VSL sodba I Cp 551/2013

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prvo toženi stranki M. L. naložilo izdajo zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo pri nepremičnini, parc. št. 106/18, k.o. X lahko vknjižila lastninska pravica na ime R. E. do 1/6 in B. E. do 1/6, vse v roku 15 dni, sicer bo takšno listino nadomestila predmetna pravnomočna sodba. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je tudi obstoj terjatve prvega tožnika do prve toženke v višini 134,70 EUR ter v pobot uveljavljane terjatve prve toženke do prvega tožnika v enaki višini, terjatvi pobotalo ter zavrnilo zahtevek prvega tožnika. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del prvostopenjske sodbe ter uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da zavrnilni del tožbenega zahtevka ni obrazložen, zato sodbe ni moč preizkusiti. Glede pobotnega ugovora uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj sta tožnika terjatvi prve toženke ves čas nasprotovala. Ker je le-ta geodetske izmere naročila sama, brez soglasja ostalih solastnikov, mora stroške zanje nositi sama. Graja tudi odločitev o stroških, saj je tožeča stranka uspela s pretežnim delom tožbenega zahtevka, zato bi sodišče stroške moralo odmeriti po uspehu. Tožena stranka izpodbija I. in IV. točko prvostopenjske sodbe ter vztraja na stališču, da je tožbeni zahtevek nesklepčen. Meni, da bi tožeča stranka morala zahtevati zgolj overitev podpisa in ne izstavitve zemljiškoknjižne listine. Sodišču očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj ni zaslišalo predlaganih prič in strank, ki bi potrdile obstoj ustnega dogovora strank o ustanovitvi stvarne služnosti.

Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke:

Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih njen preizkus ne bi bil mogoč. Izrek sodbe je razumljiv in razlogom ne nasprotuje, razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Tožeča stranka v pritožbi zmotno meni, da sodišče ni obrazložilo delne zavrnitve tožbenega zahtevka. V točkah od 20 do 22 obrazložitve sodbe je tako jasno razvidno, zakaj je sodišče zgolj delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Overitev podpisa na izročilni pogodbi je namreč odklanjala le prva toženka, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ko se izstavitev zemljiškoknjižne listine zahteva tudi na ime A. Š. in M. L., pravilno zavrnilo. Tožeča stranka tako z očitkom kršitve po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ne more uspeti. Pravilna je tudi odločitev sodišča glede pobotnega ugovora prve toženke na plačilo stroškov parcelacije. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je tovrstne stroške plačala prav prva toženka. Stroški so se nanašali na razmejitev nepremičnin, ki so bile v skupni lasti in ki so si jih pravdne stranke z Razdelilno pogodbo z dne 4. 4. 2009 (priloga A1) fizično razdelile. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je bila s strani prve toženke naročena parcelacija opravljena prav z namenom fizične delitve stvari v solasti pravdnih strank, nastale stroške pa je mogoče šteti za skupne stroške upravljanja, ki se, če ni drugačnega dogovora, med solastnike delijo glede na velikost solastniških deležev (68. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ). Ker so bili za pobot terjatev izpolnjeni tudi vsebinski pogoji, ki jih določa 311. člen Obligacijskega zakonika (istovrstnost in zapadlost terjatev), je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi v tem delu.

K pritožbi prve toženke:

Tožnika sta v tej pravdi tožbeni zahtevek opirala na razdelilno pogodbo (zavezovalni pravni posel), na kateri podpis prve toženke ni bil overjen. Pritožnica sicer pravilno opozarja, da bi za dosego njunega namena, tj. vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, zadoščal že zahtevek na overitev razdelilne pogodbe (priloga A1). Ker pa gre zgolj za drugače izražen zahtevek z vsebino, ki je v bistvenem enaka, je pravilen tudi izrek prvostopenjske sodbe, ki se glasi na izstavitev zemljiškoknjižne listine, sposobne za vpis v zemljiško knjigo. Takšen zahtevek namreč vsebinsko vsebuje tudi zahtevek na overitev podpisa na že sklenjeni pogodbi. Da je takšno stališče pravilno, potrjuje tudi sodna praksa, na katero se prvostopenjsko sodišče utemeljeno sklicuje. Dejansko stanje v konkretni zadevi je tako povsem primerljivo z odločitvijo Vrhovnega sodišča II Ips 395/1996, materialnopravna pravilnost odločitve pa izhaja tudi iz novejših sodnih odločb, med njimi odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1545/2010 z dne 16. 6. 2010. V primerih, ko vpis lastninske pravice zaradi pomanjkljivosti pravnega posla ni mogoč, ima upravičena oseba tako zahtevek na overitev pogodbe, kot tudi zahtevek na izdajo zemljiškoknjižnega dovolila. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ko uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede ustnega dogovora o ustanovitvi stvarne služnosti. Ob pravilni in neizpodbijani ugotovitvi sodišča, da je zavezovalni posel veljaven, tožena stranka namreč ne more uspeti z ugovori, da so bili poleg razdelilne pogodbe sklenjeni še ustni dogovori o ustanovitvi stvarne služnosti. Veljavnosti razdelilne pogodbe namreč ne izpodbija. Nasprotno, na svojo zavezo glede prenosa lastninske pravice v korist tožnikov celo pristaja, vendar pa jo pogojuje z ustanovitvijo stvarne služnosti na odstopljenem delu nepremičnine. Ker v tem delu ne poda nasprotne tožbe, zgolj z ugovorom pa ne more doseči ustanovitve stvarne služnosti, je sodba sodišča prve stopnje pravilna tudi v tem delu.

Pravdni stranki tudi neutemeljeno izpodbijata odločitev o pravdnih stroških. Tožeča stranka je namreč s tožbenim zahtevkom uspela le delno, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo drugega odstavka 154. člena ZPP in glede na uspeh odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbi zavrnilo, sodbo sodišče prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.