81. člen ZDavP-2

Tožniku so bila iz naslova izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka izplačana sredstva ter mu je FURS z izpodbijano odločbo naložil, naj ta sredstva vrne. Ker je FURS sporno odločitev sprejel izključno na podlagi izjave tožnika, da želi prejeto pomoč vrniti, ni pa pri odločanju ugotavljal pogojev za vračilo prejete denarne pomoči, ki so določeni v drugem odstavku 37. člena ZIUZEOP, materialno pravo v postopku ni bilo pravilno uporabljeno, v posledici česar tudi dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev v zadevi, ni bilo ugotovljeno.

4. alineja tretjega odstavka 3. člena ZDPN jasno določa, da se za prenos nepremičnine po ZDPN (in s tem za transakcijo, ki je predmet obdavčitve s tem davkom) šteje tudi prenos lastninske pravice zaradi priznanja lastninske oziroma solastninske pravice, kot posledice povečanja vrednosti nepremičnine, v skladu z zakonom, ki ureja stvarnopravna razmerja. Predmet obdavčitve so torej dogovori iz drugega odstavka 48. člena SPZ2, kakršnega sta s Pogodbo z dne 19. 3. 2019 sklenila tožnik in Občina A. in nič drugače ni v primeru, ko se investitorji že na začetku investicije dogovorijo za kasnejšo ustanovitev solastninske pravice. Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku odmere DPN na podlagi davčne napovedi tožnika, pri čemer je davčni organ v celoti upošteval podatke iz davčne napovedi. Zato je prvostopenjski organ lahko ravnal po 81. členu ZDavP-2, po katerem obrazložitev odločbe vsebuje zgolj kratko obrazložitev strankine vloge in sklicevanje na predpise, na podlagi katerih je bilo o stvari odločeno, če ni s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju drugače določeno.

FURS je navedeno odločitev sprejel izključno na podlagi izjave tožnika, da želi prejeto pomoč vrniti zaradi manjšega upada prihodkov od predvidenega. Ker torej organ pri odločanju ni presojal pogojev za vračilo prejete denarne pomoči, kot so ti določeni v drugem odstavku 37. člena ZIUZEOP, in je torej odločitev v celoti oprl le na izjavo stranke, materialno pravo v postopku ni bilo (pravilno) uporabljeno, v posledici česar tudi dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev v zadevi, ni bilo ugotovljeno.

Kadarkoli je organ zavezan ugotavljati dejansko stanje (kot v obravnavanem primeru razloge začasnega čakanja na delo), ne gre za enostavno zadevo v smislu 81. člena DavP-2, za katero bi bila dopustna skrajšana obrazložitev.

Kolikor gre za dohodke, prejete po uveljavitvi ZDDDČPNO, kot je to v obravnavani zadevi, zakon ni retroaktiven in zato po presoji sodišča tudi ni v nasprotju z Ustavo. Posega zgolj v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Uvedba dodatnega obdavčenja temu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje. S predpisano davčno stopnjo pa zakon po mnenju sodišča tudi ne posega prekomerno v pravico do zasebne lastnine, čeprav lahko stopnja obdavčitve doseže 90%. Navedeno velja namreč le za dohodke, ki po višini presegajo predpisano zgornjo mejo, dohodki do predpisanega limita pa niso predmet dodatnega obdavčenja. Le z visoko stopnjo obdavčitve je mogoče doseči (stvarno upravičen) cilj zakonodajalca, da se višina plač poslovodij in nadzornikov prilagodi gospodarskemu stanju družb, ki jih vodijo oziroma nadzorujejo. Odprave izpodbijane odločbe tudi ne narekuje vsebina njene obrazložitve. Ta je namreč skladna z (v razmerju do 214. člena ZUP specialno) določbo 81. člena ZDavP-2.