VSRS Sodba I Up 203/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-85/2013/4 (1313-14) z dne 27. 3. 2013, s katerim je bilo tožniku na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) omejeno gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44/Z, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 26. 3. 2013 od 15.00 ure do 26. 6. 2013 do 15.00 ure.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in sklicuje na določbe: drugega odstavka 71. člena ZUS-1, 51., 60. in 63. člena ZMZ. Po presoji sodišča prve stopnje so bili razlogi za omejitev gibanja pravilno ugotovljeni, saj bo le s takšno omejitvijo mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije dokler se ne bo zagotovila njegova predaja varni tretji državi Republiki Hrvaški.

3Tožnik vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo, ker meni, da niso podani utemeljeni razlogi za omejitev gibanja. ZMZ daje prosilcu pravico, da zatrjuje in dokazuje, da določena država zanj ni varna. Ob dejstvu, da se ne ve, ali ga bo Republika Hrvaška sprejela in ga obravnavala, pomeni ukrep hudo kršitev ustavnih pravic in načela sorazmernosti. Strah pred izročitvijo Republiki Hrvaški in želja nadaljevati pot v Francijo nista sorazmerna razloga za omejitev gibanja. Okoliščine, ki jih v izpodbijani odločbi navaja tožena stranka, ne kažejo na tožnikovo begosumnost in zlorabljanje sistema mednarodne zaščite. Ni se nikoli nahajal v Republiki Hrvaški, ampak je to državo le tranzitiral. V Republiko Hrvaško je prišel z letalom, vzel taksi in se s taksistom preko državne meje odpeljal v Slovenijo. V tej zadevi ni bilo vsebinske povezave med njim in tretjo državo. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožbenih navedb, zakaj ga ni mogoče namestiti v zaprti oddelek v Ljubljani in zakaj tak ukrep v tem primeru ne bi zadostoval, ampak je samo potrdilo navedbe tožene stranke. Kršena mu je pravica po 19. členu Ustave RS. Tožena stranka je tožniku omejila gibanje za tri mesece in en dan, kar je v nasprotju z zakonom. Pri tem je sodišče nepravilno uporabilo določbo 100. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava in ni pravilno ocenilo dejanskega stanja, predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in odpravi sklep tožene stranke z dne 27. 3. 2013.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po določbi četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi izdaje sklepa na podlagi prvega odstavka 63. člena tega zakona za zagotovitev predaje prosilca varni tretji državi, če obstajajo utemeljeni razlogi, da se bo prosilec predaji izognil.

7Kot izhaja iz predloženih spisov, je v obravnavani zadevi tožnik pripotoval iz Moskve z letalom v Zagreb, nato pa je ilegalno prišel v Slovenijo. Po lastnih navedbah je bil namenjen v Francijo, kjer živijo njegove sestrične in bratranec. V Rusiji so mu zavrnili izdajo italijanskega vizuma. Ker je bil brez vize, je prečkal slovensko-hrvaško mejo ilegalno. Hrvaška zanj ni varna država, ker lahko Rusi pridejo na Hrvaško brez kakršnihkoli ovir. Po narodnosti je Čečenec, iščejo ga ruske varnostne službe. Od leta 2011 je na begu. Ljudje, ki ga preganjajo, ne vedo za Slovenijo, vedo pa, da je odšel na Hrvaško, saj so to povedali njegovemu očetu.

8Glede na ugotovljeno dejansko stanje, je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje se je strinjalo z odločitvijo in razlogi tožene stranke v obrazložitvi njene odločbe. Po določbi drugega odstavka 71. člena ZUS-1, na katero se sodišče prve stopnje sklicuje v izpodbijani sodbi, pa sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi.

9Iz obrazložitve sklepa o omejitvi gibanja je razvidno, da je tožena stranka odredila omejitev gibanja zaradi izdaje sklepa po prvem odstavku 63. člena ZMZ in ker prosilec z ilegalnim prehajanjem meja kaže na begosumnost in zlorabljanje sistema mednarodne zaščite. Tudi v prošnji za mednarodno zaščito je tožnik navedel, da je želel priti v Francijo. Z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni je mogoče tudi po presoji Vrhovnega sodišča zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo zagotovljena njegova predaja varni tretji državi Republiki Hrvaški.

10V tem pritožbenem postopku ni mogoče presojati ugovorov, ki se nanašajo na izdajo sklepa po prvem odstavku 63. člena ZMZ. Predmet presoje v obravnavani zadevi so le razlogi za izdajo sklepa o omejitvi gibanja. S tem sklepom pa je tožena stranka preprečila tožniku nezakonito prehajanje državnih meja in to tudi pravilno obrazložila. Po presoji Vrhovnega sodišča so razlogi, ki jih je tožena stranka navedla v sklepu o omejitvi gibanja, ustavno dopustni cilji omejevanja tožnikove osebne svobode, zato je izpodbijani sklep zakonit.

11Po četrtem odstavku 51. člena ZMZ odredi omejitev gibanja s sklepom Ministrstvo za notranje zadeve. Pisni odpravek sklepa pristojni organ izda najpozneje v 48 urah od ustnega izreka sklepa, prosilcu pa mora biti vročen v roku treh delovnih dni.

12V obravnavani zadevi je bil tožniku v skladu s četrtim odstavkom 51. člena ZMZ ustno naznanjen ukrep omejitve gibanja dne 26. 3. 2013 ob 15.00 uri, ko mu je bil prebran zapisnik v ruskem jeziku, na katerega ni imel pripomb. Gibanje mu je bilo omejeno na prostore Centra za tujce v Postojni največ za tri mesece, torej do dne 26. 6. 2013 do 15.00 ure. Pisni odpravek sklepa pa je bil tožniku izdan dne 27. 3. 2013.

13Pritožbeni ugovor, da rok omejitve gibanja ni bil pravilno izračunan, je po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljen. Po določbi 30. člena ZMZ se v postopku za pridobitev mednarodne zaščite uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno. Kot je že pravilno v izpodbijani sodbi navedlo sodišče prve stopnje, gre v tej zadevi za (tri)mesečni rok. V drugem odstavku 100. člena ZUP je določeno, da se rok, ki je določen po mesecih, konča s pretekom tistega dneva v mesecu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je bilo komu kaj vročeno ali sporočeno, oziroma z dnem, ko se je zgodil dogodek, od katerega se šteje rok. Dan 26. 6. 2013 se po svoji številki ujema s 26. 3. 2013, ko je nastopila omejitev gibanja, oziroma, ko je bil tožniku ustno naznanjen ukrep omejitve gibanja (dne 26. 3. 2013 ob 15.00 uri). Zato je rok omejitve gibanja v sklepu o omejitvi gibanja tožena stranka pravilno izračunala.

14Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.