VSC sodba Cpg 11/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 806/2012 z dne 18. 10. 2012 izreklo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 15.190,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2007 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.239,32 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo.

Tožena stranka z 29. 11. 2012 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz štirinajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali kakšna druga upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prve, druge, tretje, šeste, sedme, enajste, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter dvanajste (in štirinajste) točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), nista podani.

Ker so v izpodbijani sodbi prve stopnje navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih (in tako tudi opredelitve, da “… delo ni potekalo povsem v skladu z varnostnim načrtom … .” (trideseta ter enaintrideseta točka obrazložitve) in do “pisne izjave Z. T. d. d. z dne 5. 2. 2009”, “pričanja S. K.” ter “izpovedi in mnenja C. M.” (štiriindvajseta ter petindvajseta točka obrazložitve)), ti razlogi pa so jasni in med seboj združljivi, zato primerno obrazložena izpodbijana sodba prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti.

Za odločitev v tem gospodarskem sporu odločilno dejansko stanje je v zadostnem obsegu pravilno in popolno ugotovljeno; na podlagi v postopku na prvi stopnji podanih navedb ter upoštevanih predlaganih in izvedenih dokazov pravdnih strank ni bilo mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljenost v pritožbi zoper sodbo prve stopnje (samo) ponovljenih že v postopku na prvi stopnji podanih trditev tožene stranke je z v izpodbijani sodbi navedenimi razlogi o vseh odločilnih dejstvih natančno in nazorno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Ker pa so ti razlogi sodišča prve stopnje prepričljivi in pravilni, jih zato tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot svoje.

Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP).

Da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno (ter kritično) presodilo vsak (izveden) dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi te presoje in uspeha celotnega postopka po svojem prepričanju pravilno odločilo, katera dejstva se v tem gospodarskem sporu štejejo za dokazana, ne more biti nobenega dvoma.

Pravilne so pritožbene navedbe tožene stranke: “V točki 6 izpodbijane sodbe sodišče povzema navedbe tožeče stranke, da je v Uredbi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih premičnih gradbiščih (Uredba) določeno, da mora delodajalec sprejeti in izvesti ukrepe, ki so v skladu z minimalnimi zahtevami iz priloge te Uredbe, ter da je v odstavku 10.2. točke priloge Uredbe določeno, da je potrebno na prometnih poteh, kjer se uporabljajo prevozna sredstva, zagotoviti za druge uporabnike dovolj prostora za njihovo gibanje ali pa jih ločiti z ograjo. Vse to je tožena stranka storila, kar je ugotovil tudi izvedenec iz varstva pri delu M. P. … in se toženi stranki ne more očitati, da ni poskrbela za zdravje in varstvo pri delu.” (tretji odstavek na drugi strani obrazložitve pritožbe).

