UPRS sodba U 1504/2002

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče zoper odločbo Carinskega urada A. z dne 17. 5. 2001, s katero je prvostopni organ za blago po carinski deklaraciji z dne 3. 5. 2000 Carinske izpostave Terminal A. (v nadaljevanju: ECL) naknadno obračunal in naložil tožniku v plačilo carinski dolg iz naslova posebnih uvoznih dajatev v višini 1.637.760,00 SIT ter davka na dodano vrednost v višini 137.704,00 SIT. Po podatkih upravnih spisov tožena stranka ugotavlja, da je tožnik za družbo A., d.o.o. iz Ljubljane vložil ECL in za ponovni uvoz in sprostitev v prost promet prijavil 6400 kg blaga "topljeni sir za mazanje Z" v vrednosti 8.960,00 DEM. Iz deklaraciji priloženih listin izhaja, da je bilo blago "sir za predelavo" najprej začasno izvoženo na oplemenitenje na Hrvaško, z ECL pa nato ponovno uvoženo in sproščeno v prost promet kot "topljeni sir za mazanje", pri tem pa so bile obračunane uvozne dajatve in sicer za plačilo carina v znesku 83.543,00 SIT, kmetijske dajatve 0 SIT in DDV v znesku 74.261,00 SIT. Po prepustitvi blaga je carinski organ na podlagi 62. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 40/99, v nadaljevanju: CZ) in 138. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99, 103/99, 12/00, 14/00, v nadaljevanju: UICZ) obravnavano ECL naknadno preveril in ugotovil, da posebna dajatev pri uvozu kmetijski proizvodov in živil v višini 255,90 SIT/kg ni bila obračunana, posledično pa je bil premalo obračunan tudi davek na dodano vrednost. Posebna dajatev pri uvozu kmetijskih proizvodov in živil je predpisana z Zakonom o posebnih dajatvah pri uvozu kmetijskih proizvodov in živil (Uradni list RS, št. 29/93). Ta v 7. členu, na njegovi podlagi izdana uredba pa v 2. členu, glede obračuna in plačila posebnih dajatev napotujeta na uporabo carinskih predpisov. Ne zakon ne uredba ne predvidevata nobene izjeme za pridobljene proizvode, ki se po opravljenem oplemenitenju ponovno uvozijo in sprostijo v carinsko in davčno prost promet. CZ pa v drugem odstavku 115. člena določa, da se delna ali popolna oprostitev plačila carine, ki jo je treba obračunati v skladu s prvim odstavkom 111. člena CZ, opravi tako, da se od zneska carine, obračunane za pridobljene proizvode, ki se dajo v prost promet, odšteje vrednost carine, ki bi se morala obračunati na isti dan za začasno izvoženo blago, če bi bilo to blago uvoženo na carinsko območje iz države, kjer je bilo blago predmet proizvodne operacije, in v tretjem odstavku istega člena, da se vrednost, ki se odšteje v skladu z drugim odstavkom, določi na podlagi količine in narave blaga na dan sprejema deklaracije za postopek začasnega izvoza blaga na oplemenitenje. Iz 428. člena UICZ sledi, da se pri ugotavljanju zneska, ki ga je treba odšteti v skladu s tretjim odstavkom 115. člena CZ, ne upoštevajo posebne uvozne dajatve ter antidampinške in kompenzatorne uvozne dajatve, ki bi jih bilo treba obračunati za začasno izvoženo blago, če bi bilo enakovrstno blago uvoženo na carinsko območje iz države, kjer so bile izvedene proizvodne operacije. Obračun dajatev, ki se plačajo ob ponovnem uvozu in sprostitvi blaga v carinsko in davčno prost promet, se po navedenih predpisih opravi tako, da se v skladu z drugim odstavkom 115. člena CZ ugotovi carina, ki jo je treba plačati, na podlagi določil Uredbe o določitvi kmetijskih in živilskih proizvodov, za katere se ob uvozu plačuje posebna dajatev se ugotovi znesek posebne dajatve pri uvozu kmetijskih proizvodov in živil, nato pa se obračuna DDV v skladu z 22. členom Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, 17/00 in 30/01) in 36. členom Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99, 59/99,110/99, 17/00,19/00, 27/00). Zato je prvostopni organ po presoji tožene stranke pravilno in skladno s predpisi naknadno določil carinski dolg in ga naložil v plačilo tožeči stranki kot nespornemu carinskemu zavezancu. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa tožena stranka navaja, da CZ, ki s svojimi določbami sledi zahtevi po zagotavljanju hitrega pretoka potnikov in blaga (prvi odstavek 49. člena, 52. člen, 56. člen), temu ustrezno omogoča naknadno preveritev deklaracije tudi po sprostitvi blaga (62. člen) in ugotavlja, da je bilo preverjanje ECL izvedeno pravilno, ob tem pa so bile ugotovljene nepravilnosti, saj deklarant ni vpisal vseh podatkov, temveč le tiste, na podlagi katerih se je postopek lahko zaključil. Na odločitev v zadevi po mnenju tožene stranke ne more vplivati v pritožbi zatrjevano dejstvo, da bi bil tožnik, če bi se poslužil rednega izvoza, upravičen do izvoznih stimulacij. Zavrača tudi očitek, da tožnik ni bil ustrezno poučen o svojih pravicah, saj je ugodnost delnega obračuna carine po 115. členu CZ kot stranka, vešča carinskega postopka, v celoti izkoristil. Pravilno pa je po mnenju tožene stranke prvostopni organ uporabil tudi točko (c) prvega odstavka 154. člena CZ kot podlago za naknaden obračun in plačilo carinskih dajatev. Pri tem poudarja, da je tožnik podatke o blagu res sam pravilno vpisal v ECL, iz zapisnika o naknadnem preverjanju deklaracij pa sledi, da je kot deklarant v ECL napačno obračunal višino carinskega dolga. Ne gre torej za napako carinskega organa, saj iz ECL ni razvidno, da bi ta po tožniku obračunani znesek dajatev kakorkoli spreminjal.

Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vztraja pri vseh svojih dosedanjih navedbah. Poudarja, da je ob vsakem začasnem izvozu sira in njegovem uvozu redno in pravilno plačal carinske dajatve. Enako je storil tudi v konkretnem primeru. Carinski postopek kot upravni postopek je bil v zadevi pravnomočno končan, carinski dolg pa v celoti plačan. Naknaden obračun carinskega dolga pomeni uvedbo novega upravnega postopka. Tega pa je mogoče izpeljati le na način iz 154. člena CZ. V zvezi s postopkom uvoza tožnik še pojasnjuje svoj obračun dajatev, ki ga je napravil ob uvozu in glede prelevmanov vztraja, da gre za situacijo, ko se na podlagi pravilne uporabe določbe tretjega odstavka 115. člena CZ iz tega naslova nič ne plača. Po tožnikovih navedbah je sporno izključno vprašanje pravilne interpretacije tretjega odstavka 115. člena CZ. V tej zvezi pa je več let veljalo, da se od plačanih prelevmanov pri uvozu blaga odštevajo prelevmani, ki uvozniku pripadajo iz naslova začasnega izvoza. Naknadno pa je na podlagi navodila, ki ga tožnik tožbi prilaga, carinski organ svoje gledanje materialnega prava spremenil. Vendar pa naknaden obračun carinskega dolga (tudi) ni možen iz razloga po petem odstavku točke a) 154. člena CZ. Morebiti prenizko obračunan carinski dolg je namreč očitna posledica napake carinskega organa, ki je carinski dolžnik ni mogel opaziti in je ravnal v dobri veri in skladno s carinskimi predpisi. Med vsemi udeleženci postopka je bilo namreč nedvomno jasno, da se carina obračunava tako, kot je bila obračunana prvotno. Od obračuna pa se ni zgodilo nič novega. Nenazadnje je bila na enak način obračunana cela množica carinskih dolgov in nenadoma so vsi postali sporni. Spremenilo se je samo mnenje glede uporabe prava. Sicer pa bi moral carinski organ napako odkriti pravočasno in nanjo opozoriti uvoznike, saj je drugačna interpretacija njegove dolžnosti velika nevarnost za vse uvoznike. Ne strinja se tudi z navedbo tožene stranke, da carinski organ carinskih deklaracij vsebinsko ne presoja. Praksa carinskega organa namreč je, da ECL pregleda in jih v primeru pripomb zavrne, kar na njih jasno označi. Iz originalnih dokumentov pri toženi stranki bo mogoče ugotoviti kako in na kakšen način je na njih označeno, da je carinski organ listine tudi vsebinsko pregledal. Opozarja še, da je carinske obveznosti kot špediter zavaroval z bančno garancijo v višini 15 milj. SIT, s čemer se je carinski organ zadovoljil kot zadostno garancijo za dolg po vseh spornih 41 deklaracijah. Po izpodbijanih odločbah sedaj carinski dolg tožnika za vseh 41 ECL že presega 100 milj. SIT. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo in odločbo organa prve stopnje odpravi, toženi stranki pa naloži, da mu povrne stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih zanjo. Predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo je udeležbo v postopku kot zastopnik javnega interesa prijavilo z vlogo z dne 7.10.2002.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter sprejeta v zakonito vodenem postopku. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje tožena stranka kot tudi z razlogi, s katerimi tožena stranka zavrača pritožbene ugovore. Z enakimi razlogi, ne da bi jih ponavljalo, sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore v delu, ki so enaki pritožbenim. Izpodbijana odločba temelji na pravilni uporabi materialnega prava, ki ga v izpodbijani odločbi navaja tožena stranka in ga v pravno relevantnem delu tudi vsebinsko povzema. Po določbi 428. člena UICZ se pri ugotavljanju zneska, ki ga je treba odšteti v skladu s tretjim odstavkom 115. člena CZ ne upoštevajo posebne uvozne dajatve, ki bi jih bilo treba obračunati za začasno izvoženo blago, če bi bilo enakovredno blago uvoženo na carinsko območje iz države, kjer so bile izvedene proizvodne operacije. Stališče tožeče stranke, da odločitev carinskih organov temelji na tožbi priloženem navodilu, iz katerega naj bi izhajala spremenjena interpretacija materialnega prava, po navedenem ni utemeljeno, saj besedilo navodila, kot izhaja iz priložene okrožnice v obravnavanem delu le povzema z besedilo 428. člena UICZ, s katerim svojo odločitev utemeljujeta tako organ prve stopnje kot tudi tožena stranka. Pravica carinskega organa do naknadne preveritve deklaracije po določbi 62. člena CZ ni, kot zmotno meni tožeča stranka, pogojena z njegovo pravico oziroma dolžnostjo naknadnega obračuna carinskega dolga po določbi 154. člena CZ. Ugotovitve naknadne preveritve so lahko le podlaga za naknadni obračun, če so izpolnjeni pogoji, ki jih zanj določa 154. člen CZ. Skladno s tem je prvostopni organ, po ugotovitvi, da je bil obračunani znesek carinskega dolga nižji, kot je to določeno s tem zakonom, svojo odločitev o naknadnem obračunu carinskega dolga, tudi po presoji sodišča utemeljeno oprl točko c) prvega odstavka 154. člena. Tudi ni utemeljeno stališče tožeče stranka, da v obravnavanem primeru ni podlage za naknadni obračun, ker je bila prvotna odločitev o neobračunu oziroma o nižjem obračunu carinskega dolga sprejeta na podlagi napake carinskega organa. Po določbi točke a) petega odstavka 154. člena CZ carinskega dolga ni treba naknadno obračunati, če je bila odločitev, da se carinski dolg ne obračuna ali obračuna v nižjem znesku kot je to določeno s tem zakonom sprejeta na podlagi napake carinskega organa, ki je carinski dolžnik ni mogel opaziti in je ravnal v dobri veri in v skladu z veljavnimi carinskimi predpisi v zvezi s carinskimi deklaracijami. Ugotovitev tožene stranke, da je carinski organ v postopku upošteval podatke, ki jih je v deklaraciji navedel tožnik in da v ECL obračunanih carinskih dajatev ni spreminjal, je skladna z upravnimi spisi in med strankama niti ni sporna, zato se tudi po presoji sodišča tožeča stranka na navedeno določbo ne more uspešno sklicevati. Trditev tožeče stranke, da je carinski organ poleg formalne opravil tudi vsebinsko preveritev predložene ECL pa po presoji sodišča ni relevantna, saj predhodno opravljena vsebinska preveritev deklaracije po 52. členu po določbah CZ ne predstavlja ovire, da se ta naknadno preveri še po določbi 62. člena tega zakona. Ravno tako se tožeča stranka v postopku ne more uspešno sklicevati na neformalne razgovore z delavci carine in tudi ne na prenizko bančno garancijo. Nobena od teh okoliščin namreč ni zavezujoča in s tem takšne narave, da bi lahko pretehtala za izvajanje dovolj jasne zakonske oziroma podzakonske določbe, zapisane v CZ oziroma UICZ. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.