VSRS Sklep X Ips 245/2012

I. Revizija se zavrže.
II. Revidenti sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje so druga, peta, šesta in deveta tožnica ter četrti, sedmi in osmi tožnik (revidenti) vložili revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujejo s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglašajo stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Jesenice, št. 351-60/2009-91 z dne 1. 9. 2010. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ tam navedenemu investitorju izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo šestih petstanovanjskih objektov na tam navedenih zemljiščih. Tožena stranka je z odločbo, št. 35108-225/2009/NiK-17 z dne 1. 12. 2010, zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani prvostopenjski akt.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Revidenti uveljavljajo dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

7Revidenti so izpolnjevanje pogoja po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 utemeljili z navedbami, da gre v zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, in sicer : „ali gre v zadevah, ki sta se začeli na vlogi istega investitorja vloženi dne 10. 9. 2008 za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo sedmih petstanovanjskih objektov in garažnega objekta v kletni etaži in vloženi dne 26. 3. 2009 za gradnjo šestih petstanovanjskih objektov, vse pa na istih zemljiščih, za isto upravno zadevo“.

8Po presoji Vrhovnega sodišča izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo. Vrhovno sodišče je namreč v več svojih odločbah (npr. X Ips 774/2008, X Ips 387/2010, X Ips 279/2010, X Ips 201/2011, X Ips 447/2011, X Ips 294/2012, X Ips 452/2012, X Ips 464/2012) že zavzelo jasno stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila. Tako vprašanje pa izpostavljajo tudi revidenti.

9Odgovor na zastavljeno vprašanje namreč jasno izhaja že iz Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki v 2. členu določa, da je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek), in da se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (drugi odstavek). Iz citirane zakonske določbe tako jasno izhaja, kaj je upravna zadeva.

10V obravnavan zadevi je vsebina upravne zadeve odločanje o investitorjevi pravici do gradnje. Vsebina te pravice pa je gradnja točno določenega in konkretiziranega objekta. Zato je očitno, da v primeru, ko investitor zahteva gradnjo različnih objektov (enkrat sedem petstanovanjskih objektov in garažni objekt v kletni etaži in enkrat šest petstanovanjskih objektov) ne gre za odločanje o isti pravici in zato tudi očitno ne gre za isto upravno zadevo.

11Ker torej odgovor na zastavljeno vprašanje jasno izhaja iz 2. člena ZUP, izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanj, zato pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

12Revidenti uveljavljajo dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

13Revidenti so glede zelo hudih posledic navedli, da bodo v primeru gradnje, kot mejaši, utrpeli kršitev ustavno zagotovljenih pravic do nemotenega uživanja svoje lastninske pravice. Pri izdaji gradbenega dovoljenja ni bil upoštevan v času izdaje veljaven prostorski akt. Predvsem drugi, tretji in četrti revident, ki živijo v stanovanjskih hišah ob vznožju pobočja nameravane gradnje, bodo trpeli zaradi pomanjkanja osončenja. Obstaja pa tudi velika nevarnost plazenja terena, ki ni zavarovan z opornimi zidovi, ampak je predvidena le zasaditev nabrežine.

14S temi navedbami revidenti zelo hudih posledic niso izkazali. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012), bi namreč morali navesti, kakšne konkretne posledice ima zanje izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanje zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Revidenti so sicer navedli posledice, ki naj bi jim nastale zaradi izpodbijane odločitve, vendar njihovo zatrjevanje niti na ravni verjetnosti takih posledic ne izkazuje. Ker torej niso izkazali, da jim bodo zatrjevane posledice nastale, tudi pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

15Ker revidenti niso izkazali izpolnjevanje zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

16Revidenti z revizijo niso uspeli, zato sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).