VSL sodba I Cp 2321/2012

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 19.944,00 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v petnajstih dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka Mestna občina Ljubljana lastnica nepremičnine parc. št. 77/7, k.o. X., z na njej zgrajeno stavbo V.

2Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Pritožnica tudi v pritožbenem postopku vztraja, da pravica uporabe toženim strankam ni bila odvzeta, saj bi zato morala biti izdana odločba, ki bi morala postati pravnomočna in biti kot takšna sposobna za vpis v zemljiško knjigo. Tožeča stranka ni izkazala temelja za zunajknjižni prenos pravice uporabe najkasneje na dan 1. 4. 1991. Odločba o odvzemu posesti z dne 19. 9. 1980 je postala pravnomočna šele 30. 3. 1999. Tožeča stranka pa te odločbe nikoli ni štela kot podlago za prehod pravice uporabe nanjo in se je v pravočasnih trditvah sklicevala, da takšna odločba ni potrebna in da je podlaga za prehod pravice uporabe že v samem zakonu. Tožeča stranka se je torej zavedala, da pravica uporabe nanjo nikoli ni prešla, zato posledično tudi ni postala lastnica zemljišča. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do okoliščine, da je bila tožeča stranka toženima strankama celo pripravljena izplačati določeno odškodnino za to, da bi lahko uredila zemljiškoknjižno stanje. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je bilo odvzeto 525 m2 več zemljišča, kot je to sledilo iz lokacijske informacije.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V zemljiški knjigi sta se pri spornih nepremičninah kot lastnici vpisali toženi stranki in sicer na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL, Uradni list Republike Slovenije 44/97 in 59/2001), ki je pričel veljati 25. 7. 1997. V prvem odstavku 1. člena ZLNDL je določeno, da zakon ureja lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih, kar pomeni, da so določbe zgolj subsidiarne narave in da tožene stranke niso mogle postati lastnice sporne nepremičnine samo na podlagi golega dejstva, da je odločba, s katero je bila njihovemu pravnemu predniku pravica do uporabe odvzeta, postala pravnomočna šele po tem, ko so se kot lastnice že vpisale v zemljiško knjigo.

6Sodišče prve stopnje je pravilno zavzelo stališče, da je za odločitev v tem sporu odločilno, kdo je imel pravico uporabe spornih nepremičnin v času, ko je vstopil v veljavo ZLNDL (25. 7. 1997) oziroma v aprilu 1991, ko je na podlagi Zakona o zavodih prišlo do lastninjenja na nekdanjih družbenih nepremičninah, ki so sodile v premoženje delovnih organizacij s področja vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, otroškega varstva ali socialnega varstva in RTV Slovenije. Vse navedene nepremičnine so postale s 1. 4. 1991 ex lege lastnina ustanovitelja. Če pa je bil objekt zgrajen s samoprispevkom, je postal lastnina občine, na katere območju stoji nepremičnina (65. in 66. člen Zakona o zavodih).

7Pri pravici uporabe, ki je ostala po nacionalizaciji zemljišč v ožjih gradbenih okoliših bivšim lastnikom, je bilo odločilno, da so zemljišča, na katerih so prejšnji lastniki obdržali pravico uporabe, ta zemljišča tudi dejansko imeli v uporabi. Odsotnost posesti je praviloma izključevala pravico uporabe in to ne glede na to, ali je bila posest odvzeta z odločbo, ali pa je do opustitve posesti prišlo po odločitvi tistega, ki mu je pravica uporabe ostala po nacionalizaciji. Če bi bila toženi stranki pravica uporabe odvzeta brez pravne podlage, bi lahko na podlagi 226. člena Zakona o združenem delu zahtevala vrnitev takšne pravice samo v petih letih od dneva, ko je izvedela za odvzem oziroma najpozneje v desetih letih.

8V pritožbenem postopku ni sporno naslednje ugotovljeno dejansko stanje:

toženki sta dedinji po J. M., ki so ji bile z odločbo Oddelka za finance ObLo Ljubljana Vič z dne 8. 6. 1959 podržavljena zemljišča, med njimi tudi zemljišče s parc. št. 77/7, k.o. X.;

da so se ta zemljišča v zemljiški knjigi vpisala kot družbena lastnina v upravi Občine Ljubljana Vič;

prejšnja lastnica nepremičnine je obdržala posest in brezplačno pravico uporabe;

dne 15. 9. 1980 je bila izdana odločba, s katero je bilo zemljišče s par. št. 77/7 k.o. X toženima strankama odvzeto iz uporabe zaradi gradnje vrtca, dana jima je bila odškodnina v obliki denarne odškodnine in v obliki nadomestnih stavbnih zemljišč s parc. št. 1435/1 in parc. št. 1434/3 k.o. X.;

pravni prednik tožeče stranke pravice uporabe ni vknjižil v zemljiško knjigo;

na podlagi ZLNDL sta se v zemljiško knjigo kot lastnici vpisali toženi stranki.

9Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da po postavitvi vrtca toženi stranki pravice do uporabe nista mogli izvrševati, zato za odločitev v tej zadevi niti ni bistveno, ali sta to pravico izgubili že z izdajo odločbe z dne 15. 11. 1980, nedvomno sta jo z izgradnjo vrtca v letu 1982 in s tem tudi pravico do brezplačnega uživanja. Kar pa pomeni, da ob uveljavitvi ZLNDL nista imeli pravice uporabe, zato nista mogli postati lastnici parcele s št. 77/7 k.o. X.

10Ker je na podlagi določil Zakona o zavodih pri sporni nepremičnini že prišlo do lastninjenja ob uveljavitvi Zakona o zavodih, ki je stopil v veljavo 1. 4. 1991, je nedvomno interes tožeče stranke, da se ugotovi njena lastninska pravica, ki je lahko naperjena samo proti tistemu, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik nepremičnine, to pa je tožena stranka.

11Povsem nerelevantno za odločitev v tej zadevi je, da je bila tožeča stranka pripravljena za ureditev zemljiškoknjižnega stanja toženi stranki tudi plačati, kot tudi dejstvo, da je parcela št. 77/7 večja kot to sledi iz lokacijske dokumentacije. O parcelaciji je bila izdana odločba zoper katero bi se toženki lahko pritožili. Ker se nista, tega v tem pravdnem postopku ne moreta uveljavljati.

12Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe skrbno in obširno pojasnilo razloge in navedlo materialnopravna določila na podlagi katerih je ugotovilo, da je do lastninjenja nepremičnine prišlo 1. 4. 1991 na podlagi določil Zakona o zavodih. Sodišče prve stopnje je po uradni dolžnosti pravilno upoštevalo odločilne materialnopravne predpise, ki so podlaga za vpis lastninske pravice tožeče oziroma tožene stranke, in materialno pravo po mnenju pritožbenega sodišča tudi pravilno uporabilo. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13Tožena stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato je tožeči stranki dolžna povrniti stroške za odgovor na pritožbo (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z odvetniško tarifo, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu.