VSL sodba II Cp 95/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni:

v I. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožniku poleg že pravnomočno prisojenega zneska plačati še 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2009 dalje do plačila;

v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 1.877,80 EUR (namesto 1.073,03 EUR) stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 337,52 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je (po tem, ko je zaradi delnega umika tožbe za znesek 1.900,00 EUR ustavilo postopek) razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 2.620,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2009 dalje do plačila ter pravdne stroške v višini 1.073,03 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2Tožnik v pravočasni pritožbi navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo vseh relevantnih dejanskih okoliščin primera. Svojo odločitev je oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke R. S., ki je pavšalno in pomanjkljivo. Izvedenec pri podaji svojega mnenja ni izhajal iz pravega podatka o dejstvu, koliko časa po škodnem dogodku je tožnik še nadaljeval misijo na Kosovem. Slednje je bistveno za oceno o obsegu in trajanju tožnikovih telesnih in duševnih bolečin. V mnenju ni izvedenčeve opredelitve do vprašanja, ali je tožnik v škodnem dogodku lahko utrpel v tožbi zatrjevane poškodbe, četudi poškodbe v takšnem obsegu niso zavedene v zdravstveni dokumentaciji, sestavljeni s strani zdravnika na misiji. Ravno tako manjka odgovor na vprašanje, ali so bili pri tožniku izvedeni vsi potrebni pregledi za ustrezno diagnosticiranje posledic poškodbe. Navedene pomanjkljivosti niso bile odpravljene niti z dopolnitvijo izvedenskega mnenja niti z zaslišanjem izvedenca na naroku. Izvedenec je pravilne podatke glede časa, ki ga je tožnik preživel na misiji po nezgodi, začel upoštevati šele po izrecnem opozorilu sodnice. Ker izvedensko mnenje iz pojasnjenih razlogov ni strokovno in popolno, je tožnik podal predlog za postavitev novega izvedenca, ki mu sodišče ni sledilo. S takšno odločitvijo sodišča je bila tožniku odvzeta pravica do izjave v postopku (gre za kršitev 22. in 23. člena URS). Uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri zaslišanju izvedenec ni znal odgovoriti na več bistvenih vprašanj. Poudarja, da izvedenec ni upošteval dejstva, da je bil tožnik v bolniškem staležu že mesec dni po škodnem dogodku. Sodišču očita še kršitev določbe 285. člena ZPP, saj bi moralo izvedenca opozoriti, da pri podaji mnenja izhaja iz napačnih izhodišč. Sodišče se v sodbi ni opredelilo do izvedenskega mnenja z dne 14. 4. 2011 ter do njegove dopolnitve z dne 12. 3. 2012. Ravno tako sodišče izpovedbe tožnika ni presojalo v skladu z 8. členom ZPP. Sodišče bi moralo ob pravilni dokazni oceni kot dejansko podlago sodbe vzeti izpovedbo tožnika, ne pa pomanjkljivega izvedenskega mnenja. Navaja, da meni, da je odškodnina odmerjena prenizko. Trpel je hude bolečine v obeh kolenih, imel poškodovano hrbtenico ter doživljal številne nevšečnosti med zdravljenjem (številni različnih pregledi, fizioterapije in specialistične preiskave), pri čemer bo bolečine trpel tudi v bodoče. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti poudarja, da je bil pred nezgodo popolnoma zdrav in v vrhunski kondicijski pripravljenosti. Glede na njegovo mladost so posledice zanj še toliko hujše. Nikoli več ne bo mogel opravljati službe vojaka na misiji. Višina odškodnine ni primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih. Pri odmeri odškodnine za strah je sodišče izhajalo iz napačne predpostavke, da je šele osem mesecev po končani misiji obiskal ortopeda, in ni upoštevalo dejstva, da je bil že mesec dni po končani misiji v bolniškem staležu. Slednje kaže na to, da je trpel določene bolečine in posledično sekundarni strah. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe, s stroškovno posledico.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik graja delo izvedenca in sodišča prve stopnje v zvezi z njim. Izvedenec je med zaslišanjem na glavni obravnavi 3. 10. 2012 odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, tudi na tista, ki jih tožnik izpostavlja še v pritožbi. Z zaslišanjem izvedenca je sodišče prve stopnje učinkovito odpravilo pomanjkljivosti, na katere je tožnik opozoril po prejemu izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve. Ker je izvedenec pojasnil tudi, kako predpostavka, da tožnik ni nadaljeval dela na misiji še celih osem mesecev po škodnem dogodku, vpliva na njegovo mnenje, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev oprlo na takšno (popravljeno) izhodišče, so pritožbena sklicevanja, da je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno, neutemeljena. Pritožbeno sodišče ob tem ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče v postopku zadostilo načelu materialno-procesnega vodstva (285. člen ZPP), saj je izvedenca na nepravilno izhodišče opozorilo. Ker se v skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP zahteva mnenje drugih izvedencev le v primeru, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, je glede na zgoraj pojasnjeno pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da zavrne tožnikov predlog za postavitev novega izvedenca.

5Ne držijo pritožbene navedbe, da tožnikova izpovedba ni upoštevana v dokazni oceni (očitana kršitev 8. člena ZPP), saj je iz obrazložitve sodbe pri vseh posameznih predpostavkah vtoževane škode razvidno ravno nasprotno. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno, ki jo je oblikovalo sodišče prve stopnje, saj je ta logična in docela prepričljiva.

6Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjske sodbe izhaja, da je tožnik zaradi škodnega dogodka utrpel lahko telesno poškodbo, in sicer lažjo udarnino kolena in predela ledvene hrbtenice. Na podlagi izvedenskega mnenja, ki mu je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik trpel za napadi kroničnih bolečin v križu zaradi zoženja medvretenčne ploščice, ki pa je vedno vsaj delno posledica degenerativnega procesa in velikih obremenitev, vendar je bil škodni dogodek sprožilni faktor tožnikovih težav oziroma slabšalni faktor težav, ki jih je tožnik imel že pred poškodbo.

7Na podlagi postavljene diagnoze je sodišče prve stopnje sledilo mnenju izvedenca medicinske stroke, da je tožnik v posledici navedene poškodbe trpel bolečine srednje hude stopnje 12 dni in nato še kakšen mesec tako intenzivne bolečine, ki so se pojavljale le še občasno, in sicer ob intenzivnejšem gibu, sklanjanju ter dvigovanju bremen. Dokazni postopek je glede nevšečnosti med zdravljenjem nadalje pokazal, da so se te rezultirale v obliki dveh pregledov pri dežurnem zdravniku na misiji, zdravljenja v Valdoltri pri ortopedu, zdravljenja pri fiziatru v ZD Izola, več pregledov pri osebnem zdravniku, dvotedenske terapije v naravnem zdravilišču, EMG preiskave, zdravljenja z injekcijami, zdravljenja s fizioterapijami, RTG preiskave, CT preiskave ter jemanja analgetikov, kar je vse sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri denarne odškodnine. Glede na ugotovljeno intenziteto, trajanje in obseg telesnih bolečin ter navedenih nevšečnosti, ki sodijo v okvir odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, je tudi po presoji višjega sodišča dosojena odškodnina za tovrstno škodo v znesku 1.900,00 EUR ustrezno umeščena med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni pri primerljivih škodnih dogodkih.

8Pritožbeno sodišče tudi ne sledi pritožniku, da je upravičen do odškodnine iz naslova sekundarnega strahu. Iz določbe 179. člena OZ izhaja, da oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina za strah, če to opravičujejo okoliščine primera, zlasti pa stopnja strahu in njegovo trajanje. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da lahko dosodi odškodnino iz tega naslova le tedaj, kadar je prestani strah (dovolj) intenziven in je pustil v duševnosti prizadetega trajnejše posledice oziroma je brez posledic trajal dalj časa. Da je strah pravno priznana škoda samo ob izpolnitvi predpostavk glede intenzivnosti in dolgotrajnosti, je tudi v sodni praksi zavzeto enotno stališče. Sekundarni strah je tisti strah, ki ga oškodovanec trpi v procesu zdravljenja posledic škodnega dogodka in se opredeljuje kot zaskrbljenost ali bojazen za izid zdravljenja, v taki obliki pa lahko traja nekaj mesecev (1). Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da okoliščina, da tožnik zaradi predmetne poškodbe ni obiskal zdravnika celih 8 mesecev po škodnem dogodku, kaže na to, da tožnik do odškodnine za sekundarni strah ni upravičen. Na podlagi navedene okoliščine je namreč mogoče zaključiti, da sekundarni strah ni dosegel potrebne stopnje intenzivnosti. Glede na okoliščine konkretnega primera pritožbeno sodišče pritrjuje tudi oceni prvostopenjskega sodišča, ki se nanaša na odškodnino iz naslova primarnega strahu ter meni, da je dosojena odškodnina v višini 500,00 EUR ustrezna.

9Višje sodišče pa sledi pritožbenemu očitno o prenizko odmerjeni odškodnini za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je bila poškodba, ne glede na to, da vseh posledic delne izgube dela zmožnosti pri tožniku ni mogoče pripisati škodnemu dogodku, dodatni oziroma sprožilni faktor težav, saj se je stanje hrbtenice tožnika s prevračanjem nedvomno poslabšalo. Po mnenju izvedenca ni nujno, da bi se posledice okvare medvretenčne ploščice tudi brez nesrečnega dogodka takoj pokazale sočasno z bolečinami in tegobami, katerim je (bil) tožnik takoj izpostavljen. Posledice sprožilne poškodbe se odražajo v tem, da bo tožnik podvržen občasnim poslabšanjem bolečin v križu z izžarevanjem v spodnje okončine, kar bo tudi v bodoče zahtevalo terapijo v obliki injekciji, protibolečinskih tablet ter občasno fizikalno terapijo. Tožnik je po poškodbi omejen v smislu maksimalnih fizičnih obremenitev, pri dvigovanju težkih bremen, pogostem sklanjanju ter delu v prisilnem položaju, težave pa ima tudi pri športno rekreativnih dejavnostih, ki zahtevajo veliko skokov ter hitrih sprememb v gibanju (tožnik je izpostavil tek, nogomet, košarko in fitnes). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi poudarilo, da je tožnik pri opisovanju posledic poškodbe jokal. Glede na tako ugotovljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti višje sodišče pritrjuje stališču tožnika, da dosojena odškodnina ne dosega standarda pravične denarne odškodnine, ter je, upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih, tožnikovo starost (23 let v času poškodbe) in njegov poklic (vojak), odmerjena prenizko. Pri odmeri pravične denarne odškodnine je namreč dejanska podlaga odmere lahko le natančno ugotovljen obseg nepremoženjske škode, pri čemer sodišče upošteva dve temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer načelo individualizacije (2) in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine (3). Pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava ocenjuje (peta alineja 358. člena ZPP), da tožniku pripada celotna, s pritožbo še vtoževana odškodnina iz tega naslova, kar znaša dodatnih 2.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2009 dalje do plačila.

10Glede na to, da je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je toženi stranki iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti naložilo v plačilo še 2.000,00 EUR, se je spremenil tudi delež v katerem je tožnik v pravdi uspel (tožnik je po povišanju odškodnine uspel z 62,96 % tožbenega zahtevka) in posledično tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Zato je pritožbeno sodišče, upoštevaje priznanje stroškov, ki ga je opravilo že sodišče prve stopnje, toženi stranki naložilo v plačilo še 804,77 EUR stroškov postopka. V ostalem delu je višje sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožnik je v pritožbi uspel s 42 % zahtevka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP), zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da mu je tožena stranka dolžna v takšnem deležu povrniti stroške, nastale s pritožbo (skupaj je priglasil 267,00 EUR sodne takse in 536,64 EUR odvetniških stroškov), in sicer 337,52 EUR.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Primerjaj npr. sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 24. 6. 2009, opr. št. I Cp 862/2009.

(2) Navedeno načelo se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na velikost škode, stopnjo in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (torej njegovo konkretno prizadetost in kako se ta odraža glede na starost, spol, poklic in tako naprej); primerjaj npr. sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 13. 10. 2010, opr. št. Cp 1072/2010.

(3) Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti. Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen URS). Enakih primerov v sodni praksi ni in jih tudi ne more biti, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Naloga sodišča je, da poišče ustrezno vrednostno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri - še posebej tistimi, ki so si podobni po vsebini nastalih posledic.