VSRS Sodba II Ips 857/2009

Revizija se zavrne.

1Zoper pravnomočno sodbo, s katero je bil zavrnjen zahtevek za plačilo 55.742,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožnica vložila revizijo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da se je sodišče druge stopnje pri presoji višine primanjkljaja v celoti sklicevalo na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki pa je upoštevalo le dejstva in dokaze toženca, medtem ko se do dejstev in dokazov tožnice ni določneje opredelilo. Tako sodišče ni upoštevalo izpovedbe M. P. Meni, da je zato podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja, da je sodišče, opirajoč se na toženčevo izjavo, nekritično zaključilo, da so se denarna sredstva porabljala tudi za kritje vsakodnevnih potreb tožničinega sina in njegove družine. Sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo nobenega razloga, ki bi utemeljeval zaključek, da se je denar od kupnine trošil za vse mogoče namene, pri čemer izpostavlja vsebino izpovedb tožnice in M. P. Gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni izkazana trditev, da so bili stroški gradnje hiše višji tudi zaradi izgradnje v večjem obsegu. Po mnenju revidentke toženčeve izpovedbe glede omenjenega ne potrjuje noben drug dokaz. Ker tožničine trditve glede navedenega dejstva niso bile upoštevane, je podana tudi kršitev načela materialne resnice. Nepravilen je tudi nadaljnji zaključek, da je toženec svojo nalogo opravil transparentno in o razpolaganju z denarjem korektno obveščal tožnico. Toženec tožnici ni dal računa o opravljenem poslu v skladu s 754. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Račun o opravljanem delu ji je izročil šele po njenem pozivu. Narejen je bil po spominu, zato so navedeni zneski brez pomena. Iz izpovedbe I. R. izhaja, da se je toženec zavezal tožnico sproti obveščati o porabljenem denarju, dogovorjeno pa je tudi bilo, da ji bo račune o porabi sredstev izročal, česar pa ni storil. Revidentka očita nasprotja med izpovedbo R. in trditvami toženca. Toženec kljub ustnemu dogovoru stroškov ni redno beležil. Toženec kot mandatar svojih obveznosti ni izpolnjeval pravilno in zakonito, v zvezi z verodostojnostjo toženčeve izpovedbe pa sodišče ni upoštevalo dejstva, da je trditve v zvezi z zapisovanjem nastalih stroškov večkrat spremenil. Izpostavlja še druge nedoslednosti v toženčevi izpovedbi. Toženec ni niti zatrjeval ali izpovedal, da je bila pri pregledih in obvestilih o porabi stroškov navzoča I. R. To je podal šele na naroku dne 16. 7. 2007 in 26. 2. 2008, kar je prepozno. Ker se sodišče do navedenih dejstev ni opredelilo, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni upoštevalo izpovedb zaslišanih prič, ki so izpovedovale v nasprotju z navedbami toženca. Nepravilen je tudi zaključek sodišča glede vestnosti toženčevega ravnanja, saj ni mogoče zaključiti, da je o svojem delu podal obračun in da je ravnal v skladu z nalogami in obveznostmi mandatarja.

2Revizija je bila na podlagi prvega odstavka 375. člena ZPP vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

3Revizija ni utemeljena.

4Večina revizijskih navedb, tudi v preobleki procesnih kršitev, predstavlja grajo dokazne ocene (npr. da sodišče nekritično sledi, da se je denar porabil tudi za kritje vsakodnevnih potreb tožničinega sina in njegove družine, da iz spornih sredstev niso bila kupljena osebna vozila, da ne drži, da so bili stroški gradnje hiše višji tudi zaradi izgradnje v večjem obsegu, kot je bilo po projektu, da toženec podatkov o porabi denarnih sredstev ni beležil, da so ugotovljena dejstva v nasprotju z izpovedbami zaslišanih prič in dokaznimi listinami itd.), kar pa ni dovoljen revizijski razlog.(1) Glede vloge I. R. je bilo ugotovljeno, da je dva do trikrat na mesec prišla k tožnici in pregledala knjigo, ki jo je vodil toženec in cene, in ne, da je bila vsakič navzoča pri pregledih in obvestilih o porabi stroškov med tožnico in tožencem. Sodbi vsebujeta razloge o odločilnih dejstvih, zato je preizkus mogoč. Sodišče se je opredelilo do tožničinih navedb, ki jih izpostavlja v reviziji, ter tudi pojasnilo, zakaj izpovedbama tožnice in M. P. ni sledilo.

5Revizijski očitek, da toženec ni (ustrezno) izpolnil svoje dolžnosti dajanja računa v skladu s 754. členom ZOR, ni utemeljen. Ne le, da takšno zatrjevanje ni bilo del tožničine trditvene podlage, temveč je bilo tudi ugotovljeno, da je toženec tožnico sproti seznanjal o poteku del in porabi denarja. Ob koncu del pa sta s tožnico pregledala celotno porabo, na kar tožnica ni imela pripomb. Res je, da toženec prvo leto ni vodil evidence sproti, vendar tudi ni bilo ugotovljeno, da zneski, ki jih je zapisoval po spominu, niso bili resnični oz. verodostojni. Ali je bil s porabo seznanjen tožničin sin, ni pomembno, saj s tožencem niti s tožnico ni bil v pravnem razmerju. Na narokih 16. 1. 2007 in 26. 2. 2008 toženec novih trditev ni podal (glej list. št. 184-187 in 225-233). Izpovedba stranke o določenih dejstvih namreč ne pomeni, da je s tem podana tudi trditvena podlaga o tem.

6Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena,(2) niso podani, jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

7Odločitev o zavrnitvi revizije obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Prim. tretji odstavek 370. člena ZPP.

Op. št. (2): Prim. prvi odstavek 371. člena ZPP.