VSRS Sodba II Ips 60/2010

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek po direktni tožbi, s katerim je tožnik od tožene zavarovalnice terjal plačilo škode, ki jo je utrpel zaradi opustitev njene zavarovanke odvetnice A. A. Slednja je po ugotovitvah sodišča od tožnika prejela mandat za vložitev zemljiškoknjižnega predloga za vknjižbo njegove lastninske pravice na nepremičnini, nato pa predloga ni pravočasno vložila, tako da se je v zemljiški knjigi pri sporni nepremičnini kot lastnik vknjižil drugi kupec iste nepremičnine. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja.

2Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Ne strinja se z ugotovitvijo, da mu je škoda nastala že leta 1996, ko je izvedel, da je v zemljiški knjigi vpisan drugi kupec. Vztraja, da mu je škoda nastala šele potem, ko v pravdi zoper drugega kupca ni uspel, kar je izvedel šele s pravnomočnostjo sodbe 29. 3. 2006. Po revidentovem mnenju je njegova tožba zoper zavarovalnico pravočasna. Škoda mu namreč ni mogla nastati, dokler ni bilo dokončno jasno, da z zahtevkom zoper drugega kupca ne bo uspel in se ne bo uspel vknjižiti sam kot lastnik nepremičnine, ki jo je kupil. Meni, da je tožba, vložena v letu 2007, pravočasna, ker mu je škoda nastala šele v letu 2006. Revident predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter ponovno sojenje.

4Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred uveljavitvijo novele Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08, v nadaljevanju ZPP), zato je pri obravnavanju revizije potrebno uporabiti zakonske določbe, ki so veljale pred 1. 10. 2008.

5Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija ni utemeljena.

7Pravna podlaga vtoževanega zahtevka je odškodninska odgovornost odvetnika. Mandatno razmerje med tožnikom in zavarovanko tožene stranke je nastalo v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tako je treba zastaranje odškodninske terjatve za škodo, ki je nastala zaradi kršitve pogodbene obveznosti, presojati po določbi tretjega odstavka 376. člena ZOR, ki določa, da taka terjatev zastara v času, določenem za zastaranje same obveznosti. Zapadlost terjatve iz pogodbenega razmerja določa tudi trenutek pričetka teka zastaralnega roka zaradi odškodninskega zahtevka zaradi nepravilne izpolnitve oziroma neizpolnitve. Pri odškodninski odgovornosti zaradi kršitve pogodbene obveznosti pa je pomembno tudi, da oškodovanec izve za škodo(1).

8Splošni zastaralni rok pet let iz 371. člena ZOR v zvezi s tretjim odstavkom 376. člena ZOR je pričel teči že 7. 3. 1996, ko je drugi kupec vložil zemljiškoknjižni predlog (publicitetni učinek vpisov v zemljiško knjigo) oziroma najkasneje v septembru 1996, ko je tožnik od svoje pooblaščenke dejansko izvedel, da se je kot lastnik vknjižil drugi kupec, kar je onemogočilo vknjižbo njegove lastninske pravice. Tožnikova prizadevanja, da bi z uveljavljanjem pravnega varstva zoper drugega kupca nepremičnine škodo zmanjšal, ne morejo vplivati na začetek teka zastaralnega roka. Odločitev nižjih sodišč, da je odškodninska terjatev iz naslova kršitve pogodbene obveznosti, uveljavljana s tožbo, vloženo leta 2007, že zastarala, se tako izkaže za pravilno.

9Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo po določbi 378. člena ZPP.

10Ker z revizijo ni uspel, tožnik sam krije svoje revizijske stroške.

---.---

Op. št. (1): Sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 720/2007: Datum, od katerega je treba šteti zastaranje, ne more nastopiti, preden je toženka sploh zvedela za morebitni nastanek škode.