VSM sklep in vmesna sodba I Cp 746/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o temelju tožbenega zahtevka delno spremeni tako, da vmesna sodba glasi:
„Tožena stranka je odgovorna za 60 % škode, ki jo je utrpela tožeča stranka pri sestopu s tovornjaka dne 20. 2. 2003.“

II. V preostalem delu (glede odgovornosti tožene stranke po temelju za preostalih 40 % škode) se pritožba zavrne in potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje glede temelja tožbenega zahtevka.

III. Glede višine škode, višine in teka zamudnih obresti in glede stroškov postopka se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka (v nadaljevanju toženka) plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) na TRR njegovega pooblaščenca znesek 9.563,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno obrestno mero (13,5%) od 20. 2. 2003 do 27. 6. 2003, od 28. 6. 2003 do 7. 1. 2004 pa zamudne obresti po 17% letni obrestni meri v skladu z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS št. 56/2003) in še od 8. 1. 2004 do dokončnega plačila zamudne obresti po 15,5 % letni obrestni meri v skladu s Sklepom o spremembi predpisane obrestne mere zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 153/03) ter pravdne stroške tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe I. stopnje do plačila (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan v roku 15 dni plačati toženki njene pravdne stroške v znesku 3.210,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po poteku tega roka do plačila (II. točka izreka).

2Zoper tako odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. V okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava izpostavlja krivdno odgovornost svojega delodajalca (S.V.) za škodo, ki jo je utrpel pri delu, pri čemer bi glede na pravilo o krivdni odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom toženka morala dokazati, da za nastanek škode ni kriva. Pritožnik poudarja, da je v postopku na prvi stopnji dokazal bistvene očitke toženki (da ga ni ustrezno usposobila za varno delo, saj ni bil poučen o varnem sestopanju s tovornjaka, da ni bil opozorjen na nevarnost pri konkretnem sestopu, da je toženka sploh dopustila sestop vojakov na poledenelo površino s poledenelimi brazdami, da ni storila ničesar za izognitev predvidljivemu škodnemu dogodku, temveč jih je še priganjala), torej je dokazal obstoj elementov odškodninske odgovornosti, ki so v njegovem dokaznem bremenu. V okviru smiselnega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava graja prvostopni zaključek, da naj bi bil usposobljen za sestop s tovornjaka, na kar je prvostopno sodišče sklepalo zgolj na podlagi dejstva, da je tožnik predhodno že služil vojaški rok, toženka pa ni dokazala, da bi bil tožnik za to dejansko usposobljen (da bi to preverila). Samo dejstvo, da je bil tožnik že enkrat prej na tem strelišču (v neugotovljenih vremenskih razmerah), po mnenju pritožnika še ne pomeni, da je bil seznanjen s stanjem sestopnega mesta na strelišču. Materialnopravno nepravilno naj bi bilo prvostopno stališče, da morebitna opustitev dodatnega opozorila na nevarnost sestopa v konkretni situaciji ne predstavlja opustitve delodajalčeve dolžne skrbi.Na prvi stopnji ugotavljani način tožnikovega sestopa s tovornjaka bi bil pomemben le, v kolikor bi bil tožnik predhodno poučen o pravilnem sestopanju s tovornjaka, sicer pa je ostalo v postopku na prvi stopnji nedokazano, kakšen je sploh pravilen sestop s tovornjaka, kar bi morala po mnenju pritožnika dokazati toženka. Pritožnik nadalje graja nepravilnost prvostopnega zaključka, da je pred sestopom na tleh videl led, saj naj bi sodišče navedeni zaključek izpeljalo na podlagi dveh povsem ločenih izjav tožnika, iztrganih iz konteksta, zato naj bi bil tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi, brez vsake podlage pa je po mnenju pritožnika grajani prvostopni zaključek, da bi moral tožnik že zaradi načina vožnje tovornjaka zaznati, kakšno je stanje mesta sestopa. Sicer pa po mnenju tožnika ostaja osnovni očitek toženki, da je dopustila sestop vojakov na poledenelo in neravno površino in ni storila ničesar v smeri preprečitve predvidljive in in preprečljive škode, prvostopno sodišče pa se je v izpodbijani sodbi nepravilno ukvarjalo zgolj z obveznostmi in zahtevano skrbnostjo tožnika. Prvostopnemu zaključku, da ni podana objektivna odgovornost toženke, kar naj bi bilo že ugotovljeno v (razveljavljenem!) predhodnem postopku, pritožnik očita nezmožnost preizkusa in s tem absolutno bistveno kršitev procesnih določb. Predlaga spremembo izpodbijane prvostopne sodbe v smeri ugotovitve, da je temelj tožbenega zahtevka v celoti podan, ter priglaša pritožbene stroške.

3Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Prvostopna obrazložitev zaključka o neobstoju objektivne odgovornosti toženke je sicer res skopa, vendar ob upoštevanju celotne obrazložitve prvostopne odločitve še zadostna, kot bo podrobneje obrazloženo. Na podlagi zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje na prvi stopnji pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, materialnopravno napačen pa je na njegovi podlagi sprejet prvostopni zaključek, da toženka ni (niti deljeno) odgovorna za tožniku nastalo škodo. Po presoji sodišča druge stopnje namreč ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje zaključek o podani krivdni odgovornosti toženke za 60% tožnikove škode.

6V obravnavani zadevi je tožnik od toženke terjal povrnitev nepremoženjske škode, ki jo je kot pri toženki zaposleni kandidat za vojaka utrpel v posledici padca ob sestopu s tovornjaka dne 20. 2. 2003. Toženki je očital opustitev dolžne skrbi za varnost vojakov in s tem krivdno odgovornost za nastalo škodo, hitro sestopanje s tovornjaka pa naj bi bila tudi nevarna dejavnost. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpeljanega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil tožnik usposobljen za sestopanje s tovornjaka. Teren, na katerega se je sestopalo, je bil neraven in grbinast ter pokrit s poledenelim snegom, vendar je tožnik po zaključku sodišča prve stopnje teren sestopa poznal oz. bi ga ob zadostni skrbnosti moral in mogel poznati.

7Sodišče druge stopnje kljub pritožbeni graji v tej smeri nima pomislekov v pravilnost opisanega prvostopnega zaključka o tožnikovi vednosti glede značilnosti podlage na kraju sestopa. Pri tem ni zanemarljivo, da je bil tožnik na istem strelišču že tri dni pred škodnim dogodkom (dne 17. 2. 2003). Pritožnik sicer utemeljeno izpostavlja, da vremenske razmere v času njegovega prvega obiska strelišča niso bile ugotovljene, kar pa bi po mnenju sodišča druge stopnje lahko vplivalo na tožnikovo seznanjenost z vremensko pogojenimi značilnostmi terena (poledenelost), ne pa tudi z njegovo siceršnjo konfiguracijo (neravnine in grbine), ki se tudi po presoji sodišča druge stopnje v treh dneh ni mogla bistveno spremeniti. Izkustveno sprejemljivo je tudi prvostopno stališče, da bi lahko tožnik o značilnostih podlage na mestu sestopa sklepal na podlagi načina vožnje tovornjaka na strelišče, čeprav pritožba utemeljeno izpostavlja, da način vožnje tovornjaka oz. površina njegove poti do mesta sestopa v postopku na prvi stopnji niti ni bila ugotavljana, saj trditev v tej smeri ni bilo. Vse navedeno pa je vendarle manjšega pomena glede na tožnikovo izrecno izpovedbo, da so vojaki, ki so sestopali pred njim, že poteptali sneg na ledu in da je bil led zato viden, kakor tudi, da si je pred samim sestopom iz tovornjaka pogledal teren. Ni mogoče slediti pritožbeni graji, v kateri se tožnik ponovno zavzema za tako interpretacijo njegove izpovedbe, iz katere naj bi izhajalo, da je led videl šele po padcu in ne pred sestopom. Tega namreč tožnik (ob prvem zaslišanju) ni izjavil, zato bi bil tak zaključek v nasprotju z izvedenim dokazom (kot se je v obravnavani zadevi enkrat že izreklo tudi revizijsko sodišče). Vsebina tožnikove izpovedbe, kot jo je razumelo sodišče prve stopnje in jo pritožnik napada, pa je skladna z njenim jezikovnim pomenom, zato jo tudi sodišče druge stopnje sprejema kot pravilno. Po vsem obrazloženem je povsem sprejemljivo prvostopno stališče, da ni moč reči, da bi bila podlaga terena za tožnika presenečenje oz. okoliščina, ki je ob zadostni meri skrbnosti, zadoščala bi še skrbnost običajnega človeka, ne bi mogel in moral zaznati. Ob tem je dodati, da je morala biti poledenelost in posledična spolzkost terena, na katerega se je sestopalo, glede na datum sestopa (20. 2. 2003) in siceršnje nesporne zimske razmere (mraz, sneg) vendarle tudi izkustveno pričakovana, kar po drugi strani velja tudi za konfiguracijo terena strelišča (neravnine, grbine), ki jo je lahko tožnik neposredno zaznal že ob prvem obisku strelišča tri dni prej.

8Opisane okoliščine, ki jih je tožnik po že zgoraj obrazloženem poznal in moral poznati, so ob njegovem sestopu z vojaškega tovornjaka v potrebni skrbnosti za lastno varnost terjale določeno mero previdnosti. Le-ta ne bi bila (oz. vsaj ne bi smela biti) nič večja, če bi tožnika na iste (že zaznane in poznane) okoliščine poveljnik še dodatno opozarjal. Zato je povsem sprejemljiv v pritožbi grajani prvostopni zaključek, da morebitna opustitev dodatnega opozorila na že poznane nekoliko zahtevnejše okoliščine sestopa s tovornjaka v konkretni situaciji ne predstavlja opustitve delodajalčeve dolžne skrbi. Gre vendarle za kandidate za poklicne vojake, od katerih se lahko tudi v neprimerljivo težjih življenjskih situacijah pričakuje samostojna skrb za lastno varnost.

9Tudi odreditev sestopa vojakov na poledenelo in neravno podlago, ki je bila pričakovana in poznana, po presoji sodišča druge stopnje sama po sebi še ne pomeni opustitve skrbi za varnost vojakov, ne predstavlja pa niti okoliščine, ki bi zaradi povečane nevarnosti utemeljevala objektivno odgovornost toženke. Kriteriji nevarnosti pri vojaškem urjenju so namreč drugačni (strožji) kot pri ocenjevanju nevarnosti v vsakdanjem življenju. Namen vojaškega urjenja je prav premagovanje nevarnosti in prilagajanje nevarnim razmeram. Zato vojaško urjenje po naravi stvari ne more potekati samo v idealnih vremenskih razmerah, vojak vendarle mora znati s tovornjaka sestopiti tudi v snegu in ledu. Sestop v slabših vremenskih razmerah (poledenela in neravna podlaga) še neizurjenih vojakov tudi po presoji sodišča druge stopnje ne zadošča za zaključek o objektivni odgovornosti zaradi povečane nevarnosti navedene aktivnosti. Vseeno je šlo za relativno enostavno in vsakdanje opravilo (sestop s tovornjaka po nanj nameščeni lestvi), ki ga tudi pričakovane zimske razmere niso mogle spremeniti v nevarno dejavnost, kot bo še obrazloženo. Kljub temu pa gre po presoji sodišča druge stopnje vendarle za okoliščine, v katerih je bilo pravilno izvajanje sestopa s tovornjaka lahko ključnega pomena.

10Prvostopno sodišče je zaključek, da je bil tožnik usposobljen za sestopanje s tovornjaka in da zato ponovno usposabljanje ni bilo potrebno (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 12), sprejelo (zgolj) na podlagi dejstva, da je v letu 1996 odslužil (obvezni) vojaški rok, v okviru katerega so med drugim morali sestopati s tovornjakov. Pritožnik pa utemeljeno izpostavlja, da toženka tožnikove dejanske usposobljenosti za sestop s tovornjaka ni preverila oz. tega v obravnavani zadevi vsaj ni zatrjevala in dokazovala. Poleg tega ni mogoče spregledati tudi v pritožbi opozorjenega, da pravilen način sestopa s tovornjaka v postopku na prvi stopnji sploh ni bil ugotovljen, saj toženka konkretnih trditev v tej smeri nikoli ni podala, čeprav je tožnik pravočasno zatrjeval, da o pravilnem (varnem) načinu sestopa s tovornjaka ni bil poučen. Iz izpeljanega dokaznega postopka na prvi stopnji (izpovedb prič) bi bilo sicer mogoče razbrati, kakšen naj bi bil pravilen način sestopa s tovornjaka (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 16, na primer da se je potrebno ves čas držati za ročaj lestve, sestopati ritensko, držeč puško v eni roki, in sestopiti – ne skočiti), kakor tudi, kakšen je bil način tožnikovega sestopa v konkretnem primeru (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 15). Vendar pa toženka do konca postopka ni konkretizirala, kakšen naj bi bil pravilen način sestopa. Zanemariti pa tudi ni mogoče okoliščine, ki izhaja iz izpeljanega dokaznega postopka in jo v svoji pritožbi smiselno izpostavlja tožnik, da so se namreč očitno dopuščali različni – ne nujno pravilni načini sestopa (pomoč med vojaki, preprijemanje puške, doskoki na podlago).

11Ker torej tožnik v obravnavani zadevi ni bil poučen o pravilnem načinu sestopa s tovornjaka, saj se je njegova usposobljenost za to opravilo zaradi odsluženega vojaškega roka s strani toženke predpostavljala, po drugi strani pa so se dopuščale različne prakse sestopa s tovornjaka, od katerih so posamezne od njih (seskok) gotovo manj varne, vse navedeno vendarle kaže na določeno opustitev toženkine skrbi za varnost kandidatov za poklicne vojake in s tem opustitev dolžne skrbnosti. Le-ta je prišla do izraza v slabših vremenskih pogojih v konkretnem primeru, ko bi bilo pravilno izvajanje aktivnosti sestopa s tovornjaka toliko pomembnejše. Z drugimi besedami: sicer tolerirana praksa seskoka s tovornjaka in predčasna izpustitev ročaja lestve v boljših vremenskih razmerah in ob ravni podlagi najverjetneje ne bi povzročila poškodbe tožnika, v konkretnih slabših vremenskih pogojih pa odstop od pravilnega načina sestopa s tovornjaka v skrbi za varnost vojakov ne bi smel biti dovoljen. Vsaj takrat bi torej glede na vse obrazloženo nastopila toženkina obveznost prikaza pravilnega načina sestopa s tovornjaka oz. vsaj konkretnega opozorila nanj in vztrajanje pri njem, ne glede na tožnikov sicer pred sedmimi leti odslužen vojaški rok (ali pa obveznost odločitve za sestop na manj zahtevno podlago, na kateri bi se lahko aktivnost sestopa še naprej poljubno izvajala).

12Zaradi zgoraj opisane toženkine opustitve, ki je odločilno prispevala k nastanku škodnega dogodka, je po presoji sodišča druge stopnje toženka odgovorna za 60 % tožnikove škode. 40 % le-te pa mora kriti tožnik sam, saj je kljub poznanim vremenskim razmeram in znani konfiguraciji terena sestopa z ugotovljenim načinom sestopa do določene mere tudi sam opustil potrebno skrb za lastno varnost (171. člen OZ v zvezi s 185. členom istega zakona). Utemeljen je prvostopni očitek, da bi tožnik ob zadostni (večji) skrbnosti lahko sestop prilagodil (ali vsaj poskusil bolje prilagoditi) znanim vremenskim razmeram in podlagi.

13Glede pritožbene graje prvostopnega zaključka, da ni podana objektivna odgovornost toženke, je sicer pritrditi pritožbenemu očitku (procesnopravne) nepravilnosti prvostopnega stališča, da bi zadoščala taka ugotovitev (instančnega) sodišča v predhodnem postopku, zaradi česar se s to obliko odgovornosti sodišču prve stopnje ne bi bilo treba več ukvarjati (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 8). Vendar je sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve svoje odločitve (točka 18) zavzelo stališče tudi glede zatrjevane objektivne odgovornosti toženke in pravilno odločilo, da le-ta ni podana. Prvostopna obrazložitev je sicer v tem delu skopa, vendar zadostna, saj so za odločitev pravno relevantne dejanske okoliščine v izpodbijani sodbi v pretežni meri obrazložene že v okviru odločitve o krivdni odgovornosti, za materialnopravno pravilni zaključek o neobstoju objektivne odgovornosti, ker sestop s tovornjaka tudi v ugotovljenih okoliščinah ni nevarna dejavnost (kot je bilo obrazloženo že zgoraj), pa je navedenih dovolj prepričljivih razlogov, ki jih tudi sodišče druge stopnje sprejema. Tudi pritožbena graja nezmožnosti preizkusa opisanega prvostopnega zaključka je upoštevaje vse navedeno neutemeljena.

14Po vsem obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika delno ugodilo in prvostopno sodbo v odločitvi o temelju tožbenega zahtevka na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo odškodninsko odgovornost toženke za 60 % tožnikove škode, v ostalem pa pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del prvostopne odločitve glede podlage tožbenega zahtevka. Ker pa se sodišče prve stopnje zaradi materialnopravno zmotne odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka ni ukvarjalo z vprašanjem višine terjatve, njene zapadlosti in začetkom teka zakonskih zamudnih obresti, je v tem obsegu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato sodišče druge stopnje o višini terjatve samo ni moglo odločiti. Glede na predvidoma obširni dokazni postopek, ki ga bo potrebno s tem v zvezi še izvesti oz. ponoviti, sodišče druge stopnje ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, kar je narekovalo razveljavitev prvostopne sodbe v navedenem obsegu, kakor tudi v odločitvi o pravdnih stroških in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v skladu s 355. členom ZPP.

15V novem sojenju naj bo sodišče prve stopnje pozorno na modifikacijo tožbenega zahtevka na list. št. 126 spisa (ki jo je ob izdaji izpodbijane odločitve spregledalo) in naj v okviru te modifikacije tožbenega zahtevka razsodi, ob upoštevanju dejstva, da je bil del zavrnjenega zahtevka v obravnavani zadevi v predhodnem postopku že pravnomočno potrjen. O višini odškodnine bo zato mogoče odločiti zgolj v okviru preostalega še ne pravnomočnega dela tožbenega zahtevka (9.563,99 EUR) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih tožnik zahteva v omenjenem modificiranem zahtevku. Pri prisoji višine odškodnine pa bo seveda potrebno upoštevati tudi deljeno odgovornost (171. člen OZ v zvezi s 185. členom istega zakona), ki jo je sodišče druge stopnje določilo z izdano vmesno sodbo.

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.