UPRS sodba I U 758/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijski ukrep zaradi neskladne gradnje objekta na zemljišču parc. št. 2525 k.o. … in mu naložila, da v treh mesecih od prejema odločbe na lastne stroške navedeni objekt uskladi s pogoji gradbenega dovoljenja št. 351-03-295/93 z dne 20. 12. 1996, tako da v celoti odstrani del objekta na zahodni strani v tlorisni površini okoli 7 m x 2,6 m, ki po višini obsega pritličje in mansardo s pripadajočim delom strehe (1. točka izreka). Naložila mu je, da takoj po izpolnitvi odrejenega dejanja o tem obvesti pristojnega inšpektorja (2. točka) in navedla, da v inšpekcijskem postopku ni bilo stroškov (3. točka) ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila investitorju 23. 4. 2010 izdana odločba, s katero mu je bila odrejena ustavitev nadaljnje gradnje objekta in naloženo, da v enem mesecu od prejema odločbe zaprosi za spremembo gradbenega dovoljenja. To odločbo je tožnik prejel 28. 4. 2010, vendar pa po podatkih Upravne enote Novo mesto z dne 13. 5. 2011 v roku ni zaprosil za spremenjeno gradbeno dovoljenje. Zato mora v skladu s 153. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) na svoje stroške odstraniti neskladno zgrajeni del objekta in vzpostaviti stanje iz gradbenega dovoljenja. Ker je bil ta del objekta po tožnikovi izjavi zgrajen naknadno, njegova odstranitev ne bo vplivala na stabilnost osnovnega, legalno zgrajenega, objekta.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in med drugim navedel, da za odločitev v zadevi niso pravno pomembni razlogi, zaradi katerih tožnik ni pridobil spremembe gradbenega dovoljenja. Zavrnil je tudi njegovo pritožbeno trditev o zmotni ugotovitvi, da je bil zahodni del objekta v izmeri 7 m x 2,6 m zgrajen naknadno, saj je to sam povedal na zapisnik 16. 4. 2007 in ga brez pripomb tudi podpisal. Prav tako ni mogoče upoštevati njegovih navedb, da bo z odstranitvijo ogrožena stabilnost objekta, saj so te trditve neobrazložene.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi pojasnjuje, zakaj ni mogel v roku vložiti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja. Med drugim navaja, da je nova lastnica sosednjega zemljišča sprožila mejni postopek, po zaključku katerega je njegova greznica ostala na sosednjem zemljišču, sam pa je podpisal zapisnik o meji, saj ni vedel, da ima možnost uveljavljati močnejšo pravico in priposestvovanje. Nato je pridobil vsa potrebna soglasja nove lastnice in sprožil postopek za izdajo spremenjenega gradbenega dovoljenja. Zmotna je tudi ugotovitev, da naj bi bil zahodni del objekt zgrajen naknadno, v vsakem primeru pa se bo z njegovo odstranitvijo poškodoval preostali del objekta, kar bo brez dvoma vplivalo na njegovo stabilnost. Izpodbijana odločba o tem nima nobenih razlogov, o resničnosti njegove trditve pa se je mogoče prepričati že z ogledom. Z rušenjem bi namreč objekt ostal brez vhoda in brez dostopa. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu je odločba, izdana na podlagi drugega odstavka 153. člena ZGO-1, po katerem gradbeni inšpektor v primeru neskladne gradnje, glede katere investitor ne zaprosi za spremembo gradbenega dovoljenja v enem mesecu po izrečenem ukrepu, ali če pristojni upravni organ za gradbene zadeve njegovo zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja pravnomočno zavrne ali zavrže, odredi, da se tisti del objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, na investitorjeve stroške odstrani in vzpostavi stanje, določeno v gradbenem dovoljenju.

V zadevi ni sporno, da tožnik v enomesečnem roku, ki mu je bil določen z inšpekcijsko odločbo z dne 23. 4. 2010 in ki jo je prejel 28. 4. 2010, ni zaprosil za spremembo gradbenega dovoljenja. Tega ni storil niti do 13. 5. 2011, česar tožnik prav tako ne izpodbija, zato je upravni organ ravnal pravilno, ko je v skladu z navedeno določbo ZGO-1 izdal izpodbijano odločbo in z njo tožniku naložil odstranitev neskladno zgrajenega dela objekta.

Kot je pravilno pojasnil že pritožbeni organ, na odločitev v zadevi ne morejo vplivati okoliščine (tožnikova poškodba 21. 7. 2010 in večmesečno zdravljenje, pridobivanje lastninske pravice na zemljišču, kjer je greznica), zaradi katerih v odrejenem roku ni mogel vložiti vloge za pridobitev spremenjenega gradbenega dovoljenja. Dejstvo je, da tožnik brez spremenjenega ali novega gradbenega dovoljenja sploh ne bi smel graditi, da zahteve zanj ni vložil niti do 13. 5. 2011, čeprav je sam povedal, da gre za gradnjo iz leta 1996 in 1997, in da izpodbijana odločba ni bila izdana takoj po preteku enomesečnega roka, ampak šele 17. 5. 2011 po opravljenih poizvedbah na upravni enoti. Kasneje vložena zahteva za gradbeno dovoljenje zato za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe ni pravno pomembna, morebitno pridobljeno gradbeno dovoljenje pa bo lahko imelo vpliv le na vodenje izvršbe odrejenega inšpekcijskega ukrepa.

Glede vpliva odstranitve neskladno zgrajenega dela objekta na preostali del stavbe se je opredelil že prvostopenjski organ in se pri tem oprl na tožnikovo izjavo, da je bil ta del objekt zgrajen naknadno. Na podlagi navedenega je organ sklepal, da tudi njegova odstranitev ne bo vplivala na stabilnost legalnega dela objekta. Ne drži torej, da izpodbijana odločba o vplivu rušitve na preostanek objekta, o čemer se je izrekel tudi pritožbeni organ, nima razlogov. Glede na navedeno je neupoštevna tudi pavšalna tožbena trditev, da ne drži ugotovitev o naknadni gradnji zahodnega dela objekta. Poleg tega tožnik z njo izpodbija resničnost izjave, ki jo je dal na podpisani zapisnik 16. 4. 2007, in sicer da je z gradbenim dovoljenjem z dne 20. 12. 1996 legaliziral počitniško hišo tlorisa 7 m x 6 m, nato pa jo je 1997 razširil na zahodno stran v širini okoli 2,6 m (klet, mansarda, pokrita s podaljšano streho osnovnega objekta). Take spremembe v izjavi pa v tožbi ne pojasni. Poleg tega se tožnik ne more izogniti rušitvi neskladno zgrajenega dela objekta niti z vidika namena izrečenega inšpekcijskega ukrepa, saj bo šele s tem vzpostavljeno zakonito stanje iz gradbenega dovoljenja z dne 20. 12. 1996, v katerega je posegel z gradnjo, za katero ni imel dovoljenja in je s tem nase prevzel posledice, ki so zaradi takega ravnanja predvidene v ZGO-1, s tem pa tveganje, da bo prizadet tudi legalni del objekta.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).