VSC sklep Cpg 140/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana prva točka izreka sklepa sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom delno ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo in sklep I Pg 1344/2012 z dne 10. 12. 2012 razveljavilo v prvi alineji prve točke izreka, ki se glasi: “– se odredi zavarovanje s prepovedjo organizacijam za plačilni promet, da dolžniku F. A. ali komur koli drugemu po dolžnikovemu nalogu izplača z njegovega računa denarni znesek 18.000,00 EUR, povečan za zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila,” ter v tem delu zavrnilo predlog za izdajo predhodne odredbe (prva točka izreka). [...]. Ugotovilo je, da je tožena stranka v ugovoru nasprotovala zavarovanju z dvema predhodnima odredbama z obrazložitvijo, da že ena predhodna odredba zadostuje za zavarovanje terjatve. Tožena stranka je tudi pojasnila, da je bil izvršitelj, ki je bil imenovan z njenim izpodbijanim sklepom, na njenem sedežu in je opravil rubež premičnih stvari. Iz rubežnega in cenilnega zapisnika z dne 18. 12. 2012 izhaja, da gre za precejšen obseg premičnih stvari, ki po njenem mnenju zadoščajo za zavarovanje terjatve. Tožena stranka je menila, da ni potrebno še zavarovanje z blokado transakcijskega računa. Tožeča stranka ni odgovorila na navedbe tožene stranke v zvezi z nepotrebnostjo zavarovanja z dvema predhodnima odredbama, zato je štelo njene navedbe za resnične in odločilo, da za zavarovanje terjatve zadostuje zavarovanje z rubežem premičnin. Potrebnost po zavarovanju z več predhodnimi odredbami pa mora izkazati in utemeljiti tožeča stranka.

Zoper prvo točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ)

. V pritožbi navaja, da se je v odgovoru na ugovor tožene stranke v celoti opredelila do njenih neutemeljenih navedb. Že iz predloga za zavarovanje s predhodno odredbo izhaja utemeljenost predloga in uporaba dveh sredstev zavarovanja. S tem, ko je v celoti zavrnila in prerekala vse navedbe tožene stranke v njenem ugovoru kot neutemeljene, je prerekala navedbe tožene stranke tudi v delu, na katerega po mnenju sodišča prve stopnje ni odgovorila. Sodišče prve stopnje ne more trditi, da se do navedb tožene stranke ni opredelila, saj je pravočasno podala odgovor na ugovor. Nasprotovanje trditvam tožene stranke pomeni, da z njimi ni soglašala in da jih je prerekala, zato sodišče prve stopnje ne more upoštevati “fikcije soglasja”, saj je bil vložen odgovor na ugovor. Prav tako ni soglašala, da naj bi že opravljen rubež zadoščal za zavarovanje terjatve, temveč ravno nasprotno.

Tožena stranka je po pooblaščencu odgovorila na pritožbo tožeče stranke. V odgovoru navaja, da je stališče sodišča prve stopnje pravilno in da dvojno zavarovanje ni potrebno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage. Po drugem odstavku 260. člena ZIZ lahko sodišče na upnikov predlog glede na okoliščine primera odredi dve ali več predhodnih odredb, če je to potrebno. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno razlogovalo, da mora potrebnost po zavarovanju z več predhodnimi odredbami izkazati in utemeljiti tožeča stranka (šestnajsta točka obrazložitve sklepa). Možnost te utemeljitve je tožeča stranka imela bodisi v predlogu za izdajo predhodne odredbe, bodisi v odgovoru na ugovor tožene stranke. Tožeča stranka v pritožbi ni navedla, kje in kaj konkretno naj bi v predlogu za zavarovanje zatrjevala glede potrebnosti dveh ali več predhodnih odredb. Tako njeno zatrjevanje tudi iz njenega predloga ni razvidno (l. št. 23-24 spisa). Enako velja za njen odgovor na ugovor tožene stranke, ki je zgolj prepis predloga za izdajo predhodne odredbe (l. št. 60-62 spisa). Nasprotno je bila tožena stranka konkretna v ugovoru, kar je v izpodbijanem sklepu ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Zatrjevala je, da je izvršitelj že bil na njenem sedežu in je opravil rubež premičnih stvari. Iz rubežnega in cenilnega zapisnika z dne 18. 12. 2012 pa izhaja, da gre za precejšen obseg premičnih stvari, ki zadoščajo za zavarovanje terjatve (petnajsta točka obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje). Na te trditve tožene stranke tožeča stranka, po povedanem, ni obrazloženo odgovorila v odgovoru na ugovor. Ne zadošča, kot meni tožeča stranka v pritožbi, “generalno” prerekanje vseh navedb tožene stranke v ugovoru, saj tretji odstavek 58. člena ZIZ določa, da mora upnik v odgovoru na ugovor navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere je opiral predlog za izvršbo (v tem primeru za izdajo predhodne odredbe), sicer se šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične. Od upnika se torej zahteva aktivna udeležba v kontradiktornem postopku zavarovanja, kar pomeni obrazložen odgovor na obrazložene dolžnikove ugovorne trditve ter predlagane dokaze. V nasprotnem primeru je po materialnem pravu sankcija, da se štejejo navedbe o dejanskih okoliščinah za resnične in jih sodišče prve stopnje dokazno ne ocenjuje. Tožeča stranka zato v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava.

V postopku na prvi stopnji

ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato

zavrnilo pritožbo tožeče stranke

kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano prvo točko izreka sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ).