VSL sklep I Cp 2657/2012

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku zaradi motenja posesti. Ugotovilo, da je tožena stranka motila tožeči stranki v njuni zadnji mirni posesti na v izreku navedenih petih nepremičninah v k.o. X in Y, tako, da jima je dne 15. 9. 2011 izklopila delovanje elektronskih kartic, ki sta se uporabljali za odpiranje zapornic, ki stojijo na začetku dovoznih poti, ki potekajo po v izreku navedenih nepremičninah (točka 1. izreka). Toženi stranki je naložilo, da v 8 dneh vzpostavi prejšnje posestno stanje tako, da tožečima strankam ponovno aktivira elektronski parkirni kartici, s katerima sta do tedaj odpirali zapornice na v izreku pod točko 1. navedenih parcelah. Prepovedalo ji je bodoča taka in podobna motilna ravnanja (točka 3. izreka) ter ji naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 179,40 EUR (točka 4. izreka).

Tožena stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloga iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Vztraja, da je bila tožba vložena prepozno. Tožnika nista dokazala nasprotnega. Po izpovedbi priče A. Ž. so bile kartice izklopljene 10. oziroma 11. 9., tožba je bila vložena 13. 9., torej po izteku 30 dnevnega roka. Tožeči stranki nista trdili, da sta zaznali izklop kartic 15. 9. 2011. Nista dokazali načina in izvajanja posesti vseh štirih ulic. Izpovedala sta, da je bilo na vtoževanih ulicah parkiranje problem. Dejstvo, da ima tožnica parkirno mesto zagotovljeno v parkirni hiši, negira njeno posest na ulicah, na katerih zatrjuje motenje. Napačno je odločeno o vzpostavitvi prejšnjega posestnega stanja s ponovno zagotovitvijo parkirnih kartic. Takih nikoli ni bilo, pač pa le kartice pa prehajanje zapornic. Nepravilno je odločeno, da sta imela tožnika posest na vseh ulicah in vhodih na Vojkovi. Vse štiri ulice so v geodetskem katastru obravnavane kot ceste in so javne površine. Ugotovitve sodišča, da sta imela tožnika posest ulic in cest, je zmotna. Nudilo jima je posestno varstvo na javnih cestah, kar je izključeno. Posesti na javnih cesti ni mogoče pridobiti niti je motiti. Tudi ne drži, da sta bila motena v posesti. Če bi plačala račun za kartico, bi bila slednja deblokirana. Tožnica ni motena ne pri prehajanju in dostavi ne pri parkiranju: parkira v parkirni hiši, dostava in intervencija sta vedno možni. To bi pojasnile predlagane priče, dokazni predlog je bil zavrnjen. Tudi tožnik brez problemov prehaja – izposodil si je kartico, ni moten, tožba je posledica njegove šikane. Pri teh navedbah ne gre za novote, tožena stranka jih je podala delno v vlogah, delno izhajajo iz zaslišanja tožnikov. Vztraja, da nista izkazala svojega ekonomskega interesa za pravdo. Do posesti sta prišla z zlorabo zaupanja. Ravnanje tožene stranke ni protipravno in samovoljno. Temeljni na 100. členu Zakona o javnih cestah, po katerem je upravljalec javne ceste (v obravnavanem primeru: MOL) dolžna urediti prometni režim. Predložene listine dokazujejo, da je bil ta urejen na zahtevo stanovalcev in po odločitvi MOL, kar ni bilo preklicano. Gre za izvajanja zakonske norme – ureditev prometnega režima – ki jo sodišče pozna. Način ureditve prometa oziroma vrste ukrepov narekujejo specifične tehnične značilnosti ulic in so lahko različni, tudi z omejitvami za določene vrste vozil ali uporabnike in proti plačilu za parkiranje. Če bi sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, zaključek ne bi bil tak, kakor je sedaj. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je napačno uporabljeno materialno pravo. Zavrniti bi bilo treba tudi podredni tožbeni zahtevek, še prej pa tožeči stranki pozvati k plačilu sodne takse.

Tožeča stranka je na vročeno pritožbo vložila odgovor, ki pa je po svoji vsebini identičen z vlogo na redni št. 20, v kateri je postavila podredni tožbeni zahtevek.

Pritožba je utemeljena.

Tožnika zahtevata posestno varstvo. Trdila in dokazovala sta, da ju je tožena stranka kot lastnika stanovanj v L. motila v zadnji mirni posesti dovoznih poti do njunih stanovanj, ki potekajo po naštetih parcelnih številkah oziroma po R. ulici, M. ulici, T. ulici in P. ulici in ki so povezava med V. cesto in posameznimi parcelami v notranjosti naselja in tam ležečimi parkirišči. Motilno dejanje je bilo po tožbenih navedbah 15. 9. 2011, ko jima je tožena stranka izklopila delovanje elektronskih kartic za odpiranje zapornic, ki stojijo na začetku dovoznih poti, ki potekajo po navedenih nepremičninah. Na ta način jima je onemogočila dotedanjo uporabo dovoznih poti. Primarno sta zahtevala ponovno aktiviranje elektronskih parkirnih kartic, podredno umik zapornic z začetka dovoznih poti. Tožena stranka se je med drugim branila z ugovorom, da ni šlo za motenje in samovoljno dejanje, ker je bil ukrep izveden v okviru novega prometnega režima z zapornicami in prehajanjem z elektronskimi karticami, sprejetega s strani MOL na zahtevo etažnih lastnikov v naselju, kar je dokazovala z listinami in zaslišanjem prič.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila uporaba spornih štirih ulic po uvedbi zapornic omogočena le imetnikom elektronskih kartic, ki sta jo prejela tudi tožnika, da so imetniki kartic (tudi tožnika) po ulicah vozili in parkirali in na ta način izvajali soposest, kar jima je bila z blokado njunih kartic onemogočeno. Ocenilo je, da je šlo za samovoljno, protipravno in motilno dejanje tožene stranke, češ da slednja ni dokazovala, da temelji na zakonu. Tožbenemu zahtevku je zato ugodilo upoštevaje materialno pravna določila Stvarnopravnega zakonika (SPZ) o posestnem varstvu (25. člen SPZ v zvezi z 32. in 33. členom SPZ).

