VSL sklep II Ip 132/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijanem tretjem odstavku 1. točke spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi in sklep o izvršbi spremeni tako, da se predlog za izvršbo zavrne še v delu, ki se nanaša na glavnice:

pri kontu 2020, ki so zapadle od 15. 1. 2000 do 25. 9. 2000, v skupni višini 3140,62 EUR,

pri kontu 2021, ki so zapadle od 15. 1. 2000 do 25. 9. 2000, v skupni višini 4.304,78 EUR,

pri kontu 2022, ki so zapadle od 15. 1. 2000 do 25. 9. 2000, v skupni višini 2.342,53 EUR,

pri kontu 2030, ki so zapadle od 2. 2. 2000 do 25. 9. 2000, v skupni višini 2.477,81 EUR,

pri kontu 2031, ki so zapadle od 2. 2. 2000 do 25. 9. 2000, v skupni višini 5.271,42 EUR ter

pri kontu 2032, ki so zapadle od 2. 2. 2000 do 25. 9. 2000, v skupni višini 2.868,42 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se tretji odstavek 1. točke izreka sklepa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Upnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi delno ugodilo in sklep o izvršbi spremenilo tako, da je predlog za izvršbo zavrnilo za:

a) zakonite zamudne obresti, ki bi tekle od glavnic, z zapadlostjo po posameznih kontih z navedenimi datumi roka plačila: pri kontu 2200 (pravilno: 2020) od 15. 1. 2000 do 25. 9. 2000, pri kontu 2021 od 15. 1. 2000 do 25. 9. 2000, pri kontu 2022 od 15. 1. do 25. 9. 2000, pri kontu 2030 od 2. 2. 2000 do 25. 9. 2000, pri kontu 2031 od 2. 2. 2000 do 25. 9. 2000 in pri kontu 2032 od 2. 2. 2000 do 25. 9. 2000,

b) glavnice, ki so v posameznih kontih zapadle z naslednjimi datumi roka plačila: pri kontu 2020 od 15. 10. 2000 do 15. 11. 2002 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, pri kontu 2021 od 15. 10. 2000 do 15. 11. 2002 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, pri kontu 2022 od 15. 10. 2000 do 15. 11. 2002 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, pri kontu 2030 od 21. 10. 2001 do 21. 10. 2012 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, pri kontu 2031 od 21. 10. 2001 do 21. 10. 2002 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, pri kontu 2032 od 21. 10. 2001 do 21. 10. 2002 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in pri kontu 215102 od 16. 8. 2001 do 15. 11. 2002 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in

c) za zamudne obresti, ki tečejo od 11. 2. 2010 dalje od zneska 60.043,18 EUR, ki v seznamu izvršilnih naslovov predstavlja vsoto do 10. 2. 2010 zapadlih zakonskih zamudnih obresti.

V tem obsegu je sodišče prve stopnje izvršbo ustavilo (drugi odstavek 1. točke izreka).

V preostalem je ugovor dolžnika zavrnilo (tretji odstavek 1. točke izreka). Zavrnilo je tudi predloga upnika za povrnitev stroškov z dne 8. 6. 2011 in 28. 9. 2011 (2. točka izreka).

2Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik in navaja, da sklep izpodbija v delu, v katerem naslovno sodišče utemeljuje, da zastaranje terjatev upnika ni nastopilo navkljub poteku absolutnega zastaralnega roka, če je ta v zavarovanje terjatve dosegel vpis hipoteke ter je pričel postopek izvršbe na zavarovani nepremičnini. Meni, da prvostopenjsko sodišče nima prav, ko utemeljuje, da upnikova terjatev še ni zastarala, ker je že v letu 2001 dosegel vpis zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini, v obdobju do poteka absolutnega zastaranja pa vložil predlog za izvršbo na zavarovani nepremičnini. Ponavlja, da skladno z ZDavP znaša absolutni zastaralni rok deset let in je nastopil v letu 2010, za terjatve upnika, nastale v letu 2001 in pred tem. Meni, da veljavne določbe 126.a člena ZDavP-2 (Ur. l. 110/2009), ki se je začela uporabljati leta 2010, ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru, saj je ni mogoče uporabiti za nazaj, za davčne dolgove, nastale pred tem, še posebej ne za dolg nastal pred leto 2001. Po njegovem mnenju gre za določbo, ki je sicer postopkovne narave, toda vključuje materialne posledice, kar je po mnenju dolžnika razlog, da se ne sme uporabiti za obveznosti, nastale pred pričetkom njene uporabe. Sklicuje se na načelo davčne predvidljivosti iz 147. člena Ustave. Po mnenju dolžnika ni mogoče primerjati prekinitve zastaranja civilnih obveznosti ter zastaranje javnih dajatev. Podrejeno opozarja, da ustavitev zastaranja velja samo za tiste terjatve upnika, ki so bile zajete v zavarovanju terjatev s hipoteko, ne vključuje pa terjatev, nastalih po izdaji sklepa o zavarovanju terjatev z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini. Trdi, da mu zaradi nepreglednosti seznama izvršilnih naslovov še vedno ni omogočen preizkus, katere glavnice in zamudne obresti so dejansko zastarale. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovni postopek, v katerem naj sodišče prve stopnje ugotovi, da so zastarale vse tiste terjatve upnika, ki jim je potekel relativni ali absolutni zastaralni rok, ne glede na dejstvo, da je upnik terjatev zavaroval z ustanovitvijo hipoteke na dolžnikovi nepremičnini.

