VSRS Sklep II Ips 210/2010

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v delih, ki se nanašata na prvo in drugo toženo stranko in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik se je 23. 4. 2001 poškodoval, ko je na gradbišču B. razopažal 2,70 m visok in 30-40 cm širok zid tako, da je splezal nanj in nato sklonjen, z orodjem, ki ga je uporabljal kot vzvod (s t.i. »pajsarjem«) poskušal odstraniti opaž, ki se je prilepil ob zid. Pri tem je izgubil ravnotežje in, ker varovalnega odra ni bilo, padel na tla. Zaposlen je bil pri tretjetoženi stranki, ki je pri delu na gradbišču sodelovala (po tožbenih trditvah na ta način, da ji je posodila svoje delavce) z drugotoženo stranko, zavarovano pri prvotoženi stranki. Odškodnino je zahteval od vseh treh solidarno.

2Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zoper prvo in drugo toženo stranko zavrnilo, ker je bil po njuni presoji dolžan za varnost tožnika pri delu skrbeti njegov delodajalec, ki se je k temu zavezal s kooperacijsko pogodbo z dne 15. 1. 1999 in s pisnim sporazumom, sklenjenima z drugo toženko 25. 10. 2000; razmerje med drugo in tretjo toženo stranko sta ocenili za klasično kooperantsko razmerje, v okviru katerega naj bi tretja toženka prevzeta dela opravljala samostojno. Zavrnili sta tožnikovo tezo, da je tretja toženka drugi toženki zgolj »posodila« delavce. Je pa k plačilu odškodnine, zmanjšane za tožnikov prispevek, zavezalo tretjo toženko. Drugostopenjsko sodišče je tožnikovo pritožbo zoper odločitev, nanašajočo se na prvi dve toženi stranki, zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3Sodbo pritožbenega sodišča tožnik izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri stališču, da sta za tožnikovo škodo skupaj s tretjo toženo solidarno odgovorni tudi prva in druga toženka. Zatrjuje, da kooperacijska pogodba z dne 15. 1. 1999 sploh ni bila sklenjena za sporni objekt, pač pa za objekt v A., kjer so bili razmerje med pogodbenima strankama in izvajanje del drugačni kot pri objektu v K., da tretja toženka del ni vodila in organizirala samostojno in da zato tudi varnosti pri delu svojim delavcem ni mogla zagotavljati. Ni res, da bi bilo logično, da kooperacijska pogodba, sklenjena za objekt v A., v vseh določbah avtomatično velja tudi za objekt v B., kot je menilo pritožbeno sodišče. Za kaj takega ni opore ne v materialnem pravu, ne v izvedenih dokazih. Ravno obratno: po Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO) je treba take pogodbe sklepati za vsak objekt posebej. Obseg in zahtevnost del namreč terjata temu prilagojene ukrepe za varstvo pri delu. Poleg tega posameznih zidarskih, tesarskih, železokrovskih del ni mogoče šteti za zaokrožene celote v smislu prvega odstavka 2. člena ZGO. Nasprotno stališče pritožbenega sodišča je zmotno. Drugotožena stranka je bila izvajalka del. Izvajalec del je bil po določbi 58. člena ZGO dolžan skrbeti za varnost delavcev in tretjih oseb, določiti je moral odgovornega vodjo del, po določbi 30. člena takrat veljavnega ZVZD pa je bil izvajalec dolžan s pisnim dogovorom zagotoviti skupne ukrepe in normative, skupno organizacijo varstva pri delu ter pravice in obveznosti delavcev, odgovornih za zagotavljanje varnega delovnega okolja in varnih delovnih razmer na deloviščih, kjer je delo opravljalo več organizacij hkrati. Sporazum z dne 15. 10. 2000 je bil sicer res podpisan in v določbi 1. člena je podlaga za solidarno odgovornost druge in tretje tožene stranke, a je bilo hkrati spregledano, da tedaj sploh še ni bilo pogodbe o izvajanju del na gradbišču v B. Sklicevanje na ta sporazum je zmotno in zavajajoče tudi iz razloga, ker je njegova vsebina tako splošna, da iz nje ni mogoče razbrati, katere so obveznosti tretje toženke v zvezi z varstvom pri delu in ali je bila z njimi seznanjena. Ugotovljeno je bilo, da je smel skladno z določbo 5. točke sporazuma delavec druge toženke ukrepati le v primeru medsebojnega ogrožanja posameznih izvajalcev na gradbišču, kar je nasprotovalo določbam 25. člena ZVZD in 3. člena Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu. Delo, pri katerem se je poškodoval tožnik, je nevarno, z njim pa se je ukvarjala druga toženka. Zato je za tožnikovo škodo objektivno odgovorna. Ker je kršila predpise o varnosti pri delu, odgovornosti pa ni mogla prenesti na tretjo toženko, je tudi krivdno odgovorna.

4Revizija je bila vročena ostalim pravdnim strankam. Odgovorov nanjo ni bilo.

5Revizija je utemeljena.

6Tožnikov zahtevek zoper drugo toženko (in posledično zoper njeno zavarovalnico) je bil zavrnjen na podlagi pravil o objektivni odgovornosti zaradi presoje, da ni bila obratovalka sicer nevarne dejavnosti, na podlagi pravil o krivdni odgovornosti pa zaradi presoje, da ni bila dolžna skrbeti za varnost dela delavcev tretje toženke - da ji torej ni mogoče očitati protipravnosti opustitve take skrbi (ta opustitev je bila po tožbenih trditvah v tem, da ni poskrbela, da bi bilo delo varno organizirano, ni poskrbela za lovilne odre, varnostne pasove in podobno).

O objektivni odgovornosti druge toženke

7Pod predpostavko, da je dejavnost, pri kateri se je poškodoval tožnik, nevarna (drugi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), je za odločitev o temelju pomembno, ali je bila druga toženka obratovalka.

Stališče pritožbenega sodišča je bilo, da ne. To stališče je po presoji revizijskega sodišča materialnopravno zmotno. Pravilno je sicer izhodišče izpodbijane sodbe, da je obratovalec tisti, ki organizira delovni proces, usmerja posamezne aktivnosti, ima vpliv na način opravljanja dela in na tveganja, povezana z deli, zlasti pa ima koristi od opravljenega dela. Vendar pa dejanske ugotovitve, da:

sta pravdni stranki 15. 1. 1999 sklenili kooperantsko pogodbo, s katero je tretja toženka prevzela posamezna zidarska, tesarska, armirnobetonska, kanalizacijska, melioracijska in druga pomožna dela, druga toženka pa se ji je za to obvezala plačati;

sta 25. 10. 2000 sklenili pisni sporazum o zagotavljanju varstva pri delu, s katerim je skrb za varnost svojih delavcev prevzela tretja toženka;

sta 18. 1. 2001 sklenili aneks h kooperantski pogodbi za objekt v B.;

so na gradbišču v B. delavci D. delali z materialom in z opremo E., vsak dan zjutraj jih je k delu razporejal delovodja E. preko skupinovodje D.-ja, I. I.;

na enak način je gradbeni poslovodja gradbišča Ž. Ž. (delavec E.) I. I.-ju na dan škodnega dogodka naročil razopažanje,

v povezavi z okoliščinami, zaradi katerih je bila druga toženka, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, dolžna skrbeti za varnost delavcev tretje toženke, kažejo prav na to, da je bila obratovalka druga toženka.

O krivdni odgovornosti druge toženke

8Dolžnost skrbeti za varnost delavcev pri delu je primarno na strani delodajalca; z določbo 5. člena ZVZD(1) je povzdignjena na nivo temeljnega načela. Po določbi prvega odstavka 3. člena ZVZD pa ni delavec le oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pač pa se kot delavec v smislu tega zakona šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravlja delo za delodajalca. V konkretnem primeru je bil tožnikov delodajalec v smislu delovnopravnih predpisov podizvajalec (D.), v smislu pravkar citiranih pravil o varstvu pri delu pa izvajalec del (E.).

