VSL sklep I Cpg 1471/2012

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se v II. in III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, 1) da se v umaknjenem delu tožbe za plačilo 864,66 EUR z zahtevanimi obrestmi postopek ustavi (I. točka izreka), 2) da se tožbeni zahtevek za plačilo 59.582,92 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi zavrne (II. točka izreka) in 3) da je toženec dolžan tožniku povrniti del stroškov postopka, sorazmeren uspehu v pravdi (III. točka izreka).

2Tožnica je vložila pritožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da je tožbeni zahtevek utemeljevala na dveh postavkah: prvič, da bila bančna garancija unovčena neupravičeno, za primer ugotovitve, da je bila unovčena upravičeno, pa je, drugič, trdila, da je bil toženec obogaten, ker je prejel tako znesek iz garancije kot znesek iz kritne prodaje. Ugotovitev o nespornosti dejstva, da so bila sporna tri vozila naročena z njene strani, je pravilna samo, kolikor se nanaša na letno naročilo, ki je služilo kot podlaga za uvoznikovo naročilo vozil pri proizvajalcu, ne pa tudi, da je bila tožnica dolžna tako naročena vozila prevzeti. Zmotna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da tožnica ni hotela prevzeti vozil. Sama je ves čas zatrjevala, da za nobeno od vozil ni bil plačan avans in zato ni bila v zamudi. Poleg tega je toženec običajno dostavljal vozila tožnici, drugače je bilo le izjemoma ob kakšnem posebno nujnem naročilu. Postavlja se tudi vprašanje, kdo je bil ob nastanku obveznosti dolžnik. Zaključek, da je šlo za iskovino, je ob dejstvu, da je bil dolgoleten ustaljen način dobave vozil, ki ga je zatrjevala tožnica, toženec pa ne konkretno prerekal, najmanj preuranjen. Toženčeve priče so prišle v podjetje bistveno kasneje, kot je s tožencem poslovala tožnica. Problemi so se začeli prav s spremembo toženčevega lastnika. Sodišče ne bi smelo spregledati izpovedbe priče D. B., da je tožnica prevzemala le tista vozila, za katera je že imela končne kupce, a tudi tedaj le, kadar je šlo za nujno naročilo. Da ta primer ni bil tak, kaže že dejstvo, koliko časa so vozila stala v Ljubljani, poleg tega pa tudi izpovedbe toženčevih prič, koliko časa so tožnici pomagale iskati kupce. V nobenem primeru pa tožničina obveznost ni mogla nastati pred izstavitvijo računa. V tem okviru je treba razumeti tudi izpovedbo D. V., da je šlo za vozila na tožničin vpoklic. Tožnica jih je res naročila, vendar so bili dobavljeni v nerazumno dolgem roku in ob njihovem prihodu v Slovenijo kupcev že davno ni bilo več. Nikakor ne drži izpovedba A. S., ki navsezadnje niti ni sam sodeloval v poslu, ampak je bil lahko s potekom seznanjen le prek listin ali prek pogovorov z zaposlenimi pri tožencu, da je prišlo do odpoklica iz tovarne takrat, ko je imela tožnica znane kupce. Prodajalci so naročali vozila tudi tedaj, ko še niso imeli znanega kupca, saj so imeli v salonih razstavljena vozila. Da uvoznik ni naročal vozil le za znane kupce, pa kaže tudi dejstvo, da je imel v svojem skladišču ves čas določeno večje število povsem novih vozil. Če vozil ne bi bilo na zalogi, kar trdi toženec, nikoli ne bi mogel eden od terenskih prodajalcev prodati vozila drugega. Potem ko se je v začetku leta naredilo povpraševanje po potrebah vozil na terenu, pri čemer so prodajalci na terenu okvirno označili tip, vrsto, opremo in število vozil, nato pa so se vozila ob posebnem dodatnem naročilu dejansko uvažala. To pa še vedno ni pomenilo, da so naročena vozila lahko pridobili samo dejanski naročniki, razen tistih, ki so res imeli že znane kupce. Samo v tem kontekstu je treba razumeti listino A13, da je šlo za znanega kupca, kar pa se seveda ni moglo uresničiti, če je izdobava vozil trajala več kot eno leto. Dvom v verodostojnost priče B. ni upravičen, ker je od dogajanja poteklo že veliko časa in ker že več let ni zaposlen pri tožnici. Na drugi strani se toženčeve priče niso spomnile niti toliko oziroma so vse izpovedovale enako. Sodišče bi si moralo postaviti vprašanje, kako da se lahko spomnijo vsega in govorijo skladno. Neprepričljiv je zaključek sodišča o verodostojnosti izpovedbe A. S., ki je za toženca opravljal le pravne