3.Upnik na pritožbo odgovarja in pritožbenim navedbam v celoti oporeka. Trdi, da v skladu s petim odstavkom 126. člena ZDavP-2 pravica do odmere in izterjave zastara, ko poteče deset let od dneva, ko je davčna obveznost začela teči, sklicuje pa se tudi na določbo, po kateri davčna obveznost razen zamudnih obresti ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred zastaranjem pravice vložen predlog za izvršbo na nepremičnine. Pove, da je upnik 15. 4. 2010 podal predlog za pristop k izvršbi na nepremičnine, ki mu je sodišče ugodilo in izdalo sklep ter dovolilo predlagano izvršbo. Pove, da je določba 126.a člena ZDavP-2 pričela veljati 29. 12. 2009, predlog za izvršbo pa je bil vložen pred pričetkom absolutnega davčnega zastaranja. Predlaga zavrnitev pritožbe dolžnika in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) v 126. členu ureja pretrganje zastaranja. Skladno z drugim odstavkom 126. člena ZDavP-2 tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil dolžnik obveščen, skladno s petim odstavkom istega člena pa, da ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči. V 126.a členu, ki je bil uveljavljen z novelo ZDavP-2B dne 30. 12. 2009, pa je določeno, da ne glede na določbo petega odstavka 126. člena tega zakona davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino.

7Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo 126.a člena ZDavP-2, pri tem pa je zavzelo stališče, da določbe o zastaranju ne urejajo pravil o pridobivanju pravic, temveč urejajo le golo dejstvo objektivnega teka časa, tako da ne more biti za presojo o tem, katero pravilo uporabiti, merodajen čas zapadlosti dolga ali izdaje sklepa o izvršbi, zaradi česar lahko kadarkoli pred iztekom zastaralnega roka novo pravilo spremeni (podaljša) čas, ki je potreben za zastaranje. Takšno stališče ni pravilno. V prehodnih določbah ZDavP-2B uporaba 126.a člena ni predpisana za zadeve, ki še niso končane. Drugače je bilo ob uveljavitvi ZDavP-2 (Ur. l. RS, št. 117/2006), ki je v prehodni določbi 418. člena določal, da se zadeve, glede katerih je postopek ob začetku uporabe tega zakona v teku, končajo po tem zakonu, in se je torej nanašal na procesne in materialne določbe tega predpisa (1). S sprejemom ZDavP-2B zakon sam torej ni predpisal retroaktivne uporabe vseh določb zakona, torej tudi materialnopravnih določb tega zakona. Določbe o zastaranju (tako tudi določba 126.a člena) so materialnopravne in ne procesne, torej se lahko uporabljajo le za razmerja, nastala po uveljavitvi novele. To pa pomeni, da je mogoče določbo 126.a člen ZDavP-2 uporabiti le v primerih, v katerih je bila terjatev zavarovana s hipoteko po uveljavitvi te določbe (30. 9. 2009). Če je bila hipoteka pridobljena prej, ne more imeti na škodo dolžnika učinkov, ki jih je zakonodajalec predpisal naknadno (2). Poleg tega je glede na razmerje med posameznikom in državo treba upoštevati splošno načelo, da se v dvomu odloči v korist davčnega zavezanca oziroma, da se ob spremembi predpisov uporabi za zavezanca ugodnejši predpis, kar v predmetni zadevi pomeni, da se določba 126.a člena ZDavP-2 ne uporabi (3). Sodišče prve stopnje svoje odločitve torej ne bi smelo opreti na 126.a člena ZDavP-2. Višje sodišče ugotavlja, da so glede na uporabo 126. člena ZDavP-2 zastarale tudi glavnice upnikovih terjatev, ki so zajete s sklepom o zavarovanju št. Z 9/2001 z dne 22. 2. 2001, zato je višje sodišče v tem delu izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo zaradi nastopa zastaranja za glavnice pri kontih 2020, 2021, 2022 od 15. 1. 2000 do 25. 9. 2000 ter pri kontih 2030, 2031 in 2032 za glavnice, ki so zapadle od 2. 2. 2000 do 25. 9. 2000. V tem delu je sklep o izvršbi spremenilo tako, da se predlog za izvršbo v tem delu zavrne.