S pogodbo je družba D. prevzela povsem nekonkretizirano obveznost izvedbe zidarskih, tesarskih, armirnobetonskih, melioracijskih in drugih pomožnih del na gradbišču. Njene delavce je sproti, dnevno, po ustaljeni organizaciji dela, ki jo ilustrira tudi obravnavani primer, razporejala k delu prav druga toženka. Tudi k razopažanju zidu je tožnik pristopil po nalogu delovodje druge toženke. Pri tem ne more biti ključnega pomena, da ta naročila za razopažanje ni naslovil neposredno na tožnika, pač pa je to, skladno z ustaljeno organizacijo dela, naročil skupinovodji tretje toženke I. I. Bistveno je, da je I. I. izvrševal naročilo druge toženke. Razmerje med tožnikovim delodajalcem in drugo toženko je treba pravno opredeliti glede na njegovo vsebino. Ta napotuje na sklepanje, da je šlo v resnici za atipično pogodbo o delu, pri kateri predmet izpolnitvenega ravnanja ni bila vnaprej dogovorjena izdelava stvari (600. člen ZOR).(2) Atipično zato, ker ne gre za obligacijo rezultata, marveč za obligacijo prizadevanja, kar je bistvena značilnost tistih pogodb o delu, pri katerih je vsebina dolžnikovega izpolnitvenega ravnanja v goli storitvi. Takšno pogodbeno razmerje ima zunanje znake delovnega razmerja. Podobnost z delovnim razmerjem se kaže predvsem v tem, da je nosilec dejavnosti lahko tudi naročnik in ne prevzemnik posla. To pa pomembno vpliva na presojo o naročnikovi odškodninski odgovornosti.(3) Dejstva, ugotovljena v tej pravdi, omogočajo pravni zaključek, da je bil tožnik poškodovan pri delu, ki ga je šteti za dejavnost tožene stranke. Posledica takšne ugotovitve je, pod predpostavko obstoja elementov civilnega delikta, njena odškodninska odgovornost.(4) Pogodba, formalno sicer naslovljena kot kooperantska pogodba (ta po presoji revizijskega sodišča, čeprav je bila sklenjena za objekt v A., glede na aneks, sklenjen za objekt v B., za konkreten primer ni brez veljave, kot uveljavlja revizija), tega ne izključuje.

9Stališče sodišč prve in druge stopnje o neobstoju pasivne legitimacije druge tožene stranke, češ, da je odgovornost za varnost pri delu s pogodbo in sporazumom prevzel tožnikov delodajalec, je zmotno. Tudi, če se zanemari okoliščina, da je bil sporazum sklenjen 25. 10. 2000, torej pred sklenitvijo aneksa z dne 18. 1. 2001, ki je bil podlaga za delo delavcev tretje toženke na gradbišču v B., odškodninska odgovornost druge tožene stranke proti tožniku navkljub takemu dogovoru ne more biti izključena. Kooperantska pogodba in sporazum sta pravna posla obligacijskega prava. Taki posli imajo relativen, na pogodbene stranke omejen učinek. V njunem medsebojnem razmerju pa bi bilo relevantno, ali je izvajalec del, ker že po zakonu velja za tožnikovega delodajalca v smislu ZVZD in je v konkretnem primeru tudi ravnal kot delodajalec, (lahko) s sporazumom veljavno prenesel odgovornost za varnost njegovih delavcev na podizvajalca in ne obratno.(5)

10Zaradi zmotne presoje, da druga toženka ni odškodninsko odgovorna za tožnikovo škodo zato, ker ni bilo dokazano, da bi tretja toženka odgovornost za varnost pri delu prenesla nanjo, ni bilo ugotovljeno (revizija v zvezi s tem neutemeljeno uveljavlja procesno kršitev iz 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ali v razmerju med tožnikom in drugo toženko obstojijo elementi civilnega delikta (kar je uveljavljal tožnik) in če obstojijo, ali je tožnik ravnal na način, ki utemeljuje njegovo soodgovornost (kar je uveljavljala druga toženka). Odprto pa v tem razmerju ostaja tudi vprašanje objektivne odgovornosti druge toženke kot obratovalke.

11Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in odločitvi sodišč prve in druge stopnje o tožnikovem zahtevku zoper prvi dve toženi stranki razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Pravnomočnost odločitve o temelju zoper tretjo toženko na odločitev o temelju zoper drugo toženko ne more vplivati, ker sta v medsebojnem razmerju navadnih in ne enotnih sospornic.

---.---

Op. št. (1): »Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi.

Delodajalec je dolžan izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh.

Če delodajalec prenese strokovne naloge na področju varnosti in zdravja pri delu na strokovnega delavca ali strokovno službo, ga to ne odvezuje odgovornosti na tem področju. Obveznosti delavcev na področju varnosti in zdravja pri delu ne vplivajo na načelo odgovornosti delodajalca.«

Op. št. (2): Več o tem Nina Plavšak, v: Nina Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2004, stran 723 in 742.

Op. št. (3): Tako sodba II Ips 634/2004.

Op. št. (4): Ibidem.

Op. št. (5): Po stališču sodišč prve in druge stopnje bi bil izvajalec za tožnikovo škodo odgovoren le, če bi podizvajalec nanj prenesel odgovornost; po njunem prepričanju se to ni zgodilo.