VSRS Sklep VIII Ips 45/2013

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2011, za vrnitev na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožnica kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS 42/2002 in naslednji). Dne 7. 10. 2010 in 12. 10. 2010 je s službenega računalnika poslala elektronsko sporočilo v zvezi z delom za društvo S., kar je bilo v nasprotju s pogoji iz soglasja, ki ga je za opravljanje tega dela pridobila od tožene stranke. Tožničino ravnanje je tako zamajalo zaupanje tožene stranke, da delovnega razmerja med njima ni mogoče več nadaljevati.

2Sodišče druge stopnje je pritrdilo dejanskim ugotovitvam in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je revizijo (v dveh delih) vložila tožnica, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da pošiljanje elektronskih sporočil med delovnim časom ne predstavlja hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, zlasti glede na dejstvo, da je pred odpovedjo 17 let vestno in pošteno opravljala delo za toženo stranko. To ravnanje tudi ni moglo porušiti zaupanja tožene stranke vanjo do te mere, da delovnega razmerja ni mogoče več nadaljevati. Izredna odpoved je sankcija za najhujše kršitve, temu opisu pa pošiljanje elektronskih sporočil ne ustreza. Sodišči nista pojasnili, zakaj naj bi bila ta kršitev hujša in iz česa izhaja tožničin naklep ter zakaj tožena stranka ni mogla uporabiti milejšega ukrepa. Delo, ki ga je opravljala za S., ni bilo konkurenčno dejavnosti tožene stranke. Tožnica je imela zanj soglasje delodajalca. Financer tožene stranke in S. je isto ministrstvo, za oba subjekta pa je na ministrstvu zadolžena M. R. Iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnica med delovnim časom ni opravljala nobenega dela za S., tega je opravila v popoldanskem času doma, sporne dneve je poslala le minimalne popravke M. R., kot pojasnilo k že poslani dokumentaciji. M. R. je sama od nje po elektronski pošti zahtevala določena pojasnila. Pošta vsebuje le kratke odgovore, vsega pet stavkov, zanje je tožnica porabila čas, namenjen odmoru. O tem se sodišči nista izjasnili, kot tudi ne o tem, na kakšen način je tožnica kršila konkurenčno prepoved. Revizija nadalje graja stališče o pravočasnosti odpovedi. Sodišči nista upoštevali določb Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti, ki določa 15 dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposliti in predhodno pisno opozorilo, kot pri krivdnem razlogu. Tožena stranka je elektronsko pošto prejela 7. oz. 12. 10. 2010 (na natisnjeni pošti je datum) in ne šele preko Ministrstva. Zato se v zvezi s tem očita bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi sodišča prve stopnje ni razlogov o odločilnem dejstvu, ali je bila tožnica diskriminirana. Sodišče je zapisalo le, da je ta očitek neutemeljen, razlogov za to pa ni navedlo. Tudi v zvezi s tem revizija podaja očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno so po mnenju revizije presojene tudi okoliščine glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Niti sodišče prve niti sodišče druge stopnje nista podali pravne obrazložitve na bistvene trditve, dejstva in dokaze. Zato se predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da tožnica skuša odvzeti kršitvi težo, ki je po njenem mnenju očitna in da v pretežnem delu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga zavrnitev revizije.

5Revizija je utemeljena.

6Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7Neutemeljen je revizijski očitek, da je bila izredna odpoved podana prepozno. Iz dejanske ugotovitve (na katero je revizijsko sodišče vezano), da je tožena stranka razlog za izredno odpoved ugotovila 3. 1. 2011, ko je prejela obvestilo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve s posredovanimi elektronskimi sporočili, izhaja, da je bila odpoved z dne 1. 2. 2011 podana v zakonskem 30 dnevnem roku (drugi odstavek 110. člena ZDR). Takšne dejanske ugotovitve ni mogoče izpodbiti z očitkom bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj gre za izpodbijanje dokazne ocene, kar ni dovoljen revizijski razlog.

8Pravočasnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na 15 dnevni rok, določen v 53. členu Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti, se v pritožbