VDSS sodba Psp 438/2012

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v II. točki izreka datum 29. 1. 2009 nadomesti z datumom 17. 12. 2008 ter v III. točki izreka datum 28. 1. 2009 nadomesti z datumom 16. 12. 2008.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sklep o stroških postopka spremeni tako, da se znesek 533,40 EUR nadomesti z zneskom 266,70 EUR.

V ostalem se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem nespremenjen delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 2. 3. 2009 in št. ... z dne 17. 8. 2009 in naložilo tožencu, da tožnici v roku 30 dni odmeri nadomestilo plače za štiri ure dnevno za čas od 29. 1. 2009 do 26. 12. 2010 in ji ga izplača skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posameznega zneska v plačilo pod izvršbo (II. točka) ter s III. točko izreka zavrnilo zahtevek za plačilo nadomestila za čas od 11. 12. 2002 do 28. 1. 2009 ter naložilo tožencu, da tožnici povrne sorazmerni del stroškov tega postopka v znesku 533,40 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper sodbo sta pritožbo vložila tožnica in toženec in sicer tožnica zoper III. točko izreka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava, toženec pa zoper I., II. in IV. točko izreka zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka.

Tožnica navaja, da je po sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1256/2007 z dne 22. 2. 2008 uveljavila svoje pravice, da je invalid II. kategorije s štiri urnim delovnim časom od 11. 12. 2002 dalje. S to sodbo je dokazala, da sta bili odločbi toženca nepravilni in ju je zato sodišče odpravilo. Že od 11. 12. 2002 dalje ni mogla delati po 8 ur kot samostojna podjetnica in je zato s težavo delala po štiri ure in najemala druge delavce. Toženec bi zato moral njeno nezmožnost za delo po štiri ure dnevno kompenzirati z nadomestilom za nazaj, ne pa da je prikrajšana za plačilo nadomestila za celih 7 let. Pred izdajo sodbe z dne 22. 8. 2008 ni imela nobene možnosti, da si uredi izplačilo nadomestila za čas od 11. 12. 2002, ko je dejansko bila opredeljena kot invalid II. kategorije. Meni, da je toženec s III. točko sodbe neopravičeno obogaten, tožnica pa neopravičeno prikrajšana.

Toženec se v pritožbi sklicuje na določbo 190. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) in navaja, da je bila tožnica pokojninsko in invalidsko zavarovana na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti. Zato se za vprašanje začetka dela s skrajšanim delovnim časom smiselno upošteva obseg priglašene dejavnosti, ki izkazuje čas opravljanja dejavnosti. V danem primeru pa ni dokazano oziroma izkazano, da bi naj tožnica imela priglašeno samostojno dejavnost za krajši delovni čas. Obvestilo pri tožencu ne more pomeniti spremembe obsega dejavnosti, saj mora biti status urejen pri pristojnem davčnem organu, ki tudi posledično zavarovanca bremeni za prispevke za relevantni obseg opravljanja dejavnosti. Iz zbranega gradiva ne izhaja, da bi naj tožnica opravljala dejavnost po skrajšanem delovnem času in sicer je na glavni obravnavi dne 5. 7. 2012 izpovedala, da ima vse sporno obdobje sedaj všteto pokojninsko dobo za poln delovni čas, ker je plačevala prispevke za poln delovni čas. Glede na navedeno meni, da pri tožnici niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do izplačevanja nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Prav tako se ne strinja z odločitvijo glede zakonskih zamudnih obresti, saj ni bil v zamudi kot zmotno ugotavlja sodišče. Razen tega sodišče tudi ni navedlo materialnega predpisa, ki naj bi bil podlaga za priznanje zakonskih zamudnih obrestmi. Toženec pa izpodbija sodbo tudi v delu glede odločitve o stroških postopka. Sodišče je navedlo, da je toženec dolžan povrniti sorazmerni del stroškov, v resnici pa mu je naložilo, da plača stroške v celoti. Meni, da niso izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), saj pri tožnici ne gre za neuspeh v sorazmerno majhnem delu zahtevka, pač pa gre za neuspeh v večjem delu zahtevka. Zato bi sodišče moralo upoštevati vsaj drugi odstavek 154. člena ZPP in stroške odmeriti glede na uspeh oziroma neuspeh.

Pritožbi tožeče in tožene stranke sta delno utemeljeni.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, v postopku pa ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavanem primeru sta predmet obravnave dokončna odločba toženca št. ... z dne 17. 8. 2009 ter prvostopenjska odločba št. ... z dne 2. 3. 2009, sporno pa je izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. S citirano prvostopenjsko odločbo z dne 2. 3. 2009 je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, z dokončno odločbo z dne 17. 8. 2009 pa je zavrnil tožničino pritožbo in hkrati prvostopenjsko odločbo z dne 2. 3. 2009 odpravil ter odločil, da se zavarovanki, sedaj tožnici, nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom ne izplačuje.

Med strankama ni sporno, da je bila tožnica samostojna podjetnica, prodajalka v kiosku in da je bila s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1256/2007 z dne 22. 2. 2008, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 315/2008 z dne 10. 7. 2008, zaradi posledic poškodbe izven dela razvrščena v II. kategorijo invalidnosti od 11. 12. 2002, s priznano pravico do zaposlitve na delovnem mestu prodajalke v kiosku v okviru samostojne dejavnosti s skrajšanim delovnim časom štiri ure, brez dvigovanja bremen nad 5 kg. Hkrati je sodišče s citirano sodbo tožnici priznalo pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom ter odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju tega nadomestila odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Citirana sodba z dne 22. 2. 2008 je postala pravnomočna 10. 7. 2008.

Na podlagi pravnomočne sodbe je nato toženec glede izplačevanja nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom odločil s prvostopenjsko odločbo z dne 2. 3. 2009 ter v pritožbenem postopku z dokončno odločbo z dne 17. 8. 2009, to je z odločbama, ki sta sedaj predmet tega postopka.

Po 190. členu ZPIZ/92 se nadomestilo plače zaradi dela s krajšim delovnim časom in nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu izplačujeta od dneva začetka dela s skrajšanim delovnim časom oziroma na drugem ustreznem delu, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti oziroma drugo ustrezno delo. Nadomestili se izplačujeta za dneve dela ter za druge dneve, za katere imajo delavci po posebnih predpisih pravico do nadomestila plače. Glede na 132. člen ZPIZ/92 se nadomestilo delovnemu invalidu II. kategorije in sicer med drugim zavarovancu iz 11. in 12. člena zakona, odmeri v odstotku glede na skrajšanje delovnega časa, od pokojninske osnove, od katere bi se mu odmerila invalidska pokojnina, ob nastanku invalidnosti. Tako odmerjeno nadomestilo pa se usklajuje enako, kot se usklajujejo pokojnine.

Kot izhaja iz predloženega obrazca „sprememba podatkov o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem zavarovanju, zavarovanju za starševsko varstvo, zavarovanju za primer brezposelnosti in o sklenitvi delovnega razmerja“ (priloga A7), je bila dne 17. 12. 2008 pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje prijavljena sprememba podatkov. K prijavi sta bili predloženi obe zgoraj citirani sodbi in na obrazcu posebej zabeleženo, da je tožnica delovni invalid II. kategorije invalidnosti. O tem, da je tožnica delovni invalid II. kategorije invalidnosti, pa je bil obveščen tudi Davčni urad A tako, da sta bila o spremembi tožničinega statusa obveščena oba pristojna organa, sama sprememba zavarovanja pa opravljena 17. 12. 2008. Kot je izpovedala zaslišana tožnica, je že pred prejemom sodbe, s katero je bila razvrščena v II. kategorijo invalidnosti, opravljala delo samo po štiri ure na dan, za delo pa najemala študente oziroma je imela nekaj časa tri zaposlene za določen čas.

Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica izpolnjuje pogoje iz 190. člena ZPIZ/92 za izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom. Ti pogoji pa so izpolnjeni z dnem 17. 12. 2008, to je s spremembo pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožnica je sicer ves čas plačevala prispevke za poln delovni čas, vendar dejstvo, da je plačevala prispevke za poln delovni čas, pri čemer so bili pristojni organi obveščeni o spremembi njenega statusa, oziroma je bila sprememba pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje javljena 17. 12. 2008, ne more iti tožnici v škodo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnica na podlagi sodbe, s katero je bila razvrščena v II. kategorijo invalidnosti, želela urediti formalnosti pri vseh pristojnih organih, vključno pri Davčnem uradu A.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v tem delu ugodilo in v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP v II. točki izreka datum 29. 1. 2009 nadomestilo z datumom 17. 12. 2008, ter v III. točki izreka datum 28. 1. 2009 nadomestilo z datumom 16. 12. 2008. Zavrnilo pa je pritožbo v zvezi z izplačevanjem nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom od 11. 12. 2002, ker je bila pri tožnici na podlagi sodbe, ki je postala pravnomočna in izvršljiva 10. 7. 2008, sprememba zavarovanja opravljena 17. 12. 2008 in ne pred tem datumom oziroma 11. 12. 2002, to je z dnem, od katerega tožnica uveljavlja nadomestilo plače zaradi dela s krajšim delovnim časom.

Delno utemeljena pa je tudi pritožba toženca in sicer je neutemeljena glede izpolnjevanja pogojev za izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom in glede izplačila zakonitih zamudnih obresti. Gre za odškodnino v višini zamudnih obresti iz 2. odstavka 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in ne za zamudne obresti iz naslova zamude. Toženec ni z ničemer dokazal, da bi bila odgovornost za izdajo neustrezne odločbe na strani tožnice, delodajalca ali druge osebe. Pritožbeno sodišče se zato strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru upravičena do zakonitih zamudnih obresti, ki predstavljajo odškodnino po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1.

Utemeljena pa je pritožba glede stroškov postopka, ki jih je sodišče naložilo v plačilo tožencu v celoti in ne v sorazmernem delu.

Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo izpodbijani odločbi toženca z dne 2. 3. 2009 in z dne 17. 8. 2009 in tožencu naložilo odmero nadomestila plače za štiri ure dnevno za čas od 29. 1. 2009 do 26. 12. 2010, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo nadomestila za čas od 11. 12. 2002 do 28. 1. 2009.

Navedeno pomeni, da tožnica, ki je s tožbenim zahtevkom ob izpodbijanju odločb toženca uveljavljala izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom od 11. 12. 2002, sodišče pa je naložilo tožencu odmero in izplačevanje nadomestila od 29. 1. 2009, v sporu ni uspela v celoti.

Toženec tako v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo določbe 154. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka ni upoštevalo uspeha stranke v postopku in tudi ni priznalo stroškov postopka v sorazmernem delu, tako kot je navedlo, je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP sklep o stroških postopka spremenilo tako, da je od priznanih 533,40 EUR, priznalo polovico zneska torej 266,70 EUR, skladno z uspehom in določbo 154. člena ZPP.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice in pritožbi toženca delno ugodilo in v izpodbijanem delu sodbo sodišča oziroma sklep o stroških postopka spremenilo tako, kot je razvidno v izreku, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.