8V preostalem delu pritožba dolžnika ni utemeljena, sodišče prve stopnje je namreč pravilno zavrnilo njegov ugovor kot neutemeljen, saj izvršilni postopek teče le za izterjavo terjatev upnika iz tistih izvršilnih naslovov iz seznama izvršilnih naslovov po stanju na dan 10. 2. 2010 (list. št. A 4), ki na dan izdaje izpodbijanega sklepa 21. 11. 2012 še niso zastarali. V zvezi z zastaranjem je sodišče prve stopnje ugotovilo, temu pa dolžnik v pritožbi ne oporeka, da je upnik 31. 5. 2006 izdal sklep o davčni izvršbi št. Dt 47111-223/2002-16, o tem pa je bil dolžnik tudi obveščen. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo 31. 5. 2006 zastaranje pretrgano, dolžnik ne oporeka, zato do nastopa relativnega zastaranja glavnic, pri katerih je rok plačila nastopil pred tem datumom, ni prišlo. V izogib ponavljanju se višje sodišče sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem.

9Sodišče prve stopnje je v 1.b točki izreka izpodbijanega sklepa ugovoru dolžnika že ugodilo v delu, ki se nanaša na glavnice, ki so v posameznih kontih zapadle od 15. 10. 2000 do 15. 11. 2002, torej tistih, ki so zapadle v plačilo več kot 10 let pred izdajo izpodbijanega sklepa in je zanje torej nastopil absolutni zastaralni rok 10 let iz petega odstavka 126. člena ZDavP-2. Izvršilni postopek se tako nadaljuje za naslednje glavnice s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi:

pri kontu 2010 za glavnice po vseh odločbah, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v skupni višini 45,51 EUR,

pri kontu 2020 za glavnice, ki so zapadle v plačilo od 15. 12. 2002 dalje, in pripadajoče zakonske zamudne obresti – v skupni višini 5.820,14 EUR,

pri kontu 2021 za glavnice skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so zapadle v plačilo od 15. 12. 2002 dalje, v skupni višini 12.474,81 EUR,

pri kontu 2022 za glavnice s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so zapadle v plačilo od 15. 12. 2002 dalje, v skupni višini 6.890,48 EUR,

pri kontu 2031 za glavnice skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so zapadle od 21. 11. 2002 dalje, v skupnem znesku 15.576,23 EUR,

pri kontu 2032 za glavnice s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so zapadle od 21. 11. 2002 dalje, v skupni višini 8.603,72 EUR,

pri kontu 215102 glavnice s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki so zapadle od 15. 4. 2003 dalje, v skupnem znesku 2.653,08 EUR in

pri kontu 213 za glavnice v skupnem znesku 208,35 EUR.

Pri kontu 2030 se izvršilni postopek ne nadaljuje z nobeno izmed glavnic, saj je v 1.b točki izreka izpodbijanega sklepa, ki je postala pravnomočna, sodišče prve stopnje odločilo, da se predlog za izvršbo zavrne za glavnice, ki so v tem kontu zapadle od 21. 10. 2001 do 21. 10. 2012 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izvršilni postopek se torej nadaljuje za skupni znesek 52.272,32 EUR.

10Glede pritožbene navedbe, da zaradi nepreglednosti seznama izvršilnih naslovov dolžniku še vedno ni omogočen preizkus, katere glavnice in zamudne obresti so dejansko zastarale, se višje sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa na tretji strani, ob tem pa dodaja le, da so pritožbene navedbe v tej smeri povsem pavšalne, zato se sodišču druge stopnje do tega ni bilo treba opredeljevati.

11Pritožbi je višje sodišče v delu, v katerem se je nanašala na glavnice terjatev upnika, ki so bile zavarovane s sklepom o zavarovanju, in so zapadle v plačilo od 15. 1. 2000 do 25. 9. 2000, ugodilo in sklep v izpodbijanem tretjem odstavku 1. točke spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v preostanku pa jo je zavrnilo in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, kot pravilen in zakonit v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo tretji odstavek 1. točke sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12Dolžnik je s predmetno pritožbo uspel ravno v delu, na katerega se nanaša odgovor na pritožbo (uporaba 126.a člena ZDavP-2), zato je sodišče druge stopnje odločilo, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter šesti odstavek 38. člena ZIZ).

____________________________________________

(1) Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 42/2010 z dne 16. 6. 2011.

(2) Prim. z argumentacijo v odločbah Ustavnega sodišča RS št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 ter št. U-I-285/10 z dne 7. 6. 2012.

(3) Prim. s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 2384/2010 z dne 24. 2. 2010.