VSL sodba I Cp 176/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da se najemno razmerje, oblikovano na osnovi najemne pogodbe št. 372-02-7/2004-6, sklenjene med tožečo stranko kot najemodajalcem in toženko kot najemnikom dne 12. 4. 2005, za trisobno službeno stanovanje št. 4 v 1. nadstropju na naslovu P., leto izgradnje 1974, v skupni površini 74,92 m2, evidenčna št. 22777, odpove, nadalje da je toženec dolžan stanovanje na navedenem naslovu izprazniti in ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki v roku 60 dni. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 327,50 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi

2Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženec.

3Toženec v pritožbi v celoti izpodbija zgoraj navedeno sodbo in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke. Pritožnik navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita, saj sodišče ni upoštevalo, da je del dolga skladno s svojimi zmožnostmi že poravnal tekom pravdnega postopka, kar je tudi izkazal s potrdili o plačilu. Sodišče tudi ni upoštevalo, da ni izkazano, da bi pritožnik opomin sploh prejel, kar je predpostavka za tožbo, saj podpis na povratnici še ne pomeni, da je podpis dejansko pritožnikov in da je opomin prejel in se z njim seznanil. Pritožnik navaja, da se je zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi znašel v situaciji, ki mu onemogoča preživetje in zaradi katere ni zmogel plačevati najemnine. Dolgovana najemnina, ki jo pritožnik dolguje povsem brez svoje krivde, ne more biti razlog za odpoved najemne pogodbe. V nadaljevanju pritožnik navaja značilnosti dela, ki ga je opravljal pri tožeči stranki in pojasnjuje razloge, zaradi katerih se je znašel v težki socialni in finančni situaciji. Pritožnik izpodbija tudi odločitev glede stroškov postopka in pri tem navaja, da zanj predstavljajo visok znesek, ki ga sploh ni zmožen poravnati, saj vsako dodatno breme še poslabša socialni položaj njegove družine. Pritožnik še dodaja, da ni zakrivil takšnega stanja in zato tudi ni utemeljeno, da mora plačati še stroške postopka.

4Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožencu kot najemniku najemna pogodba, ki sta jo s tožečo stranko kot lastnico in najemodajalko sklenila dne 12. 4. 2005, odpovedana iz krivdnega odpovednega razloga po 4. točki prvega odstavka 103. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1, Uradni list RS št. 69/03 s spr.), v zvezi s 15. členom med pravdnima strankama sklenjene najemne pogodbe, po katerem lastnik stanovanja odpove najemno pogodbo iz krivdnih razlogov, če najemnik ne plača najemnine ali stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine, v roku, ki ga določa najemna pogodba, če rok ni določen pa v 60. dneh od prejema računa in da najemne pogodbe ni mogoče odpovedati s tožbo, če lastnik ni predhodno pisno opozoril najemnika, ki krši najemno pogodbo. Opomin mora vsebovati kršitev in način odprave odpovednega razloga ter primeren rok za odpravo odpovednega razloga. Rok za odpravo odpovednega razloga ne sme biti krajši od 15 dni (tretji odstavek 103. člena SZ-1). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da toženec ni izpolnjeval pogodbeno dogovorjene obveznosti plačevanja najemnine, česar pritožnik tudi v pritožbenih navedbah ne prereka, da je bil pred vložitvijo tožbe z opominom z dne 17. 5. 2011 opozorjen na kršitev, z določenim načinom in rokom odprave le-te ter o posledicah, če kršitve v roku iz opomina ne bo odpravil, ter da je tožena stranka dne 28. 2. 2012 in 6. 3. 2012 delno plačala najemnino. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi določbe prvega odstavka 4. točke in tretjega odstavka člena 103 SZ-1 ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke po odpovedi najemne pogodbe in na podlagi določbe člena 112 SZ-1 odločilo tudi o izpraznitvi in izročitvi stanovanja tožeči stranki.

7Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Toženec šele v pritožbi prvič navaja, da ni izkazan prejem opomina pred tožbo, poslanega s strani tožeče stranke. Takšna pritožbena trditev pomeni novo dejstvo, ki bi bilo ob določbi člena 337/I Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbeno upoštevno le, če bi pritožnik pritožbeno izkazal, da ga brez svoje krivde pred sodiščem prve stopnje ni mogel navesti. Tega pa pritožnik ni storil, očitno pa je, da bi to lahko storil, saj zatrjuje dejstvo, ki mu je bilo na glavni obravnavi nedvomno že znano. Zato pritožbeno sodišče teh njegovih navedb ni moglo upoštevati.

8Neutemeljene so nadalje tudi pritožbene navedbe, da sodišče pri odločanju o odpovedi najemne pogodbe ni upoštevalo, da je plačal dva obroka najemnine in je zato izpodbijana odpoved najemne pogodbe nezakonita. Pritožbeno sodišče poudarja, da plačilo dolga iz naslova najemnine in stroškov tekom sodnega postopka (iz priloženih potrdil izhaja, da je plačili opravil dne 28.2.2012 in 6.3.2012, tožba pa je bila vložena dne 1. 2. 2012) ne vpliva na obstoj krivdnega odpovednega razloga iz 4. točke prvega odstavka člena 103 SZ-1, saj je odločilno pri tem dejstvo, da toženec dolga iz naslova najemnine in stroškov ni plačal v roku iz opomina pred tožbo in tako kršitve njegove pogodbene obveznosti, ki predstavlja krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe po že navedeni določbi člena 103 SZ-1, ni pravočasno odpravil.

9Pritožba je neutemeljena tudi glede odločitve o stroških. Odločitev sodišča o povračilu pravdnih stroškov je objektivna posledica uspeha pravdnih strank v sodnem postopku in temelji na 1. odst. 154. čl. ZPP. Stranka, ki v pravdi popolnoma propade, mora nasprotni stranki povrniti njene potrebne pravdne stroške, ki jih je tožeči stranki povzročila, v obravnavanem primeru tožena stranka po svoji krivdi, ker ni redno izpolnjevala dogovorjenih pogodbenih obveznosti. Pritožbeno sodišče tožne stranke ne more odvezati obveznosti povračila stroškov tožeči stranki, niti zmanjšati njene obveznosti, ker je ta določena skladno z odvetniško in taksno tarifo. Pravilna pa je tudi sama višina odmerjenih stroškov (kot je pokazal uradni preizkus), zaradi česar je toženčeva pritožba zoper sklep o stroških, vsebovan v sodbi prvostopnega sodišča, v celoti neutemeljena.

10Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).