Že sodišče prve stopnje je “Glede na … ugotovitve izvedenca, ki jim je … v celoti sledilo …”, ocenilo, da “… tožena stranka ni kršila določb, ki jih je navajala tožeča stranka glede Pravilnika (Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na delovnih mestih) in Uredbe, ki se nanašajo na prometne poti, kjer se uporabljajo prevozna sredstva in da jih tožena stranka ni dovolj zavarovala oz. ni pravilno vzdrževala.” ter “Iz teh listin in izvedeniškega mnenja ter iz izpovedb prič je … sledilo izvedencu in zaključilo, da je tožena stranka zagotovila ustrezne poti gibanja delavcem na območju, kje so se opravljala dela z bagrom.” Cit. oceno in zaključek je sodišče prve stopnje tudi dovolj obširno obrazložilo v trideseti točki obrazložitve izpodbijane sodbe (“Sodišče je v tem postopku pribavilo izvedeniško mnenje izvedenca varstva pri delu, P. M., ki ga je tudi v celoti sprejelo. V svojem izvedeniškem mnenju na list. št. ... je izvedenec odgovoril na vprašanja sodišča. Iz tega mnenja je razvidno, da je tožena stranka v veliki meri poskrbela za varno delo, za usposobljenost delavca in delovnih sredstev ter varstva in varnost na gradbišču. Iz odgovora na vprašanje št. 4 na list. št. 132 je razvidno, da je izvedenec poudaril, da je tožena stranka zagotovila ustrezne poti gibanja delavcev v območju, kjer so se opravljala dela z bagrom in da je delodajalec delovna mesta, delovne poti in druge prometne površine na prostem, ki so jih uporabljali delavci, uredil tako, da so se lahko varno gibali. Glede na te ugotovitve izvedenca, ki jim je sodišče v celoti sledilo, pa je sodišče ocenilo, da tožena stranka ni kršila določb, ki jih je navajala tožeča stranka glede Pravilnika in Uredbe, ki se nanašajo na prometne poti, kjer se uporabljajo prevozna sredstva in da jih tožena stranka ni dovolj zavarovala oz. ni pravilno vzdrževala. Ugotovitve izvedenca izhajajo namreč tudi iz pričanja prič, tako Ž. S., ki je sam pojasnil, da je delal varnostni načrt za gradbišče tožene stranke, da so to tipski načrti za ta gradbišča za vodovod in kanalizacijo, da gradbišče ponavadi poteka po sredini ceste, da so pešci in vozniki izločeni, tako da so na gradbišču samo delavci in da se naredi zaščita pred zunanjim svetom, ponavadi z opozorilno vrvico, medtem ko so pri večjih objektih ograje in da je delavec, to je zavarovanec tožeče stranke, ki je imel nalogo z žabico tlačiti po zasutju kanala, imel na levo in desno stran dovolj prostora, kar je dejansko razvidno iz fotografij. Tudi priča D. P. je izpovedal, da je imel zavarovanec I. K. dovolj prostora, da bi se lahko umaknil še kakšnih 10 m proč ali tudi na drugo stran delovišča, enako pa je izpovedal tudi R. M., ki je bil odgovorni vodja za gradbena dela v tistem času na tem gradbišču. Tudi inšpekcija ni ugotovila nobenih nepravilnosti, kar se tiče teh varnih poti in dovolj prostora za gibanje delavcev na gradbišču. Izvedenec sam je ugotovil, da so poti bile ustrezne glede gibanja delavcev v tem območju in same ureditve gradbišča v objekt, ki ureja ureditev infrastrukture znotraj naselja, kjer je bilo gradbišče. Iz teh listin in iz izvedeniškega mnenja ter iz izpovedb prič je sodišče sledilo izvedencu in zaključilo, da je tožena stranka zagotovila ustrezne poti gibanja delavcem na območju, kjer so se opravljala dela z bagrom.”).

Sodišče prve stopnje je v sedmi točki obrazložitve izpodbijane sodbe res zapisalo (povzetek navedb tožeče stranke), da “… je voznik bagra J. M. ravnal malomarno, ko se ni prepričal ali lahko naredi varen premik z bagrom … .” Toda neutemeljene so pritožbene trditve tožene stranke, da je ta zapis sodišča prve stopnje “… v nasprotju z listinami v spisu.” in da “Glede na to, da je nedvomno izkazano, da je imel (delavec I. K.) na voljo dovolj drugih mest za umik, pa tudi na mestu, kamor se je umaknil, je bilo še nekaj prostora za umik, je torej povsem nedvomno, da je za nastalo nezgodo kriv sam delavec I. K. in krivde za nezgodo ali malomarnost ni mogoče pripisati toženi stranki.” (četrti odstavek na drugi strani in nadaljevanje na tretji strani obrazložitve pritožbe) ter da “Tožeča stranka zatrjuje, temu pa očitno slepo sledi tudi sodišče, da je prišlo do nesreče zaradi opustitve ukrepov iz varstva pri delu, za katere je odgovorna tožena stranka, zaradi česar je tudi odgovorna za povrnitev nastale škode tožeči stranki. Takšna zatrjevanja pa so povsem v nasprotju z izvedeniškim mnenjem z dne 6. 6. 2011 izvedenca M. P. … .” (drugi odstavek na tretji strani obrazložitve pritožbe).

