UPRS sodba U 1352/2002

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS z dne 21. 5. 2002 se odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije U 1142/00 z dne 20. 3. 2002 na pritožbo A. A. v točki 1. pritožbi ugodila in odpravila I.1., I.2., in II.3. točke izreka odločbe o denacionalizaciji z dne 25. 8. 1999. V točki I. je nato zavrnila zahtevo, da se v korist pok. upravičenke A. A. vzpostavi solastninska pravica v deležu do 3789/40481-tin na parc. št. 1765, vpisani v vl. št. 2002 k.o. ... V II. točki pa je zavrnila zahtevo, da za del podržavljenih parcel arondiranih prejšnji lastnici A. A., z odločbo Komisije za arondacijo OLO B z dne 7. 2. 1963 (vse parcele razen podržavljene parc. št. 1762), ki jih ni mogoče vrniti v naravi, pok. upravičenki A. A. pripada odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 17.492,92 DEM. V točki 2. je spremenila odločbo II.2. točka izreka prvostopne odločbe, tako da se pravilno glasi: "II.2. Zavezanka za odškodnino v obveznicah SOD je dolžna skrbnici za poseben primer B. B. v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe izročiti obveznice SOD v višini 3.239,43 DEM, plačljive v tolarski protivrednosti." In v 3. točki je v preostalem delu odločbo o denacionalizaciji prvostopnega organa z dne 25. 8. 1999 pustila nespremenjeno. Prvostopni organ je z navedeno odločbo med drugim vzpostavil v korist upravičenke A. A. solastninsko pravico v deležu do 3789/40481-tin na parc. št. 1765, vpisani pri vl. št. 2002 k.o. ..., ki je v lasti Republike Slovenije in v gospodarjenju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, z njo pa upravlja podjetje A. A.; ugotovil je vrednost vrnjenega dela nepremičnine po stanju ob podržavljenju in odločil, da ima dosedanji uporabnik pravico podaljšane posesti in uporabe parcele do sporazumne ureditve razmerja s skrbnico za posebni primer, najkasneje pa do izteka rodnosti trajnega nasada oziroma do skrajnega zakonskega roka, to je 10 let od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen); ugotovil je, da bo spremembo zemljiško-knjižnega stanja na podlagi pravnomočne odločbe izvedlo pristojno upravno sodišče; postavil je skrbnico za posebne primere, ki ji je s 4. točko naložil upravljanje z vrnjenim premoženjem in obveznicami. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je izpodbijano odločbo izdala v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča RS, št. U 1142/2000 z dne 20. 3. 2002. Navedla je, da se po določbah prvega in drugega odstavka 61. člena ZDen denacionalizacijski postopek začne na zahtevo prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja, v zahtevi pa mora biti jasno navedeno, kdo je upravičenec in premoženje, katerega vračilo se zahteva. V obravnavanem primeru pa iz prvostopnega upravnega spisa ni razvidno, da bi vlagateljica B. B. zahtevala vračilo premoženja podržavljenega tudi A. A., katerega vračanje je predmet pritožbenega postopka. Šele iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 16. 9. 1998 (list št. 11-13) izhaja, da je "predmet obravnave zahteva za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč prejšnja last C. C. in D. D., E. E. in A. A., ki jo je dne 14. 6. 1993 vložila B. B.". Ta navedba upravnega organa prve stopnje pa nima podlage v upravnem spisu, zlasti to ne izhaja iz zahteve za denacionalizacijo z dne 4. 6. 1993. Prvostopni organ je torej, ko je odločil, da se A. A. vrne obravnavana podržavljena parcela, ne da bi bila pojasnjena dejanska podlaga za odločitev, dejansko stanje napačno ugotovil oziroma je glede na dokaze, ki so v upravnem spisu, napravil napačen sklep glede dejanskega stanja, zaradi česar je prišlo do kršitve materialnega prava. Ker je tožena stranka odpravila izpodbijano odločbo le v delu in sama odločila iz zgoraj navedenih razlogov, se do drugih ugovorov iz pritožbe ni opredelila. Tožeča stranka v tožbi navaja, da vlaga tožbo na odločitev I. in II., navedeno v prvi točki izreka izpodbijane odločbe tožene stranke, in v zvezi s podano obrazložitvijo. Kot vlagateljica zahtevka za vračilo premoženja podržavljenega A. A. ocenjuje, da je zahtevo z navedenimi listinami z dne 4. 6. 1993, ter z vsemi dopolnitvami vlog vložila, kar je bilo upravnemu organu prve stopnje jasno, zato ni zahteval dodatnih pojasnil. Meni, da je upravni organ prve stopnje pravilno ravnal v svoji odločitvi ter enako pričakuje od Upravnega sodišča. Smiselno predlaga odpravo odločbe tožene stranke. Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil.

Stranki z interesom v tem postopku Slovenska odškodninska družba in Sklad kmetijskih zemljišč na tožbo nista odgovorili.

Stranka z interesom v tem postopku A. A. v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožeča stranka.

V obravnavani zadevi je tožena stranka na pritožbo podjetja A. A. pritožbi ugodila, prvostopno odločbo delno odpravila (točka 1), o zahtevi sama odločila (I., II.) oziroma prvostopno odločbo spremenila (točka 2), na podlagi pooblastila, ki ga ima organ druge stopnje pri odločanju o pritožbi po določbi 1. odstavka 243. člena ZUP/86. Upravno sodišče odpravi izpodbijani akt na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), torej iz formalnopravnih razlogov, če organ v upravnem postopku ni ravnal po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. S tako bistveno kršitvijo določb postopka pa je obremenjena odločitev tožene stranke v dispozitivu. Dispozitiv (izrek) izraža vsebino odločbe, z njim se odloči o pravici, obveznosti in pravni koristi posameznika v upravni stvari, ki je predmet postopka. Izrek je najpomembnejši sestavni del odločbe, kajti ta postane izvršljiv, dokončen in pravnomočen. Vsak izrek odločbe mora obvezno vsebovati odločitev o predmetu zahtevka. Izrek mora biti popoln, jasen in določen. Vsebina obrazložitve mora biti formulirana tako, da je neposredno in nedvoumno izražena v dispozitivu. Tožena stranka, ki je odločala o pritožbi A. A., pa je pritožbi ugodila in odpravila I. 1., I. 2. in II. 3. izreka prvostopne odločbe. Tak izrek izpodbijane odločbe pa je nejasen, saj prvostopna odločba, ki jo je presojala tožena stranka, točke II. 3. nima. Dispozitiv izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na odpravo II. 3. točke prvostopne odločbe, ker take točke v tej odločbi ni, ne vsebuje odločitve tožene stranke o odpravi nobene točke prvostopne odločbe. Ker je torej dispozitiv nejasen, tako, da je dvom o tem, kakšna pravica se stranki z odpravo navedene II. 3. točke odreka, je izpodbijana odločba, ki vsebuje navedeno nepravilnost, formalno pravno bistveno pomanjkljiva. V ponovnem postopku naj tožena stranka ponovno odloči o pritožbi A. A., pri tem upošteva mnenje sodišča izraženo v tej sodbi, ter tudi navede razloge za posamezno odločitev, glede na okvir izpodbijanja, naveden v pritožbi A. A.

Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je njeno odločbo zato na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo, ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.