VSC sklep II Ip 142/2013

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog upnika za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo […]. Ugotovilo je, da upnik zgolj pavšalno navaja, da je bil njegov predstavnik seznanjen z dejstvom, da dolžnik prodaja tovorno vozilo oziroma ga ponuja naprodaj tretjim osebam, s čimer očitno želi odsvojiti še tisto premoženje, ki ga ima v lasti. Svojih navedb pa upnik ni podkrepil z nobenimi dokazi. Upnik je sicer predlagal zaslišanje svojega predstavnika, vendar je njegov predlagani dokaz zavrnilo kot nepotreben, saj je upnik že v predlogu za zavarovanje navedel pogoje za izdajo začasne odredbe. Na njihovi podlagi pa je odločilo, ali ti pogoji obstojijo.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo upnik po pooblaščencu iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po drugi in tretji točki prvega odstavka

338člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ)

. V pritožbi navaja, da je neutemeljen in napačen zaključek sodišča prve stopnje glede pavšalnosti navedb predloga, saj iz njega jasno izhaja, da ga je dolžnik izigral. Dolžnik se mu je zavezal podeliti zastavno pravico na tovornjaku, ki je predmet predlagane začasne odredbe, za kar je bil dogovorjen sestanek pri notarju zaradi podpisa listine. Dolžnik je dogovorjeni sestanek dvakrat prestavil, v tem času pa je ponujal svoje vozilo v prodajo, za kar je v predlogu predlagal zaslišanje svojega predstavnika. V predlogu je tudi navedel, da tovornjak, na katerem predlaga ustanovitev zavarovanja v obliki začasne odredbe, predstavlja še edino premoženje dolžnika. Zato je toliko bolj verjetno, da bo dolžnik odtujil svoje edino premoženje. V ta namen je predlagal zaslišanje svojega predstavnika, ki so mu zadeve dobro znane. Z njegovim zaslišanjem bi zagotovo izkazal utemeljenost predloga. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da ni z nobenimi dokazi podkrepil utemeljenosti predloga, po drugi strani pa je z resnično pavšalnimi navedbami zavrnilo njegov predlagani dokaz z zaslišanjem njegovega predstavnika.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi prvega odstavka 270. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi pogoj). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je prvi pogoj izpolnjen, in sicer, da verjetnost terjatve izhaja iz predložene verodostojne listine – izpiska odprtih postavk, podpisane s strani dolžnika. Iz te listine izhaja, da dolžnik dolguje upniku 18.894,99 EUR.

Drugi pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, urejen v drugem odstavku 270. člena ZIZ, pa se glasi, da mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker upnik ni izpolnil drugega pogoja, iz dveh razlogov: ker so bile njegove trditve pavšalne, nekonkretizirane, in ker svojih trditev ni dokazal. Upnik v pritožbi utemeljeno navaja, da je napačen zaključek izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje glede pavšalnosti, in ponavlja trditve iz predloga. Te trditve je sodišče prve stopnje povzelo v drugi točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Utemeljeno tudi očita sodišču prve stopnje na eni strani pavšalnost zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem njegovega predstavnika (za katerega je sodišče prve stopnje sklenilo, da je nepotreben, ker naj bi upnik v predlogu navedel pogoje za izdajo začasne odredbe in ker naj bi na podlagi teh navedb odločilo, ali ti pogoji obstojijo) ter na drugi strani zaključek, da trditev ni dokazal. Tudi dokaz z zaslišanjem predstavnika upnika je dokaz in če bi ga sodišče prve stopnje izvedlo, bi morda lahko upnik “konkretno podkrepil” svoje trditve, kot je zapisalo sodišče prve stopnje. Za pravno osebo se po drugem odstavku 260. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zasliši oseba, ki jo je po zakonu ali po njenih pravilih upravičena zastopati. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je glede na naravo stvari in okoliščine primera, zlasti zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS), ocenilo, da ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Zato je ugodilo pritožbi upnika, razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP v zvezi s tretjo točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji

odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ

).

V novem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o upnikovem predlogu za zavarovanje in upošteva navedene ugotovitve sodišča druge stopnje.