Pritožbi je treba pritrditi, da je odločitev najmanj preuranjena. Po materialnem pravu so ceste in ulice grajeno javno dobro, bodisi državnega bodisi lokalnega pomena (Zakon o graditvi objektov, ZGO-1; Ur. l. RS, št. 110/02 s spremembami; točka 2.1.1. in 2.2.2. člena ZGO-1). Gre za zemljišča, namenjena takšni splošni rabi, kot jo glede na namen njihove uporabe določa zakon oziroma predpis, izdan na podlagi zakona, in za na njih zgrajene objekte, če so namenjeni splošni rabi (2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

Javne ceste so po Zakonu o cestah (ZCes-1, Ur. l. RS, št. 109/2010 in 48/2012) prometne površine, ki so splošnega pomena za promet in jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo ceste, in pravili cestnega prometa. Javne ceste so javno dobro in so izven javnega prometa. Na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic (3. člen ZCes-1). Izključeno je tudi posestno varstvo (primerjaj: Frantar, T., Stvarno pravo, GV Ljubljana, 1993, stran 334-335). Javno dobro so namreč dobrine, ki so namenjene splošni in enakopravni rabi vsakogar. Uporaba je začasna, anonimna, dostopna vsakomur, v skladu z namenom stvari in na običajen oziroma družbeno priznan način. Vendar to ne pomeni, da je neomejena. Glede na naravo in namen posamezne vrste javnega dobra so dopustne omejitve v načinu in obsegu splošne rabe. Določene so v zakonu, ki določa pogoje za njegovo uporabo. Za uporabo cest in ulic zakon določa, da o prometni ureditvi odloča upravljalec ceste s posamičnim konkretnim upravnim aktom. Prometna ureditev vključuje tudi določene omejitve uporabe cest ali njenega dela glede na vrsto prometa in ureditev parkiranja in ustavljanja vozil, kar se s strani tožene stranke zatrjuje v tej pravdi (drugi, tretji in peti odstavek 100. člen ZCes-1). Odločanje o vprašanjih, povezanih z uporabo javnih cest, je po povedanem stvar upravnega prava. Pravica splošne rabe je tudi po večinskem mnenju pravne teorije pravica javnega in ne civilnega prava (primerjaj Tratnik, M., Vrenčur, R., v: Javno dobro, Pravna praksa, št. 38/2010). Sodišča, ki odločajo o civilnopravnih zadevah, pa za odločanje o vprašanjih v zvezi z dobrinami v splošni rabi niso pristojna (Berden, A., v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Ljubljana, 2004, komentar k 19. členu, strani 125-129).

Glede na podano trditveno in dokazno podlago pravdnih strank, ko je tožeča stranka zatrjevala motenje posesti na ulicah, tožena stranka pa se je sklicevala na javnopravno ureditev prometnega režima, je sodišče prve stopnje prezrlo navedena materialnopravna izhodišča. V sklepu manjkajo razlogi in ugotovitve o odločilnih dejstvih: na kakšnih površinah tožnika zahtevata posestno varstvo in o značaju ukrepov, ki naj bi predstavljali motenje (samovoljnost – protipravnost ali ukrep v zvezi z izvajanjem prometnega režima, sprejetega z upravnim aktom na podlagi zakona). Zato sprejete odločitve ni mogoče preizkusiti z vidika pravilne uporabe materialnopravnih določil o posestnem varstvu. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč pa jih sodišče prve stopnje niti še ni ugotavljalo oziroma je zmotno štelo, da tožena stranka ni zatrjevala, da njena ravnanja temeljijo na zakonu. S sklicevanjem na ukrepe iz sprejetega prometnega režima je navajala ravno dejstva, da temeljijo njena ravnanja na upravni odločbi, izdani na podlagi zakona (100. člen ZCes-1). To pa je dokazovala z listinami in pričami (predstavnik M., predstavniki etažnih lastnikov BS-3), česar sodišče prve stopnje ni izvajalo.

Nakazuje se, da je zaradi napačne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v zvezi z zatrjevanim motenjem posesti in upravičenostjo tožečih strank do posestnega varstva nepopolno in napačno ugotovljeno. Ugotovljene procesne kršitve pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi okoliščine primera narekujejo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Ponovno bo treba zaslišati tožeči stranki in predlagane priče tožene stranke (zlasti predstavnico MOL). Vse to bo lažje in hitreje izvedlo sodišče prve stopnje. Razveljavitev sklepa tako temelji na prvem odstavku 354. člena ZPP in 355. členu ZPP.

V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje po dopolnitvi dokaznega postopka odgovori na navedena ključna vprašanja v tem sporu. Po ugotovitvi vseh pravnorelevantnih okoliščin naj o zadevi ponovno odloči (če bo zavrnilo primarni zahtevek, tudi o podrednem) in svojo odločitev utemelji z jasnimi razlogi.

Odločanje o pritožbenih stroških je odpadlo, ker jih pravdni stranki nista priglasili.