Cit. izvedenec je namreč zaključil: “… da delo ni potekalo povsem v skladu z varnostnim načrtom, da ravnanje voznika bagra ni bilo pravilno z vidika pravil varnosti in zdravja pri delu, zlasti iz razloga, da voznik bagra, to je M. J. in I. K. nista opravila svojega dela v skladu z Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, ki v poglavju C) dodatne zahteve za zagotavljanje varnosti in zdravja pri gradbenem delu v točki 12.5 pa določa, da pri strojnem kopanju ni dovoljeno zadrževanje v delovnem območju stroja in da morajo ročna dela delavci opravljati le, ko stroj miruje. Prav tako nista ravnala v skladu z 9. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu, ki določa, da mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Poleg tega pa iz izvedeniškega mnenja izvedenca varstva pri delu še izhaja, da strojnik bagra med premikanjem bagra ni ves čas gledal v smeri vožnje, saj je vozil vzvratno in ni opravil premika bagra na način, da bi se prepričal, če to lahko stori varno zase in za svoje sodelavce, kar pomeni, da M. J. svojega dela ni opravljal v skladu z 9. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu, saj bi moral s strojem ravnati tako, da bi pri strojnem izkopu zemlje upošteval naslednje ukrepe varstva pri delu, in sicer strojniki bagrov, bagrov – nakladalnikov, oziroma delovodje, morajo paziti na varnost delavcev, ki delajo pred stroji ali v bližini stroja. Delavec M. J. namreč ni opravil premika bagra tako kot bi moral, dovolj skrbno, saj ni pazil na varnost delavcev, ki delajo pred strojem ali v bližini stroja, saj ne bi smel delavec prestaviti bagra, glede na to, da je videl kako je bil delavec I. K. blizu manevrskega območja bagra.” (enaintrideseta točka obrazložitve izpodbijane sodbe prve stopnje).

Tem ugotovitvam izvedenca je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na izpovedbo J. M. (“… da je videl delavca I. K., in bi se zato moral prepričati ali je varno, da opravi premik bagra in ves čas pri premikanju bagra na to tudi paziti, vendar ni bil dovolj pozoren na dogajanje okoli njega, zlasti pri premiku bagra M. J. dejansko ni opravljal premika bagra na način, da bi bil pozoren na to, če to lahko stori varno zase in za svoje sodelavce. Videl je I. K. na brežini, kot je sam izpovedal, pa je kljub temu zapeljal nazaj, torej ni bil dovolj pozoren in je opravljal z bagrom na način, da sploh ni videl, da je z bagrom zapeljal čez nogo I. K.” (dvaintrideseta točka obrazložitve izpodbijane sodbe)) pravilno sledilo. Pravilna pa je tudi ocena sodišča prve stopnje, in zato pritožbeno sodišče z njo soglaša, da “… bi M. J., če bi delo opravljal tako kot zahteva varno delo za opravljanje z bagrom, moral biti bolj pozoren in ves čas biti pozoren tako na premik bagra, kot na delavca, ki je bil v njegovi bližini, po drugi strani pa je dejstvo, da premika ne bi smel opraviti, dokler je delavec bil še v njegovi bližini kot izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja izvedenca M. P. in njegove izpovedbe na naroku. Torej je v konkretnem primeru ravnal malomarno, ker je kljub temu, da je delavec bil v njegovi bližini, opravil ta premik.” (dvaintrideseta točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Utemeljeno ni pritožbeno vztrajanje tožene stranke pri trditvah, da je “… zagotovila vse ukrepe za varnost in zdravje pri delu in se ji nikakor ne more očitati malomarnosti oz. opustitev ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu in bi moralo sodišče že iz tega razloga tožbeni zahtevek zavrniti, ozir. vsaj ugotoviti, minimalno vsaj 80 % oz. 90 % doprinos k nezgodi delavca samega.” (tretji odstavek na tretji strani obrazložitve pritožbe) ter “… I. K. … je tisti, ki je kršil Zakon o varnosti in zdravju pri delu, Uredbo in Pravilnik, saj se je umaknil v nasprotju z varnostnim načrtom, za to pa sodišče ne more očitati kršitev toženi stranki, ki je poskrbela za vse kar ji zakon nalaga. Tudi sodišče samo pa je ugotovilo, da tudi delo I. K. ni bilo v skladu z varnim delom, česar pa očitno ni upoštevalo. V kolikor bi to sodišče tudi upoštevalo, bi ugotovilo, da je krivda za nastalo nezgodo na strani delavca I. K., vsaj v višini 80 % oz. 90 % in bi temu primerno tudi razsodilo, kar bi tudi moralo, saj se udeležba delavca tudi v tem primeru upošteva in mora upoštevati. Tako pa je sodišče odločilo povsem v nasprotju s svojimi ugotovitvami in je kljub temu, da je ugotovilo krivdo delavca I. K., naložilo plačilo njegovega zdravljenja toženi stranki … . Sodišče tako prihaja v želji opravičiti predhodno sodbo samo s seboj v nasprotje, saj samo navaja, da izvedeniško mnenje izvedenca M. P. v celoti priznava, ugotovi tudi, da je I. K. prispeval k nezgodi, potem pa krivdo za nezgodo pripiše bageristu J. M.” (drugi odstavek na šesti strani obrazložitve pritožbe).

