VSK sklep Cp 16/2013

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin zahtevek, s katerim je terjala, naj se toženi stranki prepove motiti jo v njeni posesti stanovanja v pritličju stanovanjskega objekta na naslovu M. 2/a z zapiranjem ventila oz. izklapljanjem grelne naprave in z oviranjem dotoka tople vode v stanovanje. Ker tožnica v postopku ni uspela, ji je sodišče naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 60,79 EUR pravdnih stroškov.

Proti sklepu se pritožuje tožnica po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da naj bi sodišče pravilo petitorium absorbet posserorium pri odločitvi v obravnavani zadevi uporabilo zmotno. V času, ko je tekla posestna pravda, je bil petitorni spor v fazi pritožbenega postopka in se je zaključil tik pred izdajo izpodbijanega sklepa. Res je petitorna pravda dobila svoj epilog v pravnomočni sodbi, s katero je tožnici naložena izselitev iz prostorov in njihova izročitev toženki, vendar je za odločitev bistveno, da v obeh pravdah ne gre za nasprotujoča si oz. izključujoča zahtevka pravdnih strank. Pravnomočni izrek odločbe v petitornem postopku je jasen in toženki nalaga izpraznitev stanovanja, medtem ko je tožbeni zahtevek iz posesorne tožbe popolnoma drugačen, saj se glasi na prepovedm motenja posesti na način, da toženka zapira vodni ventil oz. izklaplja grelno napravo in tako onemogoča dotok tople vode v stanovanje, ki ga ima tožnica v posesti. Navedeno materialno pravno pravilo bi prišlo v poštev le, v kolikor bi bil v posestni tožbi zahtevek enak, torej če bi temeljil na zahtevi za izselitev. Pritožnica se strinja sicer, da je trenutno v položaju, ko stanovanje poseduje protipravno, vendar ga je v posesti imela, tudi ko je toženka z motilnimi dejanji pričela. Sodišče bi torej moralo oceniti, ali sta si pravici iz obeh pravd izključujoči. Opozarja še, da je sodišče v zadevi, v kateri bi moral biti postopek hiter, odločalo celih osem mesecev, s čimer je dopustilo, da se je petitorna pravda zaključila pred samim posesornim postopkom.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da tožnica nima nobene pravne podlage za posedovanje prostorov in opozarja, da tožnica s tem, ko prostore še vedno zaseda, dokazuje svojo samovoljnost in nespoštovanje dogovorov in odločb sodišča.

Pritožba ni utemeljena.

Za pritožnico ni sporno, da sta petitorni in posestni spor določen čas tekla vzporedno ter da je bila v času odprtega motenjskega postopka zaključena pravda, v kateri je bilo tožnici naloženo, da je dolžna izprazniti stanovanje v pritličju stanovanjske hiše M. 2/a, iz njega odstraniti vse svoje stvari ter stanovanje vrniti v (so)posest D.Š. Tožničin zahtevek v motenjski pravdi pa temelji prav na posesti tega stanovanja, ki naj bi jo toženka motila tako, da onemogoča dotok tople vode vanj. Ker torej tožbeni zahtevek temelji na posesti stanovanja, je bila uporaba pravila petitorum absorbet possesorium pravilna. Prišlo je namreč do situacije, ko je moralo sodišče v posestni pravdi izjemoma upoštevati ugovor pravice. Ker tožnica nima pravnega naslova, ki bi jo opravičeval do zasedanja stanovanja, temveč ga mora, nasprotno, izročiti toženki, proti slednji posestnega varstva ne more uveljavljati.

Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).