VSC sodba Cp 226/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče pod I dovolilo spremembo tožbe, pod II pa odpravilo prepoved lovskega udejstvovanja, ki ga je tožeči stranki izrekla tožena stranka ... z dopisoma z dne 15. 5. 2010 in 9. 9. 2010. Zaključilo je, da je tožnik potem, ko mu je tožena stranka z dopisoma prepovedala celotno delovanje v lovski družini (lov, sestanek in ostalo) v skladu z določbo 14. člena Zakona o društvih (ZDru-1) izkoristil pravno pot v lovski družini (drugi odstavek 14. člena in peti odstavek 13. člena ZDru-1) in da sta bila z dopisom izrečena ukrepa nezakonita. Ker je tožnik z isto tožbo uveljavljal tudi odškodninski zahtevek, je sodišče izdalo delno sodbo.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in smiselno uveljavlja pritožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava (ZPP člen 338/I, točka 2,3). Izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je sodišče dovolilo spremembo, čeprav so le-tej nasprotovali. Ukrep prepovedi lovskega udejstvovanja je bil sprejet zakonito in sicer zaradi sprožitve disciplinskega postopka zaradi storitve hujše disciplinske kršitve, za katero je predvidena kazen izključitve iz članstva lovske družine. Nato ponavlja navedbe iz postopka na prvi stopnji in navaja, da so izdali tožniku novo prepoved lovskega udejstvovanja, na katero pa se ni pritožil, ker iz spisa jasno izhaja. Zato se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje o tem, da gre le za en ukrep, pač pa za dva ukrepa, ter navaja, da ni razlogov, da bi drugi ukrep užival sodno varstvo, ki je predvideno po ZDru-1, saj predpogoj ni bil izpolnjen. Ne strinja se tudi s tem, da je sodišče zavrnilo ugovore o tem, da bi moralo njihovo ravnanje presojati po predpisih o javnih uslužbencih. Pri tem ponavlja naloge lovske družine, ki opravlja več nalog kot javno službo v skladu z Zakonom o divjadi in lovstvu. Sodišče teh predpisov ni upoštevalo. V 17. členu pogodbe je posebno določilo, da morajo pri trajnostnem gospodarjenju z divjadjo po svojih najboljših močeh skrbeti za dobre odnose z lastniki zemljišč na območju lovišča in da ravno neizvajanje in kršitev te obveze, je bil glavni očitek tožniku v disciplinskem postopku. Zato so mu morali izreči najstrožji ukrep- prepoved udejstvovanja v lovstvu. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se tožnikov zahtevek zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik po tem, ko mu je tožena stranka z dopisoma prepovedala celotno delovanje v lovski družini (lov, sestanki in ostalo) v skladu z določbo 14. člena Zakona o društvih (ZDru-1), izkoristil pravno pot v lovski družini (drugi odstavek 14. člena in peti odstavek 13. člena ZDru-1) in da sta bila z dopisom izrečena ukrepa nezakonita.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je predsednik lovske družine 15. 5. 2010 tožniku poslal predlog disciplinskega postopka in prepoved udejstvovanja v lovski družini B.-Š., v katerem je navedeno, da je upravni odbor lovske družine na svoji seji 7. 5. 2010 sprejel sklep, da se proti njemu poda predlog disciplinskega postopka in da se mu do zaključka disciplinskega postopka prepove celotno delovanje (lov, sestanki in ostalo) v lovski družini. Podoben dopis pa mu je bil posredovan 9. 9. 2010, ko so mu podaljšali ukrep celotnega delovanja. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, oprlo pa se je tudi na njegov dopis lovski družini, da je po izreku prvega ukrepa prepovedi po tem, ko je nekaj časa čakal, 30. 7. 2010 upravnemu odboru posredoval dopis, v katerem je navedel, da ta ukrep še vedno velja, da je bil ukrep izrečen v nasprotju s pravili lovske družine ter da jih poziva, da nezakoniti sklep nemudoma prekličejo, ter da se začne disciplinski postopek. Iz teh dopisov izhaja, da je nad tožnikom izrečen ukrep prepovedi celotnega delovanja v lovski družini trajal neomejeno in še preden je o kršitvah odločal pristojni organ v lovski družini. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo:

- da je nepristojni organ tožniku izrekel najstrožji ukrep

- da mu tega ukrepa ni izrekel v skladu s pravili pač pa so ga o tem obvestili le z dvema dopisoma

- da je tožnik kljub temu reagiral, ko je toženi stranki posredoval predlog za preklic disciplinskega ukrepa in predlog za začetek postopka

- da toženka na ta dopis ni reagirala, zato se je v skladu z določbami 14. člena ZDru-1 štelo, da je pritožba zavrnjena in izrečen ukrep dokončen.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik s svojim ravnanjem izčrpal pravna sredstva znotraj lovske družine, zato je dopustno sodno varstvo po 14. členu ZDru-1. Pritožba ni utemeljena v delu, ko pritožnik navaja, da tožnik zoper drugi dopis ni reagiral. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila s tem dopisom le ponovljena oziroma podaljšana prepoved, zato ta dopis deli usodo prvega dopisa. Zato ne držijo pritožbene navedbe o tem, da sta bila izrečena dva samostojna, med seboj ločena ukrepa in da proti drugemu ukrepu tožnik ni izčrpal pravnih sredstev.

Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno v točki 22 odgovorilo na trditve tožene stranke o tem, da sodišče ne bi smelo uporabiti pravil ZDru-1, pač pa pravila, ki veljajo za javne uslužbence. Razglabljanje pritožnika o izvrševanju javnih pooblastil, ki jih imajo po Zakonu o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) in sklicevanje na utemeljenost ukrepa niso potrjena z določbami tega zakona. Ta zakon ureja javno službo v členih 18 do 24 in v 21. členu določa naloge lovskih organizacij, v 22. členu pa določa pri katerih dejavnostih imajo upravljalci lovišč (prvi odstavek, druga alineja) javna pooblastila - le v točkah 3 in 11 21. člena. Tožena stranka pa je tožniku prepovedala udejstvovanje v lovu, na sestankih in pri vseh dejavnostih društva, torej ga iz društva izključila in izrekla najstrožji ukrep. Izrekanje takšnih ukrepov pa ureja ZDLov, ki napotuje na določbe ZDru-1. Tožena stranka je imela notranje urejen postopek s pravili ….., v katerem so bili določeni organi lovske družine in njihova pristojnost. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni ravnala po teh pravilih, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Pritožnik pa se tudi neutemeljeno sklicuje na vzorce pravil lovske družine, saj ne gre za veljaven predpis.

Obširno razpravljanje pritožnika o tem, da so morali na tak način sprejeti ukrep prepovedi, ne vzdrži resne presoje. Kot je že navedlo sodišče prve stopnje je članstvo v lovski družini neomejeno in ne more biti odvisno od samovolje, pač pa to ureja 60. člen ZDLov-1, ki določa pravico udejstvovanja v lovu. Ta pravica pa se lahko omeji le po postopku, ki je vnaprej določen, ne pa samovoljno. Na tak postopek pa napotuje 14. člen ZDru-1 in pa notranji predpisi lovske družine. Postopek mora biti korekten, udeleženec pa mora imeti možnost izjave, pritožbe in zakonitega delovanja. Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno pravilno zaključilo, da tožena stranka vsega tega tožniku ni omogočila, s tem pa mu je kršila temeljno ustavno pravico - ne le do korektnega postopka, ampak tudi do pritožbe in do svobodnega udejstvovanja v društvu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil izrečen ukrep nezakonit in tožniku v skladu s 14. členom ZDru-1 tudi utemeljeno nudilo sodno varstvo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembne okoliščine, pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe ZDLov-1 in ZDru-1, ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (ZPP člen 353).

Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je izrek o stroških odpadel.