oziroma odvetniške posle, da je obveznost plačila zapadla veliko pred zahtevkom za unovčenje garancije. Ob nespornem dejstvu, da je bil plačilni rok 21 dni, obveznost ni mogla nastati pred izstavitvijo računa. Toženec tožnici tudi ni izstavil nobenih listin o lastništvu vozila, homologacijskih listin ali ključev vozila, kar bi lahko kazalo na izročitev vozil. Da tožnica ni bila v zamudi, kaže tudi dejstvo, da je toženec z izstavitvijo računa čakal dve leti. Tudi izstavitev računa po dveh letih od dobave vozil in tik pred potekom bančne garancije ter s krajšim (osemdnevnim) rokom plačila od običajnega (21-dnevnega) kaže na napačnost zaključka izpodbijane sodbe. Poleg tega je bila bančna garancija z dne 12. 6. 2001 dana za naročila, opravljena po tem datumu, in ne za prejšnja. Pozivanje tožnice k plačilu, o čemer so izpovedale priče V., K. in S., ne morejo imeti nobene teže, ker sam poziv brez izstavitve računa ne zadostuje za nastanek obveznosti. Četudi bi toženec to zatrjeval, bi bilo to v popolnem nasprotju z dotedanjo prakso poslovanja med pravdnima strankama, ko se nobeno plačilo – niti za najmanjši vijak – ni izvršilo pred izstavitvijo računa ali celo brez njega. Sodišče je prehitro verjelo toženčevim pričam, da so bila sporna vozila dobavljena v razumnem roku enega meseca in pol od naročila. Iz računov izhaja, da so bila naročena že januarja 2000 in januarja 2001, dobavljena pa šele v sredini leta 2001. Navedeno izkazuje nasprotje med listinami in zaključki sodišča o vsebini teh listin. Zaključek, da pravočasna dobava avtomobilov ni bila bistvena sestavina pogodbe, ni utemeljen, ker že iz narave posla izhaja, da naročnik razen izjemoma ne bo čakal na prevzem vozila neomejeno dolgo, tj. leto ali več. Ker toženec ni storil ničesar, ne more biti govora o resnem namenu prevzema vozil. Zaključek sodbe, da izdobava vozil na tožničin naslov ne bi imela smisla, je zato protisloven. Priča D. V. je v dopolnilnem zaslišanju izrecno povedal, da se ničesar več ne spomni. Vse, kar je nato povedal, je bilo njegovo ugibanje. To izhaja tudi iz vsebine njegovih odgovorov. Ne glede na vse pa je potrdil, da prodajalci niso bili dolžni prevzeti vozil, naročenih z okvirnim letnim naročilom, in da so tudi ostali prodajalci prodajali avtomobile, ki so bili na zalogi, ne glede na to, kdo jih je z letno kvoto naročil. Neprepričljiva je tudi izpovedba A. S.. Sodba ni odgovorila na vprašanje, zakaj ni bil izdan račun, zakaj ni bil sklenjen noben dogovor, zakaj je do kritne prodaje sploh prišlo. Priča ni znala pojasniti, zakaj je bila bančna garancija unovčena, ko pa je šlo za vozila, ki so prišla v Slovenijo več kot eno leto pred njeno izdajo. Vse toženčeve priče so izpovedale le o načelnih zadevah, o konkretnem primeru pa se niso spomnile ničesar. Pritožba podrobno analizira izpovedbo priče in ji oporeka verodostojnost. Toženec bi bil upravičen kvečjemu do poplačila razlike med zneskom, pridobljenim s kritno prodajo, in vrednostjo vozil, ne pa do ponovnega plačila celotne vrednosti vozil. Nenazadnje je za zmanjšanje vrednosti vozil odgovoren toženec. Glede podrejeno postavljenega zahtevka trdi, da je zadostila trditvenemu bremenu. V primeru dvojnega plačila ni treba zatrjevati posebnega namena obogatitve, ker že dvojno plačilo samo po sebi pomeni to. Poleg tega je zatrjevala, da ni prejela ne vozil ne kupnine zanje. Tožnica predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3Toženec v pritožbi zoper odločitev o stroških uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka. V pravdi Pg 69/2004 je toženec nastopal kot tožnik in od toženke (tu tožnice) zahteval plačilo pogodbenih obveznosti, ki so bile zavarovane z bančno garancijo. Takoj ko je dosegel poplačilo iz garancije, je tožbo umaknil. Čeprav gre za ravnanje tretjega, je treba šteti, da je šlo za izpolnitev zahtevka, umik tožbe pa je bil posledica te izpolnitve. V skladu s 158. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) bi morala stroške tega postopka nositi toženka (tu tožnica). Toženec predlaga, da drugostopenjsko sodišče tožnici ne prizna 6.307,46 EUR stroškov in da tožnici naložilo plačilo 4.282,17 EUR njegovih pravdnih stroškov.

