VSL sklep II Ip 3328/2013

I. Pritožbi dolžnika zoper sklep z dne 26. 9. 2012 se delno ugodi in se sklep v točki I in II izreka spremeni tako, da se ugovoru dolžnika ugodi in se sklep o izvršbi razveljavi ter predlog za izvršbo zavrne za izterjavo glavnice v znesku 893,01 EUR, zakonskih zamudnih obresti od posameznih glavnic od 30. 4. 2008 dalje, izterjavo pravdnih stroškov v znesku 76,37 EUR in zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov od 30. 4. 2008 dalje ter se v tem delu izvršba ustavi, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se sklep potrdi.

II. Pritožba zoper sklep z dne 8. 11. 2012 se zavrne in se sklep potrdi.

O pritožbi zoper sklep z dne 26. 9. 2012

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi ugodilo in izvršbo ustavilo za dne 29. 4. 2008 plačanih 969,38 EUR ter v tem delu sklep o izvršbi razveljavilo, v preostanku pa ugovor zavrnilo (II.), (III.) zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe, (IV.) pozvalo dolžnika k dopolnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks in (V.) upniku naložilo plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov.

2Zoper sklep se je pritožil dolžnik in sicer glede odločitve o zavrnitvi ugovora in predloga za odlog izvršbe.

3Upnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi za dne 29. 4. 2008 plačanih 969,38 EUR, v preostanku pa ugovor zavrnilo; iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se zavrnitev ugovora nanaša na odločitev sodišča glede vračunanja izpolnitve plačila z dne 29. 4. 2008 v višini 969,38 EUR. Sodišče je plačilo vračunalo v plačilo zamudnih obresti in stroškov, namesto v plačilo glavnice, kot to zahteva dolžnik v tem postopku. Dolžnik je v pritožbi ponovil ugovorno navedbo, da je s plačilom 969,38 EUR plačal glavnico in ne zakonske zamudne obresti oziroma stroške po 288. členu Obligacijskega zakonika – OZ, saj ga je upnik k plačilu glavnice pozval z dopisom dne 25. 2. 2008, kar je dolžnik tudi izpolnil. Pritožba dolžnika je v tem delu utemeljena, sodišče prve stopnje je je glede ugovarjanega plačila zmotno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo.

6Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podrobno opisalo vračunanje izpolnitve omenjenega plačila po določbi 228. člena OZ, odločitev pa utemeljilo z ugotovitvijo, da dolžnik ni niti trdil niti dokazal, da se je z upnikom dogovoril za drugačen vrstni red vračunanja, kot je določen v 288. členu OZ. To ne drži, saj je dolžnik že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajal, da je znesek, ki ga je plačal v višini 969,38 EUR, plačal na račun glavnice in to po upnikovem pozivu z dne 25. 2. 2008. Upnik je v dopisu navedel, da bo po plačilu glavnice dolžniku dostavil še izračun obresti, obračunane po 378. členu OZ. Iz takega dopisa, datiranega na 25. 2. 2008 (priloga B7), pa dejansko izhaja utemeljenost pritožbenih navedb, da je zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede plačila obveznosti. Določba 288. člena OZ je sicer kogentna, vendar po ustaljeni sodni praksi in teoriji (1) le na dolžnikovi strani. Upnik od te določbe lahko odstopi in plačilo poračuna drugače, na primer najprej kot plačilo glavnice (kar je za dolžnika ugodneje, saj s tem nehajo teči zamudne obresti). Prav to se je zgodilo v tej zadevi (priloga B7).

7Višje sodišče dodaja, da ni pravilno razlogovanje sodišča v drugem odstavku četrte strani obrazložitve izpodbijanega sklepa glede vračunanja izpolnitve in privolitve k umiku. Sodišče prve stopnje v tej zadevi izvršilnega postopka (za omenjeno plačilo) ni ustavilo zaradi umika predloga za izvršbo, temveč zaradi ugovora zoper sklep o izvršbi. Zato navedbe upnika v umiku predloga za izvršbo glede vračunanja izpolnitve ne morejo biti odločilne za odločanje o ugovoru; še več, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, upnik na ugovor ni odgovoril, zato bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ šteti ugovorne navedbe za resnične. S potekom zakonskega roka je nastopila zakonska fikcija, da se dolžnikove navedbe v ugovoru, konkretno so to navedbe o plačilu zneska 969,38 EUR na račun glavnice, ker je upnik predhodno izrazil tako voljo (v opominu), štejejo za resnične. Tudi iz tega razloga se odločitev sodišča prve stopnje izkaže za napačno. Posledično je višje sodišče na podlagi določbe 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo za izterjavo glavnice in pravdnih stroškov ter zakonskih zamudnih obresti od le-teh za čas od plačila, to je od 30. 4. 2008 dalje.

8V preostalem delu, to je pritožba zoper sklep o odlogu izvršbe, pa se odločitev sodišča prve stopnje izkaže za pravilno. Dolžnik v sicer obširni pritožbi, v kateri le povzema stanje postopka v tej zadevi, ni navedel konkretnih pritožbenih navedb zoper odločitev sodišča prve stopnje o predlaganem odlogu izvršbe, zato je višje sodišče v tem delu izpodbijani sklep preizkusilo še iz razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, in pritožbo v tem delu zavrnilo ter izpodbijani sklep potrdilo, ker je ugotovilo, da ti pritožbeni razlogi niso podani.

O pritožbi zoper sklep z dne 8. 11. 2012

9Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo spremembo upnika tako, da se postopek nadaljuje z upnikom P. d.o.o.

10Dolžnik se je zoper sklep pritožil in v pritožbi povzel vodenje tega izvršilnega postopka, predlagal da se z odločanjem počaka do odločitve o pritožbi zoper sklep o ugovoru, glede samega izpodbijanega sklepa pa navedel, da gre za en izvršilni postopek, ki ni potekal v razumnih rokih in zelo nenavadno.

11Pritožba ni utemeljena.

12Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotavljalo, ali je novi upnik z listino iz tretjega odstavka 24. člena ZIZ – javno ali po zakonu overjeno zasebno listino, dokazal, da je terjatev prešla nanj. V tej smeri dolžnik nima nikakršnih pritožbenih navedb, ostale pritožbene navedbe pa so pravno nepomembne za izpodbijani sklep (prvi odstavek 360. člena ZPP), zato je višje sodišče izpodbijani sklep preizkusilo še v obsegu, v katerem je dolžno na pritožbene razloge paziti po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, in pritožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da tudi slednji niso podani. Odločitev o pritožbi temelji na 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

---------

(1) Plavšak N. in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, 2. knjiga, GV Založba, stran 334.