UPRS Sodba U 936/99

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 23. 4. 1999 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbi tožnika zoper sklepa Upravne enote D., Sektorja za upravne notranje zadeve z dne 11. 3. 1999 in z dne 5. 3. 1999, s katerima je upravni organ prve stopnje zavrgel prošnji tožnika za izdajo potrdila o istovetnosti za osebi A.A. in B.B.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da 1. odstavek 10. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 8/90, 38/90 in 19/91 - v nadaljevanju ZVOP) jasno določa, da sme upravljavec zbirke podatkov osebne podatke posredovati drugim uporabnikom samo, če so za njihovo uporabo pooblaščeni z zakonom ali na podlagi pisne zahteve ali privolitve posameznika, na katerega se podatki nanašajo. Zakon o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93) v 10. členu določa, da so državni organi, organizacije in posamezniki, ki izvajajo javna pooblastila, dolžni dajati odvetniku podatke, ki jih potrebuje pri opravljanju odvetniškega poklica v posamični zadevi. 2. odstavek pa nadaljuje, da je odvetnik upravičen od upravljavca zbirk podatkov zahtevati posredovanje osebnih podatkov, kadar jih potrebuje za opravljanje procesnih dejanj v okviru zastopanja stranke. Tožena stranka ugotavlja, da zahtevani podatki o BB in AA pri opravljanju procesnih dejanj za stranko C.C. niso takšne narave, da brez njih ne bi bilo mogoče nemoteno zastopanje stranke, saj lahko le-ta vpis svoje solastninske pravice opravi brez posredovanja podatkov o priimku bivše žene in hčerke. Le-ti bosta spremembo priimka uredili sami, če bosta imeli za to interes, ali pa mu dali pooblastilo, na podlagi katerega bi bil upravičen do pridobitve osebnih podatkov. Dejstvo, da bo sprememba priimka v zemljiški knjigi iz C. v B. in iz C. v A. koristila tudi njima, ni razlog za izdajo listin o njuni istovetnosti prosilcu. V primeru, da bo okrajno sodišče pri vpisu solastninske pravice potrebovalo zahtevane listine, bo vlagatelja pozvalo na dopolnitev in v tem primeru bo podana pravna podlaga za izdajo potrdila o istovetnosti, četudi stranka upravnemu organu ne bo predložila

pisne zahteve ali privolitve posameznika, na katerega se podatki nanašajo. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je stranka v zemljiško knjižnem postopku, da pa bi bil vpis njegove lastninske pravice v zemljiško knjigo mogoč, je nujno pravilno označiti tudi ostale solastnike, kar je tudi poglavitni razlog njegove zahteve za izdajo potrdila o istovetnosti. Iz 10. člena Zakona o odvetništvu jasno izhaja, da ta ne vsebuje nobenega kriterija v zvezi s tem, kaj zahtevani podatki dejansko pomenijo za zastopanje stranke, v smislu njegove (ne)motenosti, s čimer tožena stranka utemeljuje zavrnilni del odločbe. Iz navedenega je razvidno, da je tožena stranka za uporabo 10. člena Zakona o odvetništvu postavila dodatni pogoj v smeri obstoja posebnega pravnega interesa, katerega izkazovanja pa zakon ne zahteva. Takšno ravnanje je nedopustno in je s tem podana nepravilna uporaba materialnega prava. Tožena stranka povezuje obstoj pravne podlage z obstojem dodatnega pravnega interesa, ko v odločbi navaja, da bi bila pravna podlaga za posredovanje podatkov podana, v kolikor bi sodišče, pri vpisu solastninske pravice, predlagatelja pozvalo na dopolnitev vloge, pri tem pa spregleda, da Zakon o varstvu osebnih podatkov zahteva zgolj obstoj pravne podlage, in sicer pooblastila po zakonu ali pisne zahteve oziroma privolitve posameznika, na katerega se podatki nanašajo. Izkazovanje dodatnega pravnega interesa, kot pogoj za posredovanje podatkov, zakon ne vsebuje. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa meni, da je njena odločitev pravilna in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS je prijavilo udeležbo v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

