VSL sodba in sklep I Cpg 1432/2011

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

1. delno spremeni tako, da glasi:
„Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 4.130,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 895.824,00 SIT od 7. 4. 2004 do 31. 12. 2006, od zneska 3.738,21 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila, od zneska 93.960,00 SIT od 12. 5. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 392,09 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila.
Ugotovi se, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 3.738,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2004 dalje do plačila.“

2. v preostalem nespremenjenem delu pa se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče razveljavilo izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 2461 Ig 1755/2007 z dne 7. 5. 2007 v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.565,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ugovora znižanja plačila opravljenega dela izdelave kalupa za 3.738,20 EUR, zaračunanega z računom št. 043-04, niti trditveno niti dokazno ni utemeljila do te mere, da bi bil sklepčen, saj izračuna med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako za sorazmerno znižanje plačila, skladno s 640. členom OZ tožena stranka ni ponudila.

6Po presoji pritožbenega sodišča pa je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo, da je prišlo do predpravdnega materialnopravnega pobotanja terjatve tožeče stranke po vtoževanem računu s terjatvijo tožene stranke do tožeče stranke iz naslova škode v znesku 3.738,20 EUR zaradi tožnikovega uničenja dveh kalupov stranic, ki jih je tožeči stranki izročila tožena stranka za izdelavo komor. Prvostopenjsko sodišče je namreč na predpravdno pobotanje medsebojnih terjatev zmotno sklepalo na podlagi dopisa tožene stranke z dne 10. 5. 2004 (priloga A6).

7Da za tako sklepanje ni podlage, izhaja iz samih trditev tožene stranke, ki šele v tem postopku uveljavlja v pobot škodo zaradi uničenja kalupov, torej niti tožena stranka dopisa z dne 10. 5. 2004 ni štela kot svojo pobotno izjavo, s katero bi dosegla pobot šele v tem postopku uveljavljanih medsebojnih terjatev pravdnih strank, sicer bi podala ugovor ugasle pravice zaradi predpravdnega materialnopravnega pobotanja. Če pa stranka ugovor pobota poda šele v pravdnem postopku, s tem priznava dejstvo, da do pobota medsebojnih terjatev še ni prišlo in se šele v pravdnem postopku sklicuje na svojo pobotno pravico. V taki situaciji pa mora sodišče ob morebitni ugotovitvi, da obstoji terjatev tožeče stranke, presojati tudi, ali obstoji v pobot uveljavljana nasprotna terjatev tožene stranke. Če sodišče ugotovi obstoj obeh terjatev, šele s sodbo odredi pobotanje in tožbeni zahtevek do pobotanega dela zavrne. Sodba ima torej konstitutiven učinek pobota in prenehanja terjatve tožeče stranke zaradi pobota. Pritožnik zato utemeljeno opozarja, da prvostopenjsko sodišče za ugotovitev predpravdnega pobotanja ni imelo podlage niti v trditvah same tožene stranke.

8Za presojo, ali tožena stranka pravočasno uveljavlja v tem postopku svojo v pobot uveljavljano terjatev, pa je odločilno, ali je tožečo stranko pravočasno obvestila o napakah izvršenega posla, torej v konkretnem primeru uničenju dveh kalupov stranic. Ne more biti sporno, da je uničenje kalupa vidna in nekrita napaka. O taki napaki mora torej podjemnika naročnik obvestiti nemudoma (prvi odstavek 633. člena OZ). Prvostopenjsko sodišče pa v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je tožeča stranka toženi stranki dne 17. 4. 2004 (priloga A8) vrnila vse kalupe (razen kalupa zadnjega pokrova), da so bili pregledani in prevzeti s strani tožene stranke brez pripomb. Navedeno torej dokazuje, da tožena stranka tožeči stranki ni pravočasno notificirala napake vrnjenih kalupov. Čim pa je tako, tožena stranka ne more biti deležna ugodnosti iz drugega odstavka 635. člena OZ, po katerem tudi izven splošnih zastaralnih rokov lahko uveljavlja z ugovorom zoper tožnikov zahtevek pravico do povračila škode.

9Za presojo, ali je tožena stranka pravočasno uveljavljala v pobot škodo iz naslova odškodninske odgovornosti tožeče stranke, je zato treba uporabiti tretji odstavek 352. člena OZ, po katerem odškodninska terjatev za škodo, nastalo s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Obveznost tožeče stranke po izdelavi komore je bila vrniti toženi stranki nepoškodovane kalupe. Tožena stranka pa v pobotnem ugovoru sama navaja, da je njena terjatev na povračilo škode zaradi uničenja dveh kalupov zapadla v plačilo 3. 5. 2004, zato je evidentno, da je 3-letni zastaralni rok za uveljavitev odškodninske terjatve skladno s tretjim odstavkom 352. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 349. člena OZ potekel dne 3. 5. 2007. Šele z vlogo z dne 22. 5. 2007 v pobot uveljavljana odškodninska terjatev na povračilo škode je torej uveljavljana po preteku zastaralnega roka. Ker pa z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena OZ), je pritožbeno sodišče lahko le ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev v znesku 3.738,20 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ne obstoji.

10Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožena stranka v prvostopenjskem postopku ni trdila, da artiklov, ki so ji bili zaračunani z računom št. 065/04, ni prevzela (z računom toženi stranki namreč ni bila zaračunana komora kot pri računu št. 043-04, pač pa posamezni drugi artikli), navajala je le, da je tožečo stranko z dopisom z dne 10. 5. 2004 obvestila, da stranic ne bo vzela, po navedbah tožeče stranke pa je bil toženi stranki poslan dobropis za znesek 460.800,00 SIT, zaradi česar vztraja le še pri plačilu zneska 93.960,00 SIT. Tožena stranka torej prejemu artiklov, navedenih v računu št. 065/04 in za katere tožeča stranka po upoštevanju dobropisa še terja plačilo, ni ugovarjala. Čim pa je tako, prvostopenjsko sodišče za sklepanje, da tožena stranka artiklov ni prevzela, ni imelo podlage v spisovnem gradivu. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi navedenega ugotovilo, da obstoji vtoževana terjatev tožeče stranke tudi po računu št. 065/04 v znesku 392,08 EUR.

11Ker pa prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo obstoja v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke v znesku 3.057,50 EUR, je ostala trditvena podlaga spora neizčrpana. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo lahko spremenilo le v omejenem obsegu tako, da je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke in neobstoj v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke v znesku 3.738,20 EUR, zaradi neizčrpanega pobotnega ugovora za 3.057,50 EUR pa v dajatvenem zahtevku tožeče stranke zaenkrat še ni moglo odločiti.

12Pritožbi tožeče stranke je zato ugodilo, izpodbijano sodbo pa deloma spremenilo tako, kot izhaja iz I. 1. točke izreka te sodbe (358. člen ZPP), v preostalem delu pa sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

13Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.