Tudi če bi bil poškodovani delavec tožene stranke res sokriv za nastalo nezgodo, ni to dejstvo za obravnavano zadevo niti odločilno niti pomembno. Morebitna sokrivda oziroma soodgovornost poškodovanega delavca tožene stranke je namreč lahko le predmet regresnega zahtevka tožene stranke zoper njega in nima nobenega vpliva na vsebino in obseg odgovornosti tožene stranke v razmerju do tožeče stranke na podlagi (prvega in) drugega odstavka 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ (prim. npr.: sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 141/2010 z dne 25. 5. 2010)).

Neutemeljena je pritožbena graja tožene stranke sodišča prve stopnje, da “… v točki 24 ozko tolmači pojem prometne nesreče in konkretni Sporazum o povračilu škode z dne 22. 3. 2004 za leto 2004, sploh pa ne tolmači prilog k temu sporazumu.”, da “… ni tehtno presodilo izpovedi in mnenja izvedenca C. M. in se o njem izjasnilo … .” ter da “… se ni opredelilo do pisne izjave Z. T. d. d. z dne 5. 2. 2009 in do pričanja K. S. … .” (peti odstavek na tretji strani ter nadaljevanje, drugi in tretji odstavek na četrti strani obrazložitve pritožbe).

Pritožbeno sodišče misli, da je sodišče prve stopnje v štiriindvajseti točki obrazložitve izpodbijane sodbe povsem korektno tolmačilo pojem prometne nesreče. Zato tudi v tem delu soglaša z razlogi izpodbijane sodbe prve stopnje in jih povzema kot pravilne. Razlogi sodišča prve stopnje v štiriindvajseti točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa so: “Iz sporazuma izhaja, da gre za zahtevke, ki so nastali v prometnih nesrečah. Sodna praksa, pa tudi pogoji, ki zavarovalno kritje vežejo samo na poškodbe v prometni nesreči po AO plus štejejo za kritje ne kakršnih koli in katerih koli, temveč samo prometne nezgode, se pravi tiste, do katerih pride pri uporabi vozila v cestnem prometu, v konkretnem primeru pa je šlo za delovno nesrečo, kar je tudi potrdila zaslišana priča S. K., ki jo je predlagala tožena stranka v tem postopku. Res je sicer priča S. K. dejala, da je šteti to delovno nesrečo hkrati za prometno nesrečo in da naj bi zato tožeča stranka prejela že plačano odškodnino na osnovi tega sporazuma o plačevanju pavšala, glede na to, da je tožena stranka imela ta delovni stroj zavarovan za avtomobilsko odgovornost po splošnih pogojih PG, vendar pa sodišče ni sledilo takšnim zaključkom navedene priče, saj je jasno, da ni prišlo do nezgode v prometu z uporabo tega delovnega stroja, ampak dejansko pri opravljanju delovnih obveznosti in da sta bila oba delavca tudi delavca tožene stranke in, po oceni sodišča, tako ni sporno, da je šlo za delovno nezgodo in vsled tega torej ne drži, da bi tožeča stranka prejela že pavšalno odškodnino iz tega naslova, kot je zatrjevala tožena stranka in priča S. K. in kot naj bi posledično izhajalo iz Sporazuma.”

Sodišče prve stopnje v štiriindvajseti in petindvajseti točki obrazložitve izpodbijane sodbe res ni v celoti navedlo izpovedbe priče S. K. ter izvida in mnenja izvedenca M. C., temveč je navedlo le njuna bistvena dela. Taka povzetka pa zadostujeta. Toda nedvomno je, da se je s svojo presojo, da je obravnavani primer delovna nezgoda in ne prometna nezgoda (nesreča), vendarle opredelilo do celotne izpovedbe priče S. K. (že navedena štiriindvajseta točka obrazložitve izpodbijane sodbe) ter da je tudi tehtno presodilo izpoved in mnenje izvedenca M. C. (šestindvajseta točka obrazložitve izpodbijane sodbe: “Sodišče glede te navedbe (“priče M. C.”) pritrjuje, da so seveda lahko delovni stroji tudi udeleženi v prometni nezgodi, vendar pa v konkretnem primeru ni šlo za prometno nezgodo, ampak za delovno nezgodo in zato ne gre za primer, ko naj bi zavarovalnice plačevale ta pavšal tudi za delovne stroje za primer prometne nezgode.”). O “pisni izjavi Zavarovalnice d. d. z dne 5. 2. 2009” (ki jo je sicer omenilo v osemnajsti točki obrazložitve izpodbijane sodbe (peti odstavek na peti strani obrazložitve pritožbe tožene stranke)) pa se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti, saj jo je podpisala (in očitno sestavila) prav S. K., ki je (v dokaznem postopku na glavni obravnavi z dne 18. 10. 2012) zaslišana kot priča izpovedala enako, kot je navedeno v njej.

