VSRS Sklep II DoR 230/2013

Predlog se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega postopka.

1Tožnik je s tožbo od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica dolžna plačati odškodnino za škodo, ki mu je nastala zato, ker so zdravniki, zaposleni pri zavarovancu tožene stranke, ob sprejemu po poškodbi v prometni nesreči dne 28. 8. 2002, spregledali nekatere poškodbe oziroma jih niso zdravili s potrebno skrbnostjo.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je sicer, da kirurg pri posegu na golenici ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ker ni poskrbel za repozicijo in stabilizacijo vseh kostnih odlomov, čeprav bi to lahko storil, da je bil spregledan prelom leve podlahtnice in da tudi zdravljenje ni bilo pravilno. Sodišče prve stopnje pa je tožbeni zahtevek kljub temu zavrnilo, saj je ugotovilo, da so bile tožniku vse posledice zdravniške napake znane najkasneje 27. 11. 2003 , da po tem datumu pri tožniku ni bilo treba opravljati nobenih operativnih posegov več in da je bil takrat tudi seznanjen s tem, da mu bo treba še odstraniti osteosintetski material.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

4Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije. V obsežnem predlogu navaja zlasti, da je trditveno in dokazno breme v zvezi z zastaranjem na toženi stranki, da je sicer ugovarjala, da je za obseg škode zvedel že 27. 11. 2003, da pa ni ugovarjala, da je takrat vedel tudi že za obstoj medicinske napake in s tem za povzročitelja. Kot pomembna izpostavlja naslednja vprašanja:

- ali sta nižji sodišči s tem, ko sta v predmetni nadevi o začetku teka subjektivnega zastaralnega roka odločili brez trditvene podlage tožene stranke in brez dejanskih in preverljivih ugotovitev o tem, kdaj in na kakšen način je tožeča stranka izvedela za sam škodni dogodek in posledično za povzročitelja škode, pravilno uporabili določbo prvega odstavka 352. člena OZ (zatrjuje odstop od sodne prakse in se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 699/2009);

- ali je višje sodišče kršilo določbe pravdnega postopka s tem, da je samo in brez izvedene glavne obravnave ocenjevalo dokaz, ki je bil priložen k pritožbi, o katerem se prvostopno sodišče ni izreklo;

- ali je višje sodišče ob dejstvu, da je tožnik še na pregledu dne 31. 3. 2004 pri hoji šepal, hodil z ravnim kolenom, bolj po prstih, da je imel v celoti zadebeljeno koleno, da mu je popuščala medialna, kolateralna in prednja križna vez, da je moral izvajati terapijo in hoditi z berglami, da so ga naročili na operativni poseg za odstranitev osteosintetskega materiala, tožniku utemeljeno očitalo, da ni ravnal z običajno skrbnostjo, ki se zahteva po določbi prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker ni vedel, da je bilo njegovo zdravljenje zaključeno že 27. 11. 2003;

- ali je utemeljeno pričakovati, da bi moral tožnik ob upoštevanju običajne skrbnosti, ki se od njega zahteva po določbi prvega odstavka 352. člena OZ pri uveljavljanju odškodnine, ki je posledica zdravniške napake, vedeti, da je njegovo zdravljenje zaključeno in zdravstveno stanje stabilizirano do te mere, da lahko določi višino škode še preden bi bilo običajno zdravljenje tovrstnih poškodb po medicinski doktrini zaključeno, torej če zdravniške napake sploh ne bi bi bilo (sklicuje se na odločbe VS RS II Ips 656/2008, II Ips 282/2012, II Ips 302/2011).

5Predlog ni utemeljen.

6Po oceni Vrhovnega sodišča tožnik ni izkazal pravne pomembnosti vprašanj, ki jih izpostavlja v predlogu, ni izkazal odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča niti verjetnega obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnik pod krinko uveljavljanja zmotne uporabe materialnega prava in procesnih kršitev skuša doseči preverjanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z oceno, da bi ob potrebni skrbnosti moral vedeti, da je njegovo zdravljenje zaključeno že 27. 11. 2003. Vrhovno sodišče opozarja še, da je že v več odločbah (na primer v zadevah II Ips 664/2007, II Ips 11/2008 in II Ips 1202/2008) zavzelo stališče, da zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja. Poudarilo je, da zadošča, da je imel oškodovanec realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka, ker je glede na vse okoliščine primera mogel zvedeti za škodo in storilca kar pomeni, da riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, nosi tožeča stranka in ne more čakati, da to ugotovi šele sodišče.

7Ker pogoji za dopustitev revizije iz določbe prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).

8Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške tega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.