VSL sodba II Cp 1335/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za objavo popravka, v besedilu, kot je naveden v izreku izpodbijane sodbe in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 2.484,30 EUR stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo tožnik. Bistvo pritožbenih navedb je, da je zmotno stališče, da prvo tožena stranka kot urednik BB ni pasivno legitimiran. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določilo četrtega odstavka 26. člena Zakona o medijih, ker je zmotno zaključilo, da tožnik s predlaganim popravkom ni popravljal zatrjevanih napačnih navedb oziroma v popravku ni navajal drugih dejstev z namenom bistvene dopolnitve navedb v objavljenem obvestilu. Objavljeno besedilo ni le informacija o vloženi kazenski ovadbi, ampak vsebuje tudi posamezne trditve in navedbe novinarke same. Neresnična je informacija, da so tožnik in ostali trije imenovani oškodovali družbo H. in da so tožnik in ostali trije imenovani družbeniki družbe I.. Tožnik je edini lastnik in edini ekonomski upravičenec družbe I.. V objavljenem obvestilu je podano tožnikovo zanikanje kazenske odgovornosti v zvezi z njegovim delovanjem v skupini H., ni pa objavljeno njegovo stališče glede njegove kazenske odgovornosti v družbi I.. Povezovanje njegove družbe I. z družbo H. je neresnično, zavajajoče in senzacionalno. Vsebina popravka se ne nanaša na izjavo predstavnika generalne policijske uprave – D. M., temveč na navedbe novinarke v sporni objavi. Zahtevani popravek popravlja napačne in neresnične navedbe v prispevku, jih izpodbija in v bistvenem dopolnjuje, kar je skladno s prvim odstavkom 26. člena Zakona o medijih. Predlaga razveljavitev sodbe, podrejeno spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritrditi je pritožbi, da je kot odgovornega urednika v danem primeru šteti tudi prvo toženo stranko AA, ki je odgovorni urednik medija BB. Besedilo četrtega odstavka 18. člena Zakona o medijih, da v primeru, če ima medij več odgovornih urednikov, vsak od njih odgovarja za objavo informacije v tistem programskem sklopu, za katerega je odgovoren, je razlagati tako, da vsak odgovorni urednik programskega sklopa odgovarja za svoj programski sklop, odgovorni urednik medija pa za objavo vseh informacij v mediju. AA, kot odgovorni urednik medija BB, je tako odgovoren tudi za objavo informacije v sklopu informativnega in športnega programa BB. Drugačno stališče o odgovornosti urednika ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker materialno pravno ni utemeljen.

5Pritrditi je sodišču prve stopnje, da mora popravek v bistvenem dopolnjevati navedbe v objavljenem besedilu. Če jih ne, je to razlog za zavrnitev objave popravka na podlagi določila 2. alineje 1. točke 31. člena Zakona o medijih.

Pritožba pravilno navaja, da predlagani popravek dopolnjuje objavljeno besedilo v tem, da je edini lastnik družbe I. tožnik. Sodišče prve stopnje je glede tega dela popravka pravilno zaključilo, da ustreza pojmu popravka v smislu določb Zakona o medijih.

Glede drugega dela popravka: „Popolnoma neutemeljene in brez dejanske in pravne podlage so vsi sumi, da naj bi A. O. oškodoval H. in/ali preusmerjal denar od financiranja nepremičninskih poslov H. v L..“ pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da v njem tožnik ne zanika navedb v objavljenem besedilu niti ne navaja nasprotnih dejstev, ki bi dopolnila navedbe v objavljenem besedilu. Tožnikovo mnenje glede utemeljenosti ovadbe je povzeto že v objavljenem besedilu: „Sicer pa O. zavrača kakršnokoli kazensko odgovornost v zvezi z njegovim delovanjem v skupini H. vse posle naj bi opravil skladno z navodili, za kar je dobil tudi razrešnico.“ Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da ta del popravka v bistvenem ne dopolnjuje objavljenega besedila in da iz tega razloga odgovornemu uredniku ni možno naložiti objavo celega popravka. Skladno z določilom prvega odstavka 27. člena Zakona o medijih je namreč možno naložiti samo objavo popravka brez sprememb in dopolnitev. To pomeni, da toženi stranki ni možno naložiti, da objavi samo del popravka, ki izpolnjuje pogoje za objavo popravka, zavrniti pa objavo drugega dela popravka, ki ne izpolnjuje pogojev za objavo popravka.

6Ni slediti pritožbeni navedbi, da se popravek nanaša samo na tožnikovo delo v družbi I.. Zadnji del popravka v besedilu: „Popolnoma neutemeljene in brez dejanske in pravne podlage so vsi sumi, da naj bi A. O. oškodoval H. in – ali preusmerjal denar od financiranja nepremičninskih poslov H. v L..“, se nanaša na tožnikovo delo v skupini H., ne pa na tožnikovo delo v družbi I.. Da tožnik zavrača kakršnokoli kazensko odgovornost v zvezi z njegovim delom v skupini H., pa je bilo že navedeno v objavljenem besedilu. S tem delom popravka tožnik torej ne izpodbija in dopolnjuje navedb v objavljenem besedilu, kot to poskuša prikazati v pritožbi. Pritožbo je bilo zato zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).