VSL sklep I Cp 1681/2013

I. Pritožbi I. K. se ugodi in se izpodbijani sklep:
* v II. točki izreka delno tako spremeni, da se v prvi vrstici te točke izreka, za besedilom „zakoniti dediči“, doda besedilo „po Sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča na Vrhniki z dne 29. 3. 2011, opr. št. D 308/1995, v zvezi s popravnim sklepom o dedovanju istega sodišča z dne 18. 4. 2012, opr. št. D 308/1995, vse v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 3. 10. 2012, opr. št. I Cp 1879/2012“;
* nad zneskoma, zapisanima v I. in II. točki izreka (tj. v nazapisanem zavrnilnem delu), razveljavi glede I. K. ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožba A. K. se zavrne in se izpodbijani sklep, v kolikor se nanaša nanj, potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških I. K. se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15. 10. 2012 skrbniku za poseben primer A. K. priznalo nagrado v višini 70.150,00 EUR, skrbniku za poseben primer P. M. nagrado in stroške v skupni višini 16.323,15 EUR in skrbniku za poseben primer I. K. nagrado in stroške v višini 7. 238,92 EUR (I. točka izreka sklepa). V drugi točki izreka sklepa je naložilo zakonitim dedičem (in sicer po pokojni M. M. v višini ¼ zneskov, po pokojni F. G. v višini ¼ in po pokojni A. N. L. v višini ½ zneskov) izplačati A. K. nagrado v višini 50.150,00 EUR in I. K. nagrado v višini 5.894,64 EUR.

2I. K. (nadalje prvi pritožnik) v pravočasni pritožbi izpodbija nezapisani zavrnilni del sklepa, v delu, ki se nanaša nanj, iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da da je izrek sklepa nerazumljiv, saj nasprotuje samemu sebi in razlogom sklepa. V prvi točki izreka sklepa mu je sodišče priznalo nagrado in stroške v znesku 7.238,92 EUR, v drugi točki izreka pa je naložilo zakonitim dedičem le plačilo 5.894,64 EUR. Omenjena razlika v sklepu ni obrazložena (in ne izhaja niti iz listin v spisu), nesporno dejstvo pa je, da iz naslova opravljanja nalog skrbnika zapuščine ni prejel še ničesar. Izpodbijani sklep prav tako ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih ter so ti nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Prvostopenjsko sodišče mu namreč napačno ni priznalo velike večine opravil, ki jih je opravil v svoji pisarni, ker naj bi bila ta premalo opredeljena. Pritožnik je svoje delo vsebinsko podrobno opredelil v Končnem poročilu, navedeno poročilo pa je nato dopolnil s specifikacijo opravljenih del in nalog po dnevih. Ponovno poudarja, da je moral v obdobju od 10. 10. 2008 do 3. 3. 2011 skrbeti za zapuščino na območju, ki obsega preko 1.250 hektarov gozdnih in pašniških površin ter nekaj zgradb, glede na obseg ter odgovornost dela pa je priglasil zgolj nujno potrebno delo v obsegu 259 ur, ki mi jih sodišče ni priznalo v celoti Sodišču prve stopnje očita, da pri odločanju o priznanju potrebnih stroškov ni upoštevalo njegovih navedb v Končnem poročilu, ki ga je sodišču poslal 24. 5. 2011, zato je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zaključilo, da se priglašene storitve ne priznajo, saj niso dovolj opredeljene. Z zavrnitvijo priznanja njegovega dela v obsegu 160 ur (v zvezi s katero očita pritožnik izpodbijanemu sklepu tudi protispisnost) prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo velikega obsega in vrednosti premoženja, s katerim je moral upravljati, potrebnosti hitrega reagiranja (zaradi česar svojih dejavnosti ni beležil po dnevih) ter velike odgovornosti, ki jo je začasni skrbnik s svojim delom prevzemal. Graja tudi zavrnitev njegovega predloga za ovrednotenje njegovega dela s strani izvedenca ekonomske/gozdarske stroke ter pomanjkanje odločitve sodišča prve stopnje o stroških fotokopij za priloge h končnemu poročilu, ki jih je moral po navodilu sodišča v enem izvodu skopirati za vsakega udeleženca zapuščinskega postopka. Omenjene stroške je uveljavljal z računom fotokopirnice, ki ga je priložil dopolnitvi svojega poročila. Po njegovem mnenju je prvostopenjsko sodišče tudi napačno zaključilo, da je v zapuščinskem postopku priglasil stroške, ki jih je imel kot skrbnik ene od strank (Univerzitetne ustanove ing. X.), ker naj bi se pri njegovem delu prepletali funkciji skrbnika navedene ustanove ter skrbnika zapuščine. Sklep napada tudi iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Druga točka izreka navedenega sklepa je materialnopravno napačna, saj kot pasivno legitimirana stranka ne more biti določena dedna linija po posameznem pokojniku. Izpodbijani sklep je tako neizvršljiv, saj bi moralo sodišče v izreku sklepa poimensko določiti osebe, ki so skrbnikom dolžne plačati priznane stroške. Iz omenjenega razloga (poimenska nedoločenost zakonitih dedičev) podredno predlaga tudi razveljavitev sklepa o dedovanju (ki mu ni bil nikoli vročen), saj ta nedopustno prejudicira vsebino sklepa o stroških skrbnikov. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo materialno pravo tudi, ker je zavrnilo priznanje stroškov za pritožnikovega izpolnitvenega pomočnika A. K.. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev, izpodbijanega sklepa.

3Skrbnik za poseben primer A. K. (nadalje drugi pritožnik) v pravočasni pritožbi ne napada sklepa glede njemu priznane nagrade, a priglaša nadaljnje stroške v skupni višini 5.991,00 EUR, ki so mu v zvezi z njegovim nadaljnjim delom nastali v obdobju od aprila 2011 do 25. 10. 2012 (do datuma njegove pritožbe), saj kasneje ne bo imel pravne možnosti izterjati zneska nagrade in stroškov za to obdobje.

4Dedič V. G. odgovarja na obe pritožbi ter pritožbene navedbe I. K. prereka, glede pritožbe A. K. pa navaja, da mu bodo dediči priglašene stroške verjetno priznali. Predlaga zavrnitev obeh pritožb.

5Pritožba I. K. je delno utemeljena, pritožba A. K. pa ni utemeljena.

O pritožbi I. K.

6Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo priglašeno nagrado za delo v višini 160 ur. Prvi pritožnik je svoje delo iz naslova opravljanja funkcije soskrbnika zapuščine sicer res opisal v Končnem poročilu z dne 4. 5. 2009 (ki ga je sodišču poslal 24. 5. 2011), toda omenjeno poročilo le splošno opisuje njegovo delo na zapuščini, ki mu je bila prepuščena v upravljanje (npr. sanacija strehe na stari žagi, dajanje travnikov v najem kmetom, splošni opis stanja nepremičnin v naravi,…) in tudi po oceni pritožbenega sodišča ne omogoča ocene primernosti priglašenega števila ur za opisane storitve. Prvostopenjsko sodišče je v okviru materialnega procesnega vodstva 15. 3. 2012 (poziv red. št. 356) prvega pritožnika pozvalo k specifikaciji priglašene nagrade ter mu izrecno naložilo tudi navedbo posameznih opravil po datumih, za katera je bilo porabljenih priglašenih 259 ur. Po vpogledu v pritožnikovo vlogo z dne 29. 3. 2012 (red. št. 366) pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pritožnik le delno sledil navodilom prvostopenjskega sodišča, saj je po pozivu določno opredelil le opravila od novembra 2008 do aprila 2009 (omenjene pogovore in opravila ter terensko delo mu je prvostopenjsko sodišče zato priznalo), ostalo pisarniško delo pa je le splošno opredelil kot »pregled vseh aktualnih oz. tekočih zadev, posvetovanje z A. K. in odločanje o tekočih zadevah«. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo navedene opise kot premalo opredeljene, saj na njihovi podlagi ni možna ocena potrebnosti in primernosti priglašenega števila porabljenih ur. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o neupoštevanju pritožnikovega Končnega poročila pri odločitvi sodišča. Prvostopenjsko sodišče se sicer do navedb iz omenjenega poročila ni opredelilo, a te ne predstavljajo odločilnih dejstev: pri odločanju o stroških in nagradi skrbnika ne gre za oceno njegovega dela. Ker iz omenjenega abstraktnega poročila ni mogoče oceniti števila ur, ki jih je pritožnik porabil za opravljanje svoje funkcije (kar je odločilno dejstvo, na podlagi katerega je prvostopenjsko sodišče odločalo o zahtevku prvega pritožnika), pa tega kljub pozivu sodišča ni popravil, mu prvostopenjsko sodišče teh stroškov utemeljeno ni priznalo.

7V zvezi s pritožbenim očitkom neutemeljene zavrnitve skrbnikovega dela v obsegu 160 ur pritožnik izpodbijanemu sklepu očita tudi nasprotje med odločilnimi dejstvi in tem, kar je v razlogih sklepa navedeno o vsebini listin/zapisnikov o izpovedbah v postopku ter dejanjih skrbnika I. K., ter med samimi listinami in zapisniki. Trditveno in dokazno breme, da je prišlo do protispisnosti, nosi pritožnik (1). Ker prvi pritožnik ni določno opisal kršitve in konkretno opredelil listin/zapisnika, ki naj bi jim v sklepu navedena odločilna dejstva nasprotovala, je njegov pritožbeni očitek neutemeljen.

8Utemeljena je zavrnitev pritožnikovega predloga za postavitev izvedenca ekonomske oziroma gozdarske stroke. Sodišče postavi izvedenca za namen ugotavljanja ali razjasnitve dejstev, za katera je potrebno strokovno znanje, s katerim samo ne razpolaga (243. člen ZPP). Odmera stroškov ne pomeni ugotavljanja dejstev, temveč uporabo prava (v predmetni zadevi smiselna uporaba Odvetniške tarife), zato postavitev izvedenca ni možna. Poleg navedenega zaradi preveč posplošene opredelitve opravljenih del s strani pritožnika tudi ustrezni izvedenec ne bi mogel ovrednotiti njegovega dela.

9Prvi pritožnik prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita opustitev odločitve o priglašenih stroških fotokopiranja prilog h končnemu poročilu. Iz spisa uveljavljanje omenjenih stroškov ter predložitev računa za fotokopiranje ne izhaja, pritožnik pa sodišču tudi ni predložil nobenega dokazila glede svojih pritožbenih navedb, zato pritožbeno sodišče zavrača tudi ta očitek.

10Pritožbena navedba, da je prvostopenjsko sodišče napačno zaključilo, da je prvi pritožnik v zapuščinskem postopku priglasil tudi stroške, ki jih je imel kot skrbnik ene od strank (Univerzitetna ustanova ing. X), ker naj bi se pri njegovem delu prepletali funkciji skrbnika te ustanove ter skrbnika zapuščine, ni utemeljena. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sicer izhaja problematika prepletanja obeh pritožnikovih funkcij, vendar je pri odločanju o nagradi in stroških I. K. sodišče prve stopnje sledilo priglašenim stroškom pritožnika ter odločilo v okviru stroškov, ki jih je prvi pritožnik priglasil iz naslova opravljanja funkcije začasnega skrbnika zapuščine.

11Prvi pritožnik izpodbija II. točko izreka sklepa tudi zaradi napačne navedbe pasivno legitimirane stranke. Pritožbeno sodišče najprej pripominja, da prvi pritožnik s pritožbo zoper izpodbijani sklep ne more izpodbijati (sedaj že) pravnomočnega sklepa o dedovanju, sploh pa je njegova funkcija zastopnika (skrbnika) oporočnega dediča prenehala že s sklepom Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo z dne 20. 12. 2010 (s tem sklepom je bil imenovan nov skrbnik). Izpodbijani sklep je v delu, ki se nanaša na zavezance izplačila nagrade, izvršljiv, saj določljivo opredeljuje zakonite dediče, ki so zavezani povrniti pritožnikovo nagrado in stroške. Omenjeni zavezanci so opredeljeni po dednih linijah po 3 pokojnih zapustnikovih dedičih. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in povezanosti izpodbijanega sklepa s predmetnim zapuščinskim postopkom pa je očitno, da so v II. točki navedeni zakoniti dediči, tisti, ki so opredeljeni v sklepu o dedovanju z dne 23. 9. 2011 (opr. št. D 308/1995-330) v zvezi s popravnim sklepom o dedovanju z dne 18. 4. 2012. Tam so vsi dediči poimensko navedeni, opredeljeni pa so tudi njihovi dedni deleži. V izogib slehernemu dvomu razumljivosti II. točke izreka izpodbijanega sklepa je pritožbeno sodišče sledilo pritožniku in dodalo navedbo sklepa o dedovanju (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

12Po oceni pritožbenega sodišča prvi pritožnik pravilno opozarja na nerazumljivost izreka izpodbijanega sklepa med ugotovitvenim (1. točka izreka) in dajatvenim delom (2. točka izreka). Prvostopenjsko sodišče je v prvi točki izpodbijanega sklepa skrbniku I. K. priznalo nagrado in stroške v višini 7.238, 92 EUR, v drugi točki izreka pa je zakonitim dedičem naložilo izplačati temu pritožniku nagrado le v višini 5.894,64 EUR. Omenjene razlike med obema točkama izreka sklepa sodišče ni obrazložilo. V izpodbijanem sklepu je obrazložena le priznana nagrada v višini 7.238,92 EUR (v višino katere zaradi prepovedi iz 359. člena ZPP ni mogoče poseči), prvostopenjsko sodišče pa ni navedlo razlogov za njeno zmanjšanje v dajatvenem delu izreka sklepa (torej 2. točki izreka izpodbijanega sklepa), zato se odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ne da preizkusiti in je sodišče pritožbi I. K. v tem delu ugodilo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

13Utemeljena je tudi pritožbena navedba o nepravilni zavrnitvi priznanja stroškov, ki jih je imel pritožnikov izpolnitveni pomočnik A. K.. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na ugotovitvi, da je I. K. pri pooblastitvi izpolnitvenega pomočnika deloval brez soglasja sodišča, zato do povračila stroškov ni upravičen. Omenjeno stališče je zmotno, saj ima skrbnik zapuščine položaj začasnega zastopnika, ki je postavljen za zastopanje dedičev ex lege in ni njihov pooblaščenec. Ker je torej skrbnik zapuščine zakoniti začasni zastopnik pravih dedičev glede vseh premoženjskih razmerij, ki se tičejo konkretne zapuščine, zanj ne velja prepoved prenosa pooblastila (71. člen OZ). Namen 71. člena OZ je namreč zaščititi interes zastopanega, da ga zastopa določena oseba, na katero je prenesel upravičenje za zastopanje. Omenjeni interes je tipičen le za pogodbeno, ne pa tudi za zakonito zastopanje. Prenos upravičenja za zastopanje je pravni posel, ki ga opravi zastopnik v imenu zastopanega. Tudi za ta pravni posel velja določba prvega odstavka 70. člena OZ, da ta učinkuje neposredno na zastopanega, če je opravljen v mejah upravičenj za zastopanje zastopnika, ki prenaša svojo pooblastitev. Sklep o imenovanju skrbnika zapuščine I. K. z dne 10. 10. 2008 vsebuje povzetek upravičenj in dolžnosti, ki jih skrbniku zapuščine nalaga 131. člen ZD, brez izrecnih omejitev pooblastil omenjenemu skrbniku. Po prvem odstavku navedenega člena je vloga skrbnika zapuščine, da v imenu dedičev toži ali je tožen, da izterjuje terjatve in izplačuje dolgove ter sploh zastopa dediče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvi pritožnik s pooblastitvijo izpolnitvenega pomočnika A. K. za opravila, ki bi jih bil sicer upravičen opravljati sam, ravnal v mejah svojega upravičenja za zastopanje. Omenjen prenos pooblastitve tako na podlagi prvega odstavka 70. člena OZ ter pravilne razlage 71. člena OZ neposredno učinkuje na zastopane zakonite dediče, zato jih bremenijo tudi upravičeni stroški, ki jih je I. K. priglasil iz naslova dela svojega izpolnitvenega pomočnika. Ker je sodišče prve stopnje napačno razlagalo materialno pravo, ni ugotavljalo in presojalo upravičenosti višine priglašenih materialnih stroškov pritožnikovega izpolnitvenega pomočnika, posledično pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

14Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pri izdaji izpodbijanega sklepa (v delu, ki se nanaša na skrbnika zapuščine I. K.) kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno razlagalo določbe o obsegu upravičenj ter dopustnosti prenosa pooblastila skrbnika zapuščine in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje (kot je obrazloženo v 12. in 13. točki te obrazložitve). Zaradi navedenega je pritožbi prvega pritožnika ugodilo ter izpodbijani sklep (v sicer nezapisanem zavrnilnem delu, kar sodna praksa pri odločitvah o stroških dopušča) v skladu s 354. ter 355. členom ZPP v zvezi s tretjo točko 365. člena ZPP razveljavilo ter zadevo znova vrača prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odpravi očitano neskladje v izreku sklepa ter ob pravilni uporabi materialnega prava odloči o s strani prvega pritožnika priglašenih stroških njegovega izpolnitvenega pomočnika A. K.. Ob tem naj sodišče upošteva, da je slednjemu iz naslova njegovega dela kot skrbnika za poseben primer z izpodbijanim sklepom že priznalo nagrado, ki jo je skrbnik priglasil vse do aprila 2011 (in ne le do 10. 10. 2008 kot zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje), glede preostalih priglašenih stroškov pa je pritožbeno sodišče že zgoraj pojasnilo, zakaj prvemu pritožniku ne pripadajo.

15Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

O pritožbi A. K.

16Delo drugega pritožnika, ki ga je opravljal kot izpolnitveni pomočnik prvega pritožnika, je bilo pravno dopustno, zatorej je drugi pritožnik upravičen do plačila. Toda delo drugega pritožnika (po prenehanju njegovega statusa skrbnika za poseben primer) je temeljilo na pooblastilu skrbnika zapuščine I. K., zato je le on (K., namreč) upravičen zahtevati povračilo stroškov za delo svojega izpolnitvenega pomočnika (tako je tudi ravnal). Povračilo stroškov in nagrade (za njegovo delo v funkciji izpolnitvenega pomočnika) A. K. je predmet notranjega razmerja med njim in pooblastiteljem, ne more pa od sodišča terjati, naj gre v breme dedičev.

17Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi višje sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo A. K. v skladu z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša nanj, potrdilo.

-----------------------------------------------------------------------------------------

(1) Glej Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 314.

(2) Primerjaj odločbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10. 4. 2013, opr. št. II Cp 425/2013.

(3) Tako Plavšak, N. : OZ s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 437 in 439.

(4) Tako Plavšak, N. : OZ s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 438