UPRS sodba I U 391/2012

Tožbi se ugodi Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj, št. 06112-142/2011/6 z dne 18. 10. 2011 se odpravi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Inšpektorica Inšpektorata za okolje in prostor, Območne enote Kranj, je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo tožeči stranki naložila, da v roku 20 dni od dneva vročitve te odločbe na podlagi pregleda kurilne naprave in z njo povezanih dimnih vodov, zračnikov in pomožnih naprav, pri uporabniku dimnikarskih storitev A.A., ugotovi, ali pri normalni uporabi kurilne naprave obstaja nevarnost za požar ali za zastrupitev s CO, nastalim pri izgorevanju, in ali druge emisije snovi v zrak presegajo predpisane njene vrednosti (1. točka izreka). Tožeči stranki je bilo tudi naloženo, da mora v roku 8 dni od izteka roka iz prve točke izreka ob ugotovitvi, da pri normalni uporabi kurilne naprave ne obstaja nevarnost oziroma emisije v zrak ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti, Ministrstvu za okolje in prostor posredovati vse spremembe podatkov v evidenci kurilnih naprav (2. točka izreka). V naslednjih točkah izreka je inšpektorica za okolje odločila, da jo mora tožeča stranka seznaniti s svojimi ugotovitvami, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in da stroški v postopku niso nastali (3., 4. in 5. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je inšpektorica za okolje ugotovila, da tožnica pri prvem pregledu ni ravnala v skladu z določbami Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (v nadaljevanju Uredba). Na podlagi te uredbe bi tožnica morala ugotoviti, ali pri normalni uporabi kurilne naprave obstaja nevarnost za požar ali za zastrupitev s CO, nastalim pri zgorevanju goriv, in ali druge emisije snovi v zrak presegajo mejne vrednosti. Pomanjkljivosti, na katere bi tožnica lahko opozorila uporabnika storitev dimnikarske službe, pa so taksativno naštete v prvem odstavku 30. člena Uredbe. Po teh določbah izda izvajalec dimnikarske službe opozorilo z rokom in načinom odprave pomanjkljivosti, če gre za okoliščine, zaradi katerih je presežena mejna vrednost emisije v zrak ali toplotnih izgub z dimnimi plini, obstoji tveganje za okolje zaradi onesnaženja z gorivi ali ostanki zgorevanja, je lahko ogroženo človekovo zdravje zaradi zastrupitve ali zadušitve z dimnimi plini ali je zmanjšano varstvo pred požarom. Pomanjkljivosti, ki jih je uporabniku storitev dimnikarske službe očitala tožnica, v omenjeni določbi niso zajete, zato inšpektorica za okolje ugotavlja, da je tožnica ravnala samovoljno.

V nadaljevanju obrazložitve navaja, da je uporabnik storitev v svojem stanovanju samo zamenjal dotrajano plinsko peč, ki bi morala biti s strani tožnice že vpisana v evidenco kurilnih naprav. V skladu s prvim odstavkom 37. člena Uredbe je bila zato tožnica dolžna ministrstvu posredovati le spremembe podatkov o malih kurilnih napravah, ki jih je ugotovila pri opravljanju storitev dimnikarske službe, to je podatke iz 1. in 2. alineje četrtega odstavka 32. člena Uredbe, vse ostale podatke pa je bila tožnica dolžna posredovati že ob pregledu stare kurilne naprave. Tožnica tudi nima pooblastila zahtevati predložitve projektne dokumentacije in presojati izjav po 83. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), saj ima v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 29. člena Uredbe le pravico do vpogleda v načrte zgradbe.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je ravnala v skladu z določbami 1. točke (pravilno odstavka) 30. člena, 34. člena in 35. člena Uredbe. Ne strinja se s toženkinim stališčem glede predpisanega ravnanja v primeru prvih pregledov ter pojasnjuje razloge, zaradi katerih je zahtevala odpravo pomanjkljivosti. Opozarja, da je bila izpodbijana odločba izdana pred potekom roka za odpravo teh pomanjkljivosti in pred zaključkom postopka. Navaja še, da je po poteku roka ponovno poskušala opraviti prvi pregled, pri katerem bi uporabnik lahko odpravil ugotovljena neskladja, vendar ta v nasprotju z 29. členom Uredbe ni zagotovil prisotnosti. Prav tako se ne strinja, da bi morala ministrstvo opozoriti zgolj na spremembe na kurilni napravi, saj je šlo za vgradnjo nove kurilne naprave in je bilo treba prvi pregled izvesti zaradi vpisa te naprave v evidenco. Dodaja, da je bila stara naprava iz evidence, ki jo vodi tožnica, izbrisana, kataster kurilnih naprav pri ministrstvu pa še ni vzpostavljen, zaradi česar je 2. točka izpodbijane odločbe neizvršljiva. Meni, da je v obravnavanem postopku jasno opredelila očitana neskladja in razloge za izdajo opozorila, določila rok ter uporabniku male kurilne naprave v skladu z določbami Uredbe, Pravilnika in internimi navodili tožnice predlagala posvetovanje z odgovornim izvajalcem del, da skupaj poiščejo rešitev. Glede na vse navedeno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo in odločbo drugostopenjskega upravnega organa razveljavi oz. odpravi ter z ustreznimi navodili vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je ukrep inšpektorice za okolje, s katerim se tožniku kot izvajalcu dimnikarske službe nalaga odprava nepravilnosti pri opravljanju prvega pregleda in vpisa male kurilne naprave v evidenco kurilnih naprav, zakonit.

