UPRS sodba I U 1028/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo št. DT 4210-1/2011, 1-16013-02 z dne 15. 7. 2011 je Davčni urad Velenje tožeči stranki odmeril in naložil v plačilo dodatni davek od dohodkov, prejetih za vodenje in nadzor poslovnih subjektov za leto 2010, od davčne osnove 3.071,53 EUR po stopnji 49%, v znesku 1.505,05 EUR.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe se davčni organ sklicuje na določbe Zakona o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize (v nadaljevanju ZDDDČPNO) ter na tej podlagi in na podlagi podatkov o dohodkih za leto 2010, ki jih je tožnik navedel v davčni napovedi, od letne davčne osnove 3.071,53 EUR, ugotovljene v skladu s 5. odstavkom ZDDDČPNO, tožniku izračuna in naloži v plačilo davek po stopnji 49% (iz 6. člena ZDDDČPNO).

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-01-406/2011 z dne 14. 5. 2012 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. V zvezi z zatrjevano neskladnostjo zakona z Ustavo navaja, da je davčni organ dolžan uporabljati zakon, kot je sprejet, in zato ne more odkloniti njegove uporabe, če dvomi v njegovo skladnost z Ustavo. Zavrne tudi ugovor bistvene kršitve pravil postopka in ugotavlja, da odločba v celoti sledi napovedanim in nespornim podatkom, ki jih je tožnik navedel v davčni napovedi. V takšnem primeru sme po 81. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) obrazložitev odločbe vsebovati le kratko obrazložitev strankine vloge in sklicevanje na predpise, na podlagi katerih je bilo odločeno. Razlogov, zaradi katerih naj bi ne bile izpolnjene predpostavke za obdavčitev po ZDDDČPNO, pa tožnik v pritožbi ne navede.

Tožnik vlaga tožbo na odpravo izpodbijane odločbe iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlaga, da sodišče postopek prekine in poda zahtevo Ustavnemu sodišču za oceno ustavnosti ZDDDČPNO. Zakon namreč po mnenju tožnika v nasprotju s 155. členom Ustave učinkuje retroaktivno oziroma v nasprotju z 2. členom Ustave posega v tožnikove pridobljene pravice in njegova upravičena pričakovanja. Z njim in na njegovi podlagi izdano izpodbijano odločbo je po mnenju tožnika prekomerno poseženo v ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in kršena pravica enakosti pred zakonom (14. člen Ustave).

Četudi bi bilo ZDDDČPNO moč uporabiti, pa odpravo izpodbijane odločbe po mnenju tožnika narekuje bistvena pomanjkljivost njene obrazložitve. Podatki, ki se nanašajo na vsebino davčne napovedi in podatki, dostavljeni s strani družbe A. d.d., so sicer nesporni. Bi pa po mnenju tožeče stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe moralo biti opisano dejansko stanje in dokazi, na podlagi katerih je ugotovljeno. Manjka torej spodnja premisa pravnega silogizma. Davčni organ predpostavke za obdavčitev po določbah ZDDDČPNO sicer navede, v nasprotju z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa ne navede konkretnega dejanskega stanja in ne presodi, ali so v konkretnem primeru te predpostavke izpolnjene.

Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in samo odloči o stvari oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZDDDČPNO. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrne pritožbeni ugovor bistvene kršitve procesnega zakona, ki je vsebinsko enak tožbenemu. Zato se nanje sklicuje na podlagi 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in jih ponovno ne navaja.

ZDDDČPNO je skladno s prvim odstavkom 13. člena začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, to je 6. 10. 2009 in velja do 31. 12. 2010. Ne glede na prvi odstavek tega člena ta zakon za primere iz drugega odstavka 3. člena velja do konca davčnega leta, v katerem se iztečejo poroštva oziroma jamstva (drugi odstavek 13. člena). Po določbi 12. člena se zakon uporabi za dohodke po tem zakonu, prejete od 1. januarja 2009 dalje. Vprašanje retroaktivnosti se po mnenju sodišča pojavi le v zvezi z navedeno določbo, ker se na njeni podlagi v davčno osnovo vključujejo dohodki, prejeti pred uveljavitvijo zakona (od 1. 1. 2009 do 6. 10. 2009). Kolikor gre za dohodke, prejete po uveljavitvi ZDDDČPNO, kot je to v obravnavani zadevi, zakon ni retroaktiven in zato po presoji sodišča tudi ni v nasprotju z Ustavo.

Posega le v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre po mnenju sodišča lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Uvedba dodatnega obdavčenja po mnenju sodišča temu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje. Zakon s predpisano davčno stopnjo po mnenju sodišča tudi ne posega prekomerno v pravico do zasebne lastnine, čeprav lahko skupna stopnja obdavčitve doseže 90%. Navedeno velja namreč le za dohodke, ki po višini presegajo predpisano zgornjo mejo, dohodki do predpisanega limita pa niso predmet dodatnega obdavčenja. Le z visoko stopnjo obdavčitve je po mnenju sodišča mogoče doseči (stvarno upravičen) cilj zakonodajalca, da se višina plač poslovodij in nadzornikov prilagodi gospodarskemu stanju družb, ki jih vodijo oziroma nadzorujejo.

Odprave izpodbijane odločbe tudi ne narekuje vsebina njene obrazložitve. Ta je namreč skladna z (v razmerju do 214. člena ZUP specialno) določbo 81. člena ZDavP-2. Da bi katera od zakonsko določenih pogojev za obdavčenje ne bila izpolnjena, pa tožnik tudi v tožbi ne zatrjuje in ne prereka ugotovitev, s katerimi razloge izpodbijane odločbe dopolni davčni organ druge stopnje.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Dejansko stanje med strankama ni sporno, zato je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).