4Tožnica ni odgovorila na toženčevo pritožbo. Toženec v odgovoru na tožničino pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5Pritožbi sta utemeljeni.

6Tožnica je zahtevek utemeljevala primarno s trditvijo, da je toženec izposloval izplačilo bančne garancije v višini 59.582,92 EUR, ne da bi obstajala podlaga v njegovi terjatvi do tožnice, podrejeno pa s trditvijo, da je toženec z unovčenjem bančne garancije dvakrat prišel do plačila vrednosti vozil, ker pri znesku unovčene garancije ni bil upoštevan znesek, pridobljen s kritno prodajo vozil.

7Izpodbijana sodba o zavrnitvi zahtevka temelji na ugotovitvi, da je ob unovčenju garancije obstajala toženčeva terjatev do tožnice, ker je bila tožnica v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti za tri naročena vozila. Glede podredno uveljavljenega temelja zahtevka je v sodbi zavzeto stališče, da tožnica ni podala trditev, ki bi utemeljevale njeno navedbo o neupravičenosti kritne prodaje, niti dokazov zanje.

8Pritožba utemeljeno opozarja na pomanjkljivosti dokazne ocene v zvezi z nasprotujočimi si trditvami pravdnih strank o tem, ali je ob unovčenju garancije obstajala terjatev na podlagi naročila treh vozil v višini njihove prodajne vrednosti, s čimer smiselno utemeljuje kršitev 8. člena ZPP. Zahteva po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka vključuje dolžnost primerjave posameznih dokazov med seboj in presojo o uspehu celotnega postopka, tj. oceno celote procesnega dogajanja, kamor sodijo procesna dejanja strank, konsistentnost in logičnost navedb strank, način sodelovanja v postopku, nespornost določenih (pravno ali dokazno relevantnih) dejstev in način pravdanja. (1)

9Med pravdnima strankama ni bilo sporno, 1) da je tožnica naročila tri vozila (od tega eno vozilo 20. 1. 2000, drugi dve pa 24. 1. 2001), 2) da so bila od proizvajalca pripeljana k tožencu, 3) da je toženec tožnici izdal tri račune z osemdnevnim plačilnim rokom, ki so zapadli 7. 6. 2002, in 4) da je toženec 7. 6. 2002 podal zahtevo za unovčenje garancije, ki jo je banka izvršila.

10Med pravdnima strankama pa je bilo sporno, ali je z naročilom (potrjenim s strani toženca) nastala tožničina obveznost, da po dobavi vozil k tožencu ta vozila (prevzame in) plača. Tožnica je zatrjevala, 1) da sta v poslovni praksi obstajali dve vrsti naročil, in sicer okvirna naročila, podana v začetku leta, ki so predstavljala podlago za toženčevo odločitev o obsegu letnih naročil, in naročila za znane kupce, 2) da je bila vozila ob njihovi dobavi k tožencu dolžna prevzeti le v drugem primeru, 3) da v obravnavanem primeru ni šlo za primer naročila za znanega kupca in 4) da zato ob toženčevem pozivu, naj prevzame in plača vozila, tega ni bila dolžna storiti. Toženec je trdil, 1) da je bila tožnica v vsakem primeru dolžna plačati naročena vozila, ko so mu bila dobavljena s strani proizvajalca, razen če bi bilo v okviru tripartitnega dogovora, sklenjenega med njim, tožnico in tretjim prodajalcem vozil, sklenjeno, da vozila prevzame in proda tretji prodajalec, in 2) da je bila tako kot običajno tudi v obravnavanem primeru.

11Tožnica je trditve o tem, da ni šlo za naročilo za znanega kupca in da ni bila dolžna plačati vozil, ter nasprotne trditve, da je z vsakim naročilom že nastopila obveznost prevzema in plačila vozil, izpodbijala (med drugim) s trditvami, 1) da pred odpoklicem iz tovarne v primeru okvirnih naročil prodajalci niso bili vprašani za potrditev naročila, 2) da je bilo vedno določeno število vozil v zalogi tako pri tožencu kot pri prodajalcih, 3) da je bila v primeru naročila za znanega kupca dolžna plačati avans, pa toženec ni zatrjeval, da bi bil plačan,(2) 4) da je bila k prevzemu vozil pozvana šele po izteku vseh razumnih rokov za dobavo vozil (eno je bilo naročeno v januarju 2000, drugi dve pa v januarju 2001), 5) da so bili računi izdani s krajšim rokom od tistega, ki je veljal v poslovni praksi, in 7) da vozila tudi niso bila dostavljena k njej, ampak so bila ves čas v prostorih toženca.

12Toženec je svoje trditve o eni vrsti naročil utemeljeval s trditvami, 1) da je bil prodajalec pred odpoklicem običajno vprašan za potrditev naročila, 2) da je bilo vozilo odpoklicano iz tovarne in pripeljano k njemu le v primeru prodajalčeve potrditve naročila, 3) da je v obravnavanem primeru tožnica potrdila naročila, 4) da so bila vozila dobavljena v roku enega meseca in pol od odpoklica, 5) da so si ves čas prizadevali, da bi našli nadomestnega prodajalca vozil, pa jim to ni uspelo, 6) da so ves čas pisno in ustno opominjali tožnico, naj prevzame in plača vozila, in 7) da so zaradi neuspešne razrešitve zadeve (tožničine nepripravljenosti za plačilo in neuspešnega iskanja tretjega prodajalca) nazadnje unovčili garancijo.(3)

13Sodba ugotavlja, da je šlo za naročilo za znanega kupca in da je zato z njegovo potrditvijo s strani toženca nastala tožničina obveznost, da vozila ob dobavi k tožencu prevzame in plača. Pritožba utemeljeno opozarja na pomanjkljivosti v dokazni oceni, na kateri temelji navedena ugotovitev, in na njeno posledično vsebinsko neprepričljivost. Sodba se ne opredeli 1) do trditve, da je v primeru znanega kupca moral biti v skladu z letnim dogovorom predhodno plačan avans, pa toženec ni trdil, da bi bil plačan, 2) o času dobave vozil k prodajalcu glede na okoliščino, da je bilo eno naročilo dano v januarju 2000, drugo pa v januarju 2001, in 3) o odsotnosti vsakršnih listin o dobavi vozil k tožencu, o pozivu toženca tožnici k prevzemu in plačilu vozil in o kasnejših opominih, o čemer sta se pravdni stranki izrecno opredelili. Posledično je upravičen pritožničin dvom 1) o dokazni teži izpovedb prič, ki so bile na toženčev predlog zaslišane o samem poteku posla, pri čemer je le ena od njih delala pri tožencu v času naročila in kasneje, drugi dve pa sta vstopili v dogajanje šele ob izdaji računov in unovčenju garancije v maju in juniju 2002, 5) o dokazni teži (toženčeve) priče, ki bi mogla izpovedati na podlagi neposrednega poznavanja zadeve, pa je v drugem zaslišanju povedala, da se po dvanajstih letih prav ničesar več ne spomni, 6) o tem, kakšna je dokazna teža elektronskega sporočila z vsebino sestanka tožničinega zakonitega zastopnika in predstavnikov toženca glede na to, da gre za zapis ene strani v sporu in da niso bili predloženi drugi listinski dokazi, ki bi lahko neposredno potrjevali toženčeve navedbe.

14Ker je prepričljivost dokazne ocene mogoče presojati šele potem, ko je ta izvedena v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, pritožbeno sodišče ni presojalo utemeljenosti pritožbenih očitkov o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

15Zaradi utemeljenosti pritožbe v delu, v katerem se nanaša na stališče izpodbijane sodbe o primarno uveljavljeni podlagi tožbenega zahtevka, ni potreben odgovor niti na pritožbene navedbe v zvezi s stališčem izpodbijane sodbe o podredno uveljavljeni podlagi zahtevka. Le ob robu pritožbeno sodišče dodaja, da so pritožbeni pomisleki bržkone utemeljeni. Tožnica namreč zahtevka ni utemeljevala le s trditvami o neupravičeni kritni prodaji, ampak tudi s trditvijo, da toženec ni imel nobene podlage za zadržanje razlike med zneskom unovčene garancije v višini prodajne vrednosti vozil (skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški), in zneskom, pridobljenim s kritno prodajo. Sodba se je opredelila le o prvi, ne pa tudi o utemeljenosti druge trditve.

16Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v II. in III. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se je že neposredno seznanilo z ustno izvedenimi dokazi in bo lahko nov postopek izvedlo z manjšimi stroški in hitreje, kot bi to lahko storilo sodišče druge stopnje, ki bi moralo tožničinega zakonitega zastopnika in priče ponovno zaslišati.

17Ker je bilo odločitev o stroških treba razveljaviti na podlagi tožničine pritožbe, odgovor na toženčeve pritožbene navedbe ni potreben.

18V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene kršitve pravdnega postopka. Obrazložitev dokazne ocene bo morala slediti kriterijem vestne in skrbne analitično-sintetične dokazne ocene. Da bo dokazna ocena celovita, bo morala vključevati tudi oceno celote procesnega dogajanja, kamor sodi ocena procesnih dejanj vsake od strank, njihova doslednost, logičnost in celovitost njunih navedb, odzivnost na ravnanje nasprotne stranke in podobno, vključno z oceno dokazne moči predloženih dokazov v primerjavi z možnostjo uporabe potencialno močnejših dokazov. Sodišče bo moralo upoštevati, da je na tožnici breme dokazovanja trditve, da ob unovčenju garancije ni obstajala toženčeva terjatev do nje, in da je hkrati na tožencu breme dokazovanja nasprotne trditve. V primerih, ko je pravna usodnost odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka porazdeljena med obe stranki, namreč (novejša) sodna praksa zavzema stališče, da mora biti na enak način med njiju porazdeljeno tudi dokazno tveganje, da tega ni mogoče doseči z uporabo dokaznega standarda gotovosti in da se posledično dokazno breme med postopkom ves čas seli z ene stranke na drugo.(4)

19Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Prim. Zobec v: Ude, Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 91-92.

(2) Tožnica je v vlogi z dne 22. 7. 2011 zatrjevala, da je bilo naročilo za znanega kupca izvedeno le, če je ta predhodno plačal avans. Toženčeva navedba v odgovoru na pritožbo, da gre za novo dejstvo, torej ni utemeljena.

(3) Tožnica je način poslovanja opisala predvsem v vlogah z dne 22. 7. 2011 in 29. 12. 2011, toženec pa v vlogah z dne 27. 7. 2011 in 1. 12. 2011.

(4) Prim. odločbe VS RS II Ips 674/2003 z dne 9. 12. 2004, II Ips 402/2007 z dne 13. 5. 2010 in II Ips 125/2008 z dne 3. 6. 2010 ter VSL I Cp 1799/2012 z dne 29. 8. 2012 in II Cp1387/2012 z dne 18. 12. 2012.