VSL sklep Cst 79/2013

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo stečajni postopek nad dolžnikom (1. točka izreka) in imenovalo upravitelja (2. točka izreka). V obrazložitvi sklepa je navedlo, da dolžnik na predlog za začetek stečajnega postopka ni odgovoril, prav tako ni vložil zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, zato je na upnikov predlog začelo stečajni postopek.

2Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil družbenik dolžnika. Navaja, da dolžnik predloga ni prejel. Zato ni mogel ugovarjati predlogu, niti se ne more izjasniti, ali upnikova terjatev obstaja, zato je tudi domneva, da je dolžnik insolventen, napačna. Družbenik tudi izpodbija domnevo insolventnosti iz 3. odstavka 235. člena ZFPPIPP in trdi, da dolžnik ni insolventen. Ima namreč premoženje, kar izhaja iz seznama preizkušenih terjatev S. d.d. - v stečaju in iz podatkov iz bilance stanja na dan 31.12.2011, iz katerih je razvidno, da ima dolžnik 1.226.245,00 EUR kratkoročnih poslovnih terjatev. Zato naj višje sodišče sklep o začetku stečajnega postopka razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje poslalo dolžniku upnikov predlog za začetek stečajnega postopka skupaj s pozivom, da se v 15 dneh izreče o upnikovem predlogu, obvestilo pa ga je tudi, da lahko pod določenimi pogoji vloži zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Pošta je to pisanje poskusila vročiti dolžniku. Ker osebna vročitev 9.11.2012 ni bila mogoča, je pustila obvestilo, da lahko pisanje dvigne v roku 15 dni. Ker je ta rok neuspešno potekel, dolžnik pa nima hišnega predalčnika, je pošta pisanje vrnila sodišču. Taka vročitev je pravilna v skladu s 142. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, pri čemer se določila ZPP za postopke zaradi insolventnosti uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP). Ker dolžnik v zakonskem roku 15 dni ni prevzel pisanja, se na podlagi 4. odstavka 142. člena ZPP šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, torej 24.11.2012. Zato ne drži pritožbena trditev, da dolžnik predloga ni prejel.

5Pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka je vložil družbenik dolžnika. V takih primerih pa družbenik dolžnika ne more uveljavljati, da upnikova terjatev ne obstaja, izpodbija lahko le domnevo insolventnosti (4. odstavek 235. člena ZFPPIPP v zvezi s 3. in 4. odstavkom 234. člena ZFPPIPP), enako je odločeno tudi v zadevi Cst 48/2011 – sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 25.3.2011.

6Insolventnost je položaj, ki nastane, če dolžnik 1. v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost) ali 2. če postane dolgoročno plačilno nesposoben (1. odstavek 14. člena ZFPPIPP). Družbenik dolžnika, ki izpodbija domnevo insolventnosti iz 3. odstavka 235. člena ZFPPIPP, mora dokazati, da dolžnik dejansko ni insolventen. Pri tem je treba poudariti, da za obstoj insolventnosti zadostuje že eden od položajev iz 1. odstavka 14. člena ZFPPIPP. S trditvijo, da dolžnik ima premoženje, bi tako lahko pritožnik izkazal le to, da dolžnik ni dolgoročno plačilno nesposoben, nikakor pa ne more dokazati, da dolžnik ni trajneje nelikviden. Upnika imata namreč terjatev v vrednosti preko 985.645,62 EUR (tega pritožnik glede na zgoraj navedeno ne more izpodbijati), od tega zneska so se natekle tudi že zamudne obresti, pri čemer je dolžnikov dolg zapadel v plačilo že pred koncem leta 2011, pa še vedno ni plačan. Obdobje do vložitve predloga za začetek stečajnega postopka (ta je bil vložen 18.10.2012) vsekakor predstavlja daljše obdobje iz 1. točke 1. odstavka 14. člena ZFPPIPP, kar že samo po sebi kaže na trajnejšo nelikvidnost. Prav tako pa je izpolnjena tudi domneva iz 1. točke 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP, na katero sta se sklicevala tudi upnika v svojem predlogu. Če se ne dokaže drugače, namreč velja, da je dolžnik, ki je pravna oseba, trajneje nelikviden, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 odstotkov zneska njegovih obveznosti, izkazanih v letnem poročilu za zadnje poslovno leto pred zapadlostjo teh obveznosti. Tako upnik kot dolžnik sta predložila podatke iz bilance stanja na dan 31.12.2011, ki vsebuje tudi podatke iz bilance za leto 2010. Iz teh podatkov pa je razvidno, da so dolžnikove obveznosti do virov sredstev na koncu leta 2010 znašale 1.311.113,00 EUR, na koncu leta 2011 pa 1.705.311,00 EUR, od česar je kapital znašal konec leta 2010 304.177,00 EUR, konec leta 2011 pa 291.443,00 EUR, rezervacije in dolgoročne pasivne časovne razmejitve konec obeh let 132.251,00 EUR, dolgoročne obveznosti konec leta 2010 68.342,00 EUR, konec leta 2011 pa 0 EUR, kratkoročne obveznosti pa konec leta 2010 806.343,00 EUR, konec leta 2011 pa že 1.281.617,00 EUR. Iz teh podatkov pa je jasno razvidno, da zgoraj navedena obveznost do upnikov znaša več kot 20 odstotkov zneska vseh njegovih obveznosti, ki izhajajo iz bilanc, zato se tudi šteje, da je dolžnik trajneje nelikviden.

7S svojimi (zelo skopimi) navedbami in predloženimi dokazi pritožnik tako ni dokazal, da dolžnik ni trajneje nelikviden. Zato ni uspel izpodbiti domneve insolventnosti, tako da pritožba ni utemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).