VSRS Sklep III Ips 4/2013

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo 9,608.128,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje, tožeči stranki pa naložena povrnitev 13.183,00 EUR pravdnih stroškov tožene stranke. Zahtevek tožeče stranke je temeljil na zatrjevani odgovornosti toženca za škodo, ki naj bi jo kot direktor povzročil tožeči stranki.

2Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da drugostopenjsko in prvostopenjsko sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

3Revizija je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Relevantno dejansko stanje

4Sodišči druge in prve stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

- toženec je kot direktor tožeče stranke 13. 12. 2000 sklenil dve pogodbi, in sicer pogodbo o prodaji električne energije s kupcem A. in pogodbo o nakupu električne energije s prodajalcem B.;

- predmet prve pogodbe (z imenom C1), z dodatkom 2 z istim datumom glede cene, je bila prodaja 1,461.720 MWh električne energije v pogodbenem letu 2001 po ceni 3,96649 evro centov/kWh; predmet druge pogodbe (z imenom C2), z dodatkom 1 glede cene in dodatkom 2 glede razporeditve količin, pa je bil nakup 430.080 MWh električne energije v istem pogodbenem letu za ceno 29,05 EUR/MWh;

- tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi toženec lahko prodal električno energijo po višji prodajni ceni oziroma boljših pogodbenih pogojih; niti da bi toženec lahko kupil električno energijo po nižji ceni od pogodbeno dogovorjene.

Razlogi za ugoditev reviziji

5Revidentka uvodoma uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj dokazov, ki jih je predlagala, ni izvedlo, s čimer naj bi bila kršena njena pravica do izjave v postopku. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave načelno sicer izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov; a kot pravilno ugotavlja že pritožbeno sodišče, sklicujoč se pri tem na odločbe Ustavnega sodišča(1) in Vrhovnega sodišča(2), strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Ustaljeni praksi obeh sodišč je skupno stališče, da sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaznega predloga ima torej sodišče (prve stopnje) tedaj, ko so za njeno uporabo podani sprejemljivi (ustavno dopustni) razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP) oziroma iz obrazložitve končne odločbe. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti (ali očitne neprimernosti) predlaganega dokaza. Na ta način je namreč stranki, katere dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade.

6Revidentka utemeljeno opozarja, da v obravnavanem primeru (zgoraj opisanim) jamstvom v dokaznem postopku ni bilo zadoščeno. Pojasnilo prvostopenjskega sodišča, da „za ugotovitev pravno pomembnih dejstev izvedba drugih dokazov ni bila potrebna“, namreč ne pomeni ustrezne obrazložitve zavrnitve podanih dokaznih predlogov. Pomanjkljivost dokaznega sklepa prvostopenjskega sodišča je korigiralo sodišče druge stopnje. Le-to je natančno in izčrpno pojasnilo, zakaj izvedba posameznih predlaganih dokazov (po njegovi presoji) ni bila potrebna. Vendar pa se revizijsko sodišče strinja z revidentko, da v obravnavanem primeru pomanjkljivosti razlogov sodbe sodišča prve stopnje ni bilo mogoče sanirati z dopolnjevanjem teh razlogov v sodbi pritožbenega sodišča. Pritožbena odločba namreč vsebuje razloge, katerih sodišče prve stopnje ni navedlo in nanje ni oprlo svoje odločbe. O teh razlogih pa se tožeča stranka pred vložitvijo revizije ni mogla izjaviti.

7Revidentka se je tako znašla v položaju, ko je neizvedbo predlaganih dokazov prvič ustrezno obrazložilo šele pritožbeno sodišče, pri čemer ni šlo za situacijo, ko bi se dokazni predlogi nanašali na dejstva, ki (z vidika pravne kvalifikacije spora) ne bi bila pravno relevantna. Pri utemeljitvi zavrnitve dokaznih predlogov se je namreč pritožbeno sodišče sklicevalo bodisi na dokazanost dejstev na podlagi že izvedenih dokazov (pri zavrnitvi postavitve izvedenca) bodisi na njihovo neprimernost (nesubstanciranost – pri zavrnitvi zaslišanja prič). Na ta način je bila revidentka onemogočena, da v pritožbi izrazi (morebitno) nestrinjanje z razlogi zavrnitve dokaznih predlogov in da njene razloge preizkusi drugostopenjsko sodišče. Opisano postopanje pritožbenega sodišča zato predstavlja kršitev tožničine pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS).

8Upoštevaje razloženo, revidentka utemeljeno uveljavlja, da ji je bila s postopanjem prvostopenjskega sodišča kršena pravica do izjave (ki izhaja iz 22. člena Ustave RS), s postopanjem drugostopenjskega sodišča pa pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS). Oboje v obravnavanem postopku predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP) – I. točka izreka.

9V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje bodisi izvesti predlagane dokaze bodisi njihovo neizvedbo obrazložiti. Pri tem velja opozoriti, da zahteva po substanciranju dokaznih predlogov ne pomeni, da se od stranke pričakuje navedba podrobnosti dejanskega dogajanja, o katerem naj bi priča izpovedovala (kdaj, kje, s kom, o čem), temveč zgolj navedba odločilnih dejstev.(3) V dokaznem predlogu ni treba navesti, kaj bo priča izpovedala, temveč o čem bo izpovedala. Tej zahtevi pa je tožeča stranka na prvem naroku (list. št. 61 in 62) zadostila, saj je predlagala, da se „o okoliščinah takratnih pogojev poslovanja, tržnih razmerah in sklepanju poslov v zvezi s prodajo električne energije“, o čemer je v predhodnih vlogah podala konkretizirane navedbe, zasliši več prič (med njimi V. V., K. K. in M. M.), o njenih pogajanjih s švicarsko družbo B. pa pričo D. D., pri zaslišanju katerih je vztrajala tudi v nadaljnjem postopku.

Odločitev o revizijskih stroških

10Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem

odstavku 165. člena ZPP

(II. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Odločbe Ustavnega sodišča: Up 107/96 z dne 25. 9. 1996, Up 181/95 z dne 28. 5. 1998, Up 90/98 z dne 10. 10. 2000 in Up 175/98 z dne 16. 2. 2002.

Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 554/99 z dne 16. 2. 2000.

Op. št. (3): Glej dr. Mile Dolenc v „O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku“, Podjetje in delo, št. 6-7/2011, str. 1467-1475.