni podala, zato pritožbeni očitek, da glede bančne garancije oz. menice sodba nima razlogov, ni utemeljen. Napačna pa je tudi interpretacija pritožnice, da sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih zato, ker se sodišče ni opredelilo do zatrjevane celote izpolnitve. Razloge o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje in ki trditev tožene stranke ne potrjujejo, je sodišče logično in zadostno utemeljilo, zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v tem, da se glede dejstev, ki jih sodišče ni ugotovilo, sodbe ne da preizkusiti, ni podana.

10Pritožnica očita sodišču prve stopnje tudi napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da materialna terjatvena pravica ni nastala zaradi neuresničitve odložnega pogoja, ki je bil s strani tožene stranke izrecno postavljen in je prešel v kavzo pogodbenega razmerja med strankama, pogoj kot sestavina pravnega posla pa učinek slednjega, ki je v nastanku terjatve, odlaga. Trdi, da je tožena stranka v postopku izkazala pogodbeni pogoj, da glavni izvajalec ČN, družba C. d.d., plača toženi stranki za svojo obveznost, v kateri je vključeno plačilo za delo, ki so ga opravili podizvajalci tožene stranke. To naj bi jasno izhajalo iz potrditve naročila z dne 6. 9. 2009 (priloga B8), ko je tožena stranka tožeči stranki posredovala naročilo z vsemi elementi bodoče pogodbe, odgovor tožeče stranke nanj z dne 8. 9. 2009 pa je imel naravo akcepta ponudbe. Meni, da je pogodbeni pogoj vezanosti nastanka terjatve tožeče stranke prešel v podlago njunega razmerja, terjatev pa ni nastala, ker C. d.d. do dne te vloge ni poplačal dolga, ki ga je imel do nje, temveč je bil nad njim pričet stečajni postopek. O tem sodba nima razlogov in se je ne da preizkusiti, sodišče pa dokazov v prid tem trditvam ni upoštevalo.

11Glede na ugotovljeno, da je bil med strankama dogovor med strankama tak, da se plača takrat, ko so posamezna naročila dobavljena, ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, da o odločilnih dejstvih izpodbijana sodba nima razlogov. Tudi v primeru, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo tako dogovor, ki ga zatrjuje pritožba, kot tudi, da odložni pogoj, na katerega se sklicuje, ni nastopil, to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne bi vplivalo. Stranki sta sklenili nepogojno pogodbo, ki je začela učinkovati takoj. Tožeča stranka je svoj del obveznosti tudi izpolnila, v primeru, da je bilo plačilo tožene stranke odloženo do trenutka prejema plačila s strani glavnega izvajalca, pa je v sodni praksi jasno zavzeto stališče, da pogodbena določba, da bo naročnik (v tem primeru tožena stranka) (pod)izvajalcu plačal dolgovani znesek na dan, ko bo prejel plačilo s strani investitorja (v konkretnem primeru glavnega izvajalca), ureja rok plačila, ki je vezan na izpolnitev pogoja (odložen). Neizpolnitev tako določenega pogoja pa ne more pomeniti, da nasprotna stranka svojega dela obveznosti sploh ni dolžna izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil, je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen (2). Prav to pa trdi sama pritožba, da je bil namreč nad glavnim izvajalcem, C. d.d., pričet stečajni postopek, zaradi česar gre šteti, da je tožeča stranka pridobila pravico zahtevati (takojšnjo) izpolnitev.

12Glede na navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena, odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka sodbe pa pravilna in zakonita. Ker v zvezi z II. točko izreka sklepa tožena stranka ni navedla posebnih pritožbenih razlogov in so stroški postopka pravilno odmerjeni, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in 165. členu ZPP.

______________________________________

(1) Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

(2) Tako tudi sodba VS RS III Ips 80/2007 z dne 16. 12. 2008.