Utemeljena nista pritožbena razlogovanje tožene stranke, da je stališče oziroma ugotovitev sodišča prve stopnje, da “… se Sporazum o povračilu škode z dne 22. 3. 2004 in aneks z dne 29. 12. 2004 dejansko nanašata na zahtevke, ki so nastali v prometnih nesrečah in da Sporazum ne vključuje zahtevkov Zavoda nastalih z delovnimi nesrečami, iz katerega izhaja zahtevek tožeče stranke v konkretnem primeru … .”, ter njeno sklicevanje na 134. člen Zakona o varnosti cestnega prometa, ki določa pojem prometne nesreče (četrti odstavek na četrti strani in nadaljevanje na peti strani obrazložitve pritožbe).

Ob pravilni razlagi Sporazuma o povračilu škode z dne 22. 3. 2004 in Aneksa št. 1 k njemu z dne 29. 12. 2004 (B 7 in 8 (“Sodišče je v ponovljenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožeča stranka kot Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije z zavarovalnicami Z. A., zavarovalna družba, G. z. d. d., S., zavarovalniška hiša, Zavarovalnica M., Zavarovalnica T. in Zavarovalnica T. d. d., L. sklenila sporazum o povračilu škode, ki v 2. členu določa, da so predmet sporazuma zahtevki Zavoda za škode iz škodnih dogodkov, nastalih s prometnimi nesrečami od vključno 2. 1. 2004 do vključno 31. 12. 2004, ki so bila povzročena z motornimi in priklopnimi vozili, za katere je bilo sklenjeno ali obnovljeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti v letu 2004. Škodo Zavoda predstavljajo stroški za zdravstvene storitve in izplačane denarne dajatve iz obveznega zdravstvenega zavarovanja zavarovani osebi, v primerih, ko je do škodnega dogodka, ki je imel za posledico okvaro zdravja ali smrt osebe, prišlo z motornimi priklopnimi vozili, za katera je bilo sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. To zavarovanje pa je bilo potem z aneksom št. l k sporazumu podaljšano za čas od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2005, to je v času, ko je prišlo do nezgode in je tožena stranka tudi imela za mini bager Y. zavarovano avtomobilsko odgovornost po splošnih pogojih … za čas od 13. 4. 2005 do 13. 4. 2006 ter v času, ko je prišlo do nezgode, to je dne 7. 12. 2005.” (dvaindvajseta točka obrazložitve izpodbijane sodbe))) je sodišče prve stopnje pravilno “Po ponovni presoji in oceni vseh dokazov … ugotovilo, da se dejansko Sporazum, ki ga navaja tožena stranka o povračilu škode z dne 22. 3. 2004 in aneks z dne 29. 12. 2004 dejansko nanašata na zahtevke, ki so nastali v prometnih nesrečah in da Sporazum ne vključuje zahtevkov Zavoda nastalih z delovnimi nesrečami, iz katerega dejansko izhaja zahtevek tožeče stranke v konkretnem primeru, zato dejansko ni pomembno ali je stroj, ki je bil zavarovan in je predmet tega postopka oz. je bil povzročitelj te nezgode, možno uporabljati v prometu ali ne, saj se nezgoda, ki je nastala, šteje kot delovna nezgoda in ne kot prometna nezgoda, na kar je opozorilo že tudi Višje sodišče v Celju s svojim sklepom, zato je sodišče ocenilo, ker ni šlo za škodo, ki bi nastala v prometni nesreči, se primer ne nanaša na primere, ki so zajeti v tem Sporazumu in aneksu in je zato sodišče odločilo, da tožeča stranka iz tega naslova ni prejela poravnane škode, kot je zatrjevala tožena stranka in kot je zmotno prvotno ocenilo I. stopenjsko sodišče.” (triindvajseta točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker pa so navedeni razlogi sodišča prve stopnje prepričljivi in podani v zadostnem obsegu, jim pritožbeno sodišče nima ničesar več dodati.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke sodišču prve stopnje, da “… ni upoštevalo oz. očitno kot nepomembno šteje dejstvo, da sta Sporazum o povračilu škode z dne 22. 3. 2004 in aneks št. ... z dne 29. 12. 2004 veljala le za leti 2004 in 2005, kasneje pa je prišlo do drugačne ureditve, saj je tožeča stranka očitno ugotovila, da ji takšen način ureditve ne prinaša dovolj dobička.” (tretji odstavek na peti strani obrazložitve pritožbe).