Iz tožbenih navedb in podatkov upravnega spisa izhaja, da je bil tožniku izpodbijani ukrep izrečen v zvezi z opravljenim prvim pregledom pri uporabniku male kurilne naprave A.A., kateremu je izdala negativno poročilo o prvem pregledu.

Tožnik meni, da opozorilo z navedeno vsebino ni v skladu z določbami 30. in 35. člena Uredbe. Ne strinja se tudi z vsebino dokumentacije, ki jo je tožnica zahtevala od uporabnika storitev male kurilne naprave.

Pristojnosti in postopek izvajanja nadzora nad izvajalcem dimnikarske službe ureja ZVO-1 v 148. členu. V sedmem odstavku tega člena je določeno, da nadzor, ali izvajalec dimnikarske službe pri izvajanju storitev dimnikarske službe ravna v skladu s predpisi oz. pravili stroke, opravlja ministrstvo. Na podlagi omenjene določbe lahko uporabnik dimnikarskih storitev, ki se ne strinja z ravnanjem izvajalca dimnikarske službe, zahteva od ministrstva, da odloči o zadevi. Pri odločanju o zahtevi uporabnika lahko ministrstvo izvede tudi strokovni nadzor, v katerem lahko izvajalcu dimnikarske službe z odločbo naloži določen način opravljanja storitev javne službe skladno s predpisi oziroma pravili stroke ali mu prepove določeno ravnanje pri izvajanju teh storitev, ki ni skladno s predpisi oziroma pravili stroke (deseti odstavek istega člena).

Z določbami 27. in 39a. člena Uredbe je podrobneje urejena pristojnost ministrstva za opravljanje nadzora nad izvajanjem storitev dimnikarske službe in nad drugimi nalogami izvajalca dimnikarske službe.

Glede na citirane določbe sodišče ugotavlja, da nadzor nad izvajalcem dimnikarske službe, in sicer, ali ta pri opravljanju storitev te službe ravna v skladu s predpisi in pravili stroke, izvaja ministrstvo.

Ker po 5. členu Uredbe dimnikarska služba obsega tudi pregledovanje malih kurilnih naprav in z njimi povezanih vodov, zračnikov in pomožnih naprav ter posredovanje podatkov za vpis v evidenco, glede na povedano ministrstvo nadzira tudi, ali so pomanjkljivosti, ki jih je izvajalec dimnikarske službe ugotovil pri opravljanju prvega pregleda in v zvezi s temi izrečeni ukrepi, utemeljene v predpisih in pravilih stroke.

Pristojnost inšpekcije za okolje je urejena v 156. in 157. členu ZVO-1 ter 39. členu Uredbe. Po teh določbah je inšpekcija za okolje pristojna za opravljanje nadzora nad izvajanjem določb ZVO-1 in na njegovi podlagi izdanih predpisov. V skladu s 4. točko tretjega odstavka 156. ZVO-1 nadzor inšpekcije za okolje obsega tudi nadzor nad izvajanjem dimnikarske službe.

Sodišče ugotavlja, da inšpektorica za okolje v konkretni zadevi ni opravljala zgolj splošnega nadzora nad izvajanjem dimnikarske službe in določb Uredbe, saj je preverjala ustreznost ravnanja izvajalca dimnikarske službe pri opravljanju posamezne storitve te službe. V tem primeru pa gre že za opravljanje strokovnega nadzora nad izvajalcem dimnikarske službe, ki je, kot rečeno, v pristojnosti ministrstva, kar izhaja tudi iz pooblastil iz koncesijskega razmerja. Zato sodišče ugotavlja, da je inšpektorica za okolje presegla pooblastila, ki jih ima po ZVO-1 in Uredbi.

Ker je iz navedenega razloga izpodbijana odločba nezakonita, se sodišče ni opredeljavalo do tožbenih navedb, ki se tičejo očitanih nepravilnosti v postopku izvajanja dimnikarske službe, saj te na odločitev v obravnavani zadevi ne vplivajo.

Sodišče je v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo inšpektorice za okolje odpravilo. V zvezi s tožbenim predlogom, naj sodišče odpravi tudi odločbo pritožbenega organa, sodišče pojasnjuje, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost odločbe inšpektorice za okolje. Če sodišče prvostopenjsko odločbo odpravi, se odločba pritožbenega organa, s katero je zavrnil pritožbo zoper prvostopenjski akt, šteje za odpravljeno po samem zakonu (prvi odstavek 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku).

Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Sodišče je zato tožnici priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika v višini 350,00 EUR, povečane za 20% DDV. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik. Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1./c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).