VSL sodba II Cp 922/2013

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, naj ji toženka plačat 1.843,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

Tožeča stranka v pravočasni pritožbi navaja, da je toženka poplačala obveznosti komanditne družbe do DURS v višini svojega nevplačanega vložka, a ker je imela možnost vplivati na poslovanje družbe, saj je šlo za družinsko podjetje, ki ga je ustanovila in vodila skupaj s svojim zunajzakonskim partnerjem, ob prenehanju družbe pa je imela položaj družbenika, jo je treba šteti za aktivno družbenico. Trditve, da je bila aktivna družbenica, tudi ni prerekala, zato je osebno odgovorna za obveznosti izbrisane družbe. Predlaga razveljavitev, podredno pa spremembo sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Zmotno je stališče pritožnice, da toženka ni prerekala njenih trditev, da je bila aktivna družbenica, kajti v odgovoru na tožbo je jasno navedla, da je bila komanditist te družbe, da je upnikom odgovarjala le do višine neplačanega vložka, da je to svojo obveznost že izpolnila in da zato upnikom družbe več ni odgovorna. S povzetimi trditvami se je toženka v zadostni meri uprla svoji pasivni legitimaciji, obenem pa je tudi nasprotovala trditvam, da je bila aktivna družbenica.

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila toženka skupaj s prvotnim sotožencem (sedaj že pravnomočno obsojenim na plačilo tu vtoževanega zneska z zamudno sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 28. 5. 2012, opr. št. P 27/2011-16) družbenica komanditne družbe, v kateri je bila sama komanditist, prvotni sotoženec pa komplementar. Vlogo enega iz drugega jasno razmejuje ZGD-1, ključno pa je, da komanditist ni del poslovodstva (10. člen), ni upravičen voditi poslov družbe (prvi odstavek 138. člena) niti ni upravičen zastopati družbe (144. člen). Ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da toženka za vodenje ali zastopanje izbrisane komanditne družbe ni imela podlage v pogodbi o ustanovitvi te družbe, je pravilno zaključilo, da je ni mogoče šteti za aktivno, temveč zgolj za pasivno družbenico. Pritožbene navedbe, ki zgolj povzemajo zakonske določbe ZFPPIPP in ponavljajo že povedano pred sodiščem prve stopnje, v pravilnost zaključka prvostopenjska sodišča ne porodijo nobenega dvoma.

Odgovornost komanditista za obveznosti družbe do višine neplačanega zneska, ki bi ga moral vplačati po družbeni pogodbi, vzpostavlja zakon (145. člen ZGD-1), zato zgolj dejstvo, da je toženka to dolžnost (do DURS) izpolnila, še ne pomeni, da je bila aktivna družbenica. Povsem enako velja za pritožbeno navedbo, da je tožnica po pogodbi o ustanovitvi družbe „morala“ dajati soglasje k določenim rizičnim poslom, saj gre za ureditev, ki izhaja iz določbe drugega odstavka 138. člena ZGD-1. S pogodbo določena pravica k dajanju (in odrekanju) soglasja za posle, ki presegajo običajen obseg dejavnosti družbe, je imanentna zakonskemu položaju komanditista in prepis zakonske določbe. Trditev, da bi šlo tudi v obravnavanem primeru za tak posel, tožeča stranka niti ni postavila. Trditev, da je toženka na vodenje družbe vplivala neformalno, prek svojega zasebnega odnosa s komplementarjem, je prvič postavljena v pritožbi, ne da bi pritožnica skušala pojasniti, zakaj je ni podala že prej, zato predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, pa niso podani, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).