Materialno pravna podlaga za odločanje v konkretni zadevi je določba 1. odstavka 10. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov, ki določa, da upravljavec zbirke podatkov lahko posreduje osebne podatke drugim uporabnikom samo, če so za njihovo uporabo pooblaščeni z zakonom ali na podlagi pisne zahteve ali privolitve posameznika, na katerega se podatki nanašajo in določba 2. odstavka 10. člena Zakona o odvetništvu, ki določa, da je odvetnik upravičen od upravljavcev zbirk podatkov zahtevati posredovanje osebnih podatkov, kadar jih potrebuje za opravljanje procesnih dejanj v okviru zastopanja stranke. Po presoji sodišča sta upravna organa obeh stopenj citirani določbi v obravnavnem primeru uporabila napačno. 2. odstavek 10. člena Zakona o odvetništvu predstavlja izjemo od splošne ureditve pridobivanja podatkov in zato predpisuje posebne pogoje za pridobitev osebnih podatkov. Določa, da je odvetnik upravičen od upravljavca pridobiti osebne podatke, če jih potrebuje za opravljanje procesnih dejanj v okviru zastopanja stranke. Ker so osebni podatki v razmerju do vseh ostalih podatkov strožje varovani, je tudi strožja zahteva glede pravnega interesa, ki ga mora odvetnik izkazati za njihovo pridobiti. Ne zadošča, da gre za opravljanje odvetniškega poklica v posamični zadevi (kakor velja po 1. odstavku 10. člena). Odvetnik mora dokazati, da so podatki potrebni za opravljanje procesnih dejanj v okviru zastopanja stranke. Ni dovolj izkazati pooblastilno razmerje v posamični zadevi. Odvetnik mora za pridobitev osebnih podatkov izkazati tudi potrebo po tem podatku glede konkretnega procesnega dejanja v okviru zastopanja. Navajati mora torej podatke o konkretni zadevi, ki teče pred sodiščem ali drugim organom, da ima v tej zadevi mandat za zastopanje in navesti konkretno procesno dejanje. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je v obravnavani zadevi pooblaščenec tožnika to tudi storil. Predložil je veljavno pooblastilo za zastopanje tožnika kot tudi navedel procesno dejanje, zaradi katerega podatke potrebuje (vložitev zemljiškoknjižnega predloga). Neutemeljena je navedba tožeče stranke v izpodbijani odločbi, da bo pravna podlaga za izdajo potrdila o istovetnosti podana samo v primeru, če bo okrajno sodišče pri vpisu tožnikove solastninske pravice potrebovalo zahtevane listine in bo zato tožnika pozvalo na dopolnitev.

Tožnik oziroma njegov pooblaščenec - odvetnik ima nedvomno interes, da vloži popoln zemljiškoknjižni predlog. Obe osebi (B.B. in A.A.), za kateri je tožnik oziroma njegov odvetnik zaprosil za izdajo potrdila o istovetnosti, sta solastnici nepremičnin, skupaj s tožnikom, vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku, v katerem ima tožnik namen opraviti določen zemljiškoknjižni vpis. Glede na določbo 65. člena Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95 - v nadaljevanju ZZK) udeleženec v postopku za vpis ni samo predlagatelj postopka oziroma organ, na čigar zahtevo je sodišče uvedlo postopek po uradni dolžnosti, imetnik pravice, zoper katerega se predlaga vpis oziroma vodi postopek za vpis po uradni dolžnosti, temveč tudi osebe, katerih pravni interes utegne biti zaradi vpisa prizadet. V konkretnem primeru bi, ob morebitnem obstoju kakšne dogovorjene (a nevpisane) predkupne ali kakšne druge pravice, to lahko bili tudi osebi, katerih osebne podatke zahteva tožnik. Zato je po mnenju sodišča tožnikov odvetnik upravičeno od upravljavca zbirke zahteval posredovanje osebnih podatkov za B.B. in A.A., saj je v okviru zastopanja tožeče stranke jasno navedel, za katero procesno dejanje zahtevane osebne podatke potrebuje. Citirana določba 2. odstavka 10. člena Zakona o odvetništvu pa ne zahteva izkazovanja še kakšnega posebnega pravnega interesa, na kar pravilno opozarja tudi tožeča stranka v tožbi.

Glede na navedeno je sodišče, na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - v nadaljevanju ZUS) tožbi ugodilo, s sodbo odpravilo izpodbijani upravni akt in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo potrebno odločiti o tožnikovih pritožbah zoper odločbi upravnega organa prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenega mnenja.