VSL sklep Cst 154/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z uvodoma citiranim sklepom o prvi prodaji je prvostopenjsko sodišče odločilo o prodaji dveh sklopov nepremičnin stečajnega dolžnika tako, da se prodaja opravi na podlagi zavezujočega zbiranja ponudb, pri čemer je za nepremičnine iz sklopa P1 določilo izhodiščno ceno v višini 12.528.600,00 EUR (z vključenim DDV) in varščino v višini 626.430,00 EUR, za nepremičnine v sklopu P2 in P3 pa je določilo izhodiščno ceno v višini 42.682.533,00 EUR (z vključenim DDV) in varščino v višini 2.134.126,65 EUR.

2Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil upnik H. d.d., uveljavljal pa je vse pritožbeni razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP in predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik prvostopenjskemu sodišču očita bistveno postopkovno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oz. sami s seboj v nasprotju oz. po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je v razlogih sklepa nasprotje med vsebino listin oz. med samimi temi listinami. Gre za očitek glede razlogov izpodbijanega sklepa o določitvi izhodiščne cene za prodajane nepremičnine, saj je sodišče navedlo, da je ceno določilo na podlagi ocene vrednosti zapriseženega cenilca, medtem ko iz te ocene izhaja, da to ne drži. Že iz predloga prodaje premoženja namreč izhaja, da je stalni sodni izvedenec in cenilec gradbene stroke ocenil tržno vrednost sklopa nepremičnin P1 na 5.480.600,00 EUR, tržno vrednost sklopov P2 in P3 pa na 12.804.230,00 EUR (oz. na 24.239.743,00 EUR v kolikor bi gradbeno dovoljenje še veljalo), in ne za sklop P1 na 12.528.600,00 EUR, za sklop P2 in P3 pa na 42.682.533,00 EUR. Pritožnik pa sam ugotavlja, da je bila podlaga za po upraviteljici predlagano izhodiščno ceno dopis družbe G. d.o.o. oz. njeno obvestilo, da obstaja za nepremičnine, preko katerih naj bi potekal dovoz do območja P1, interes kupca za nakup teh nepremičnin po ceni 950,00 EUR za m2 plus DDV, ki tak svoj interes tudi sodno uveljavlja in da je na podlagi te informacije tudi upniški odbor predlagal prodajo po ceni 12.528.600,00 EUR za sklop P1 in po ceni 42.682.533,00 EUR za sklop P2 in P3, ki mu je upraviteljica pri podanem predlogu v celoti sledila.

5Po 1. odstavku 331. člena ZFPPIPP sodišče izda sklep o prodaji na predlog upravitelja in na podlagi mnenja upniškega odbora, če je skupni znesek terjatev, zavarovanih z ločitvenimi pravicami predhodnega vrstnega reda, manjši od vrednosti premoženja, ki se prodaja, ocenjene po likvidacijski vrednosti, pa tudi mnenja ločitvenih upnikov (7. odstavek 345. člena ZFPPIPP).

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v razlogih izpodbijanega sklepa ni nasprotij (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), niti ni nasprotij med razlogi sklepa in cenitvijo nepremičnin (15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Ne gre pa po presoji pritožbenega sodišča niti za take pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti. Sklicevanje prvostopenjskega sodišča na podano oceno vrednosti cenilca pritožbeno sodišče v kontekstu podanega mnenja upniškega odbora in predloga upraviteljice razume le kot poudarek sodišča, da določena izhodiščna cena izpolnjuje pogoje iz 1. in 2. odstavka 332. člena ZFPPIPP, po katerem mora sodišče določiti izklicno oz. izhodiščno ceno na podlagi ocenjene vrednosti premoženja, pri čemer izhodiščna cena pri prvi prodaji ne sme biti nižja od polovice vrednosti, ocenjene na podlagi likvidacijske vrednosti. V citiranih določbah ZFPPIPP pa je določen minimalni limit vrednosti, po kateri je prva prodaja premoženja sploh po zakonu dopustna in pod katero se premoženje v prvem poizkusu prodaje ne sme prodajati.

7Ker pa je predpostavka za odločanje sodišča o prodaji premoženja po 1. odstavku 331. člena ZFPPIPP sploh predlog upravitelja za prodajo, je evidentno, da je prvostopenjsko sodišče temu predlogu upraviteljice in njenim razlogom za določitev višje izhodiščne cene od po cenilcu ocenjene vrednosti nepremičnin, v celoti sledilo.

8Pritožbeno sodišče v tem ne vidi nič nezakonitega, zlasti pa določena izhodiščna vrednost, višja od ocenjene vrednosti, ne predstavlja po pritožniku očitane kršitve načela enakega obravnavanja upnikov iz 46. člena ZFPPIPP, ki jo vidi pritožnik zgolj v časovni komponenti prodaje in po njegovem stališču pod pogoji izpodbijanega sklepa ne bo uspešna. Po 46. členu ZFPPIPP je treba v postopku zaradi insolventnosti vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako. V obravnavanem primeru, kot izhaja iz upraviteljičine dopolnitve predloga prodaje premoženja stečajnega dolžnika, imajo na nepremičninah, ki so predmet prodaje, ločitveno pravico trije upniki, pri čemer ima pritožnik najboljši položaj, saj je prvem vrstnem redu pred ostalima upnikoma za poplačilo svoje terjatve iz tega premoženja. Sodišče si mora prizadevati, da premoženje proda po čim ugodnejši ceni za poplačilo vseh ločitvenih upnikov. Pritožnikov predlog, da naj bi sodišče kot izhodiščno ceno upoštevalo prvo cenitev s septembra 2011 v višini 14.081.960,00 EUR za vse nepremičnine, ki so predmet prodaje, pomeni, da se z izkupičkom prodaje po tej ceni ne bi mogel v celoti poplačati niti sam pritožnik in torej za ostala ločitvena upnika ne bi ostalo nič. Tako se izkaže, da pritožnik z vztrajanjem pri bistveno nižji izhodiščni ceni dejansko zasleduje izključno lastne interese. Prav to pa je v nasprotju z načelom iz 46. člena ZFPPIPP.

9Po 47. členu ZFPPIPP je treba postopek voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov. To pa zlasti pri prodaji premoženja stečajnega dolžnika v prvi vrsti pomeni, da mora sodišče upoštevati pri svojem odločanju o prodaji roke in način prodaje, ter v zakonu določeno minimalno izhodiščno ceno, katere orientacijska vrednost je predhodna ocena vrednosti prodajanega premoženja, torej skladno s pravili iz pododdelka 5.8.2. ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da ZFPPIPP sodišča ne omejuje pri določitvi izhodiščne cene, ki bi bila višja od po pooblaščenem ocenjevalcu ocenjene vrednosti premoženja. Kadar ima sodišče dovolj verodostojne informacije, da obstaja interes za nakup premoženja po ceni, ki je bistveno višja od ocenjene vrednosti, ni nobene ovire, da ne bi skušalo premoženje prodati po tako ugotovljeni vrednosti. Prav za tako situacijo, ki jo v pritožbi izpostavlja pritožnik s sklicevanjem na informacije družbe G. d.o.o., pa v obravnavani zadevi gre. Pritožbena trditev, da v izpodbijanem sklepu določena izhodiščna cena pomeni kršitev načela hitrosti postopka, ker za prodajane nepremičnine ne bo kupca, pa je zgolj hipoteza pritožnika. Pri upoštevanju splošnega načela 47. člena ZFPPIPP o zagotavljanju najboljših pogojev za poplačilo upnikov je namreč treba najti sorazmerje med čim boljšim unovčenjem stečajne mase in hitrostjo postopka, pri čemer gre v koliziji obeh težiti k čim boljšemu unovčenju premoženja in pri tem upoštevati korist vseh upnikov stečajnega postopka.

10Pravilno je tudi razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da ZFPPIPP v konkurenci dveh možnih načinov prodaje – na podlagi javne dražbe ali zavezujočega zbiranja ponudb, ne favorizira enega načina prodaje pred drugim. Pritožbeni trditvi, da je na javni dražbi mogoče doseči višjo ceno kot v postopku zavezujočega zbiranja ponudb, ker je javna dražba bolj dinamična in omogoča tudi zviševanje prvotno postavljene cene, pritožbeno sodišče ne more slediti. V postopku zavezujočega zbiranja ponudb namreč konkurenti za nakup premoženja posameznemu kupcu niso znani, zato je od njegove presoje odvisno, koliko je glede na njegov interes za nakup pripravljen ponuditi kupnine oz. kolikšna je zanj maksimalna še sprejemljiva kupnina za nakup. Taka ocena interesenta za nakup pa je imanentna tudi v postopku prodaje na javni dražbi. Tako se pokaže, da sta si oba načina prodaje enakovredna, zato pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene trditve, da bi bila prodaja nepremičnin na javni dražbi v obravnavanem primeru ustreznejša.

11Pritožbeno sodišče je presojalo le tiste pritožbene razloge, ki so relevantni za odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

12Ker izrecno uveljavljani pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa ob reševanju pritožbe tudi ni našlo uradoma upoštevanih kršitev (2. odstavek 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).