Ker po presoji pritožbenega sodišča časovni veljavnosti cit. sporazuma in aneksa za obravnavano zadevo nista pomembni dejstvi, se zato s tem delom pritožbenih navedb tožene stranke (posebej) ni ukvarjalo.

Za obravnavano zadevo prav tako ni pomembno, da je Zavarovalnica d. d. “v zadevi odškodnine” (“v povezavi s civilno odgovornostjo”) v sporu, ki je tekel med I. K. in njo, “priznala temelj”, sodišče prve stopnje namreč izpodbijane odločitve (sploh) ni oprlo na to “priznanje” Z. T. d. d., niti se ni v obrazložitvi izpodbijane sodbe nanj sklicevalo, se pritožbeno sodišče tudi s tem delom pritožbenih navedb tožene stranke (četrti odstavek na peti strani obrazložitve pritožbe (posebej)) ni ukvarjalo.

Pravilna je še ocena sodišča prve stopnje, da je “… glede na vse izvedene dokaze … tudi višina vtoževanega zahtevka tožeče stranke utemeljena.” Sodišče prve stopnje je razloge za to svojo oceno navedlo v štiriintrideseti in petintrideseti točki obrazložitve izpodbijane sodbe (“V zvezi z višino vtoževane škode in samo škodo sodišče pojasnjuje, da ocena, ali je bila storitev upravičena, ni v pristojnosti tožene stranke, saj je tožeča stranka na podlagi obveznega zdravstvenega zavarovanja zavezana plačevati zdravstvene storitve, ki se nanašajo na zdravljenje in rehabilitacijo zaradi poškodb pri delu (10. alineja 1. točke 23. čl. ZZVZZ). Sam ugovor tožene stranke glede višine vtoževane škode prav tako ni utemeljen in povsem pavšalen ter brez trditvene podlage. V odgovoru na tožbo je tožena stranka v celoti ugovarjala zoper višino tožbenega zahtevka z obrazložitvijo, da stroški, katere je predložila tožeča stranka, niso izkazani, da na priloženih računih ni nikjer navedeno, da se nanašajo na zavarovanca K. I., kar ne drži, saj je iz računov jasno razvidno, da se nanašajo na delavca I. K. in da niti ni razvidno kdaj naj bi bile storitve opravljene in jih zato v celoti ugovarja, kot dokaz pa je predlagala samo sodni preudarek. V prvi pripravljalni vlogi je tožena stranka prerekala višino tožbenega zahtevka in pri tem poudarjala, da je tožeča stranka tako že bila poplačana na osnovi sporazuma in navajala, da so predložena plačila neberljiva, da so minimalne črke in številke in ponavljala, da iz izpiskov ni razvidno, da bi se nanašali na I. K., da so bile storitve potrebne in opravljene prav za odstranitev posledic poškodbe in kot dokaz navajala kot do sedaj. V naslednji pripravljalni vlogi pa je samo kot dokaz za prerekanje višine predlagala izvedenca medicinske stroke. V naslednji pripravljalni vlogi pa je tožena stranka v delu, kjer je ugovarjala višini tožbenega zahtevka navajala, da je dolgotrajno zdravljenje delavca posledica prejšnje poškodbe oz. bolezni delavca, ne samo tega dogodka in da ni nikjer izkazano, da naj bi bilo opravljeno samo nujno potrebno zdravljenje in zato predlagala izvedenca medicinske stroke.” ter “Sodišče je tako štelo, da ugovor tožene stranke glede vtoževane škode ni utemeljen in je povsem pavšalen, še zlasti ob dejstvu, da je navedene stroške, to je za nadomestilo plač I. K., zavarovanca tožeče stranke, tožeča stranka nakazala direktno toženi stranki na podlagi njenih refundacijskih zahtevkov. Prav tako je sodišče štelo kot neresne navedbe tožene stranke, da ni mogoče iz listin in drobnega tiska razbrati višine zahtevkov, prav tako ni utemeljen ugovor, da ni razbrati iz listin, da se nanašajo na I. K. in tudi ne držijo navedbe, da ni specificirano obdobje na katero se nanašajo, saj je to vse razvidno iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka in da je skupni znesek plačil dejansko znašal 15.190,23 EUR, kot izhaja iz listin na list. št. A 6 – A 8, A 19 – A 31, A 32 – A 117 in A 121 – A 132. Iz teh poročil in specifikacij je razvidno, koliko sredstev je tožeča stranka nakazala za zavarovanca tožeče stranke, to je I. K., SB C., ZD L., L. C., C. l., Z. L. za ves čas zdravljenja zavarovanca tožeče stranke I. K., pri čemer je seveda treba upoštevati specifičnost plačevanja izvajalcem z avansi, na podlagi katerih je izvajalec potem tudi izstavil račune, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v tem postopku in dejstvo, da je tožeča stranka plačala posamezne storitve izvajalcem, je razvidno iz teh računov in poročil ter specifikacij, ki jih je tožeča stranka predložila in kot izhaja iz že zgoraj omenjenih listin.”). Ker so ti razlogi sodišča prve stopnje tudi pravilni in izčrpni, jim pritožbeno sodišče v celoti sledi ter jim nima ničesar več dodati.

Sodišče prve stopnje ni “… slepo podarilo vero K. I., da ni bil nikoli poškodovan ali bolan, brez, da bi se o tem dejansko prepričalo in pridobilo ustrezno dokumentacijo.” (tretji odstavek na šesti strani obrazložitve pritožbe tožene stranke). Zakaj ni sprejelo “… ugovora tožene stranke, da naj bi bili stroški zdravljenja posledica tudi prejšnjih poškodb oz. bolezni zavarovanca … kot relevantno … .”, je primerno obrazložilo v šestintrideseti točki obrazložitve izpodbijane sodbe (“Glede ugovora tožene stranke, da naj bi bili stroški zdravljenja posledica tudi prejšnjih poškodb oz. bolezni zavarovanca … ni sprejelo kot relevantno, saj tožena stranka z ničemer ni dokazala, da je I. K. bil že prej poškodovan oz. se zdravil, sama priča I. K. (list. št. 41) pa je izpovedal, da ni bil nikoli bolan ali poškodovan pred tem dogodkom. Da naj bi sodišče imenovalo izvedenca pa še ne dokazuje navedb tožene stranke, da je delavec I. K. bil že prej poškodovan oz. bolan. Sodišče izvedenca imenuje v primerih, ko je potrebno ugotoviti neko dejansko stanje na podlagi trditvene podlage, na podlagi dejstev, ki pa jih tožena stranka ni dokazala ampak naj bi to ugotavljal izvedenec, katerega naloga je dejansko sodišču predočiti oz. ugotoviti ali je zdravljenje, ki ga je opravil delavec I. K. in plačilo za to zdravljenje, bilo v okviru te poškodbe in potrebno za delavca ali pa se je nanašalo na katero drugo poškodbo, ki pa je tožena stranka ni dokazala, da je sploh obstajala in zato je bila tudi postavitev izvedenca brez takšne podlage neutemeljen dokazni predlog. Poleg tega zavarovancu, konkretno K. I., v skladu z določili Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, saj je bil v času poškodbe zavarovanec tožeče stranke, torej K. I., zavarovan, pripada takšnemu zavarovancu tako nujno zdravljenje kot tudi celotno zdravljenje in ne samo nujno zdravljenje, sicer pa v kolikor temu ne bi bilo tako, tožeča stranka tudi teh stroškov ne bi plačala.”). Tudi tem pravilnim in izčrpnim razlogom sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče nima ničesar več dodati.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano ugoditvijo tožbenemu zahtevku materialno pravo (cit. določbe ZZVZZ, Obligacijskega zakonika (OZ), Pravilnika, Uredbe ter navedenih sporazuma in aneksa) pravilno uporabilo. (“Ker je šlo torej za delovno nezgodo, katero je povzročil delavec tožene stranke iz malomarnosti, je v skladu s 86. čl. ZZVZZ odgovorna tožena stranka in je tožeča stranka upravičena v skladu z 2. odst. 86. čl. ZZVZZ terjati povračilo škode od tožene stranke. Zato tudi, po oceni sodišča (kot je tudi praksa sodišč – I Cpg 35/2012), ni potrebno ugotavljati po načelu krivdne odgovornosti, kot jo opredeljuje 1. odst. 87. čl. ZZVZZ v konkretnem primeru, ampak za utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke zadošča, da so podani elementi iz 86. čl. ZZVZZ, to je, da je do nezgode prišlo zaradi malomarnega ravnanja delavca tožene stranke in zato ima Zavod pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil bolezen, poškodbo ali smrt zavarovane osebe. Vendar pa kljub takšnemu določilu pravno podlago za presojo spornega razmerja v konkretni zadevi predstavlja 2. odst. 86. čl. ZZVZZ, ki odškodninsko odgovornost za primere iz 1. odst. 86. čl. ZZVZZ, nastale v okoliščinah nezgod pri delu ali v zvezi z delom, veže na delodajalca. Dejstvo je, da je v konkretnem primeru prišlo do delovne nezgode oz. do škode, ki jo je povzročil delavec tožene stranke pri delu ali v zvezi z delom, zato je za presojo spornega razmerja odločilna zgolj ta okoliščina, torej, da je škodo povzročil delavec pri delu oz. v zvezi z delom, zaradi česar je pravno nerelevantno, nepotrebno ugotavljanje in presoja dejstev, ali je škoda v predmetni zadevi posledica prometne nezgode oz. nezgode z uporabo prometnega sredstva (sicer pa je sodišče, glede dejstva ali je šlo za prometno nezgodo ali ne, že zgoraj opredelilo svoje stališče in poglede in odločitev). Tudi v primeru nezgode s prometnim sredstvom, torej v primerih iz 1. odst. 86. čl. ZZVZZ ima v primerih oz. okoliščinah delovnih nezgod Zavod neposredno pravico uveljavljati pravico povračila škode od delodajalca. Zato je zahtevek tožeče stranke po temelju v celoti utemeljen, saj delo ni potekalo povsem v skladu z varnostnim načrtom, glede na to, da ravnanje voznika bagra ni bilo pravilno z vidika pravil varnosti in zdravja pri delu, kot že zgoraj opisano, res je tudi, da delo I. K., zavarovanca tožeče stranke, ni bilo v skladu z varnim delom, vendar pa to ne vpliva na odgovornost tožene stranke napram tožeči stranki, kot je sodišče že zgoraj navedlo in obrazložilo.” (dvaintrideseta točka obrazložitve izpodbijane sodbe) ter “Ker je tako bila ugotovljena vzročna zveza med delom delavca delodajalca, to je tožene stranke in nastalo škodo delavcu I. K., to je zavarovancu tožeče stranke, ima torej tožeča stranka v skladu s 86/2 čl. ZZVZZ pravico zahtevati povračilo škode od delodajalca, to je od tožene stranke.” (triintrideseta točka obrazložitve izpodbijane sodbe)). Pravilno je ugodilo tudi obrestnemu delu tožbenega zahtevka (“Sodišče je ugodilo tudi zahtevku tožeče stranke po plačilu zakonskih zamudnih obresti v skladu z 299. čl. OZ v zvezi s 387. čl. OZ. Iz listine, to je iz regresnega zahtevka na list. št. A 4, je razvidno, da je tožeča stranka pozvala toženo stranko na plačilo teh stroškov, iz listne št. A 4a pa je razvidno, da je tožena stranka prejela to listino 6. 12. 2007 in da je tožeča stranka toženi stranki dala rok 15 dni za plačilo tega regresnega zahtevka, in ker tožena stranka tega ni storila v roku 15 dni, tožeči stranki pripadajo zakonske zamudne obresti po preteku tega roka, to je od 22. 12. 2007 dalje do plačila.” (sedemintrideseta točka obrazložitve izpodbijane sodbe)). Ker “… eventualna odgovornost tožene stranke …” ni bila “… ugotovljena šele sedaj …”, zato tožeči stranki ne “… bi šle … zamudne obresti šele od izdaje sodbe.” (četrti odstavek na šesti strani obrazložitve pritožbe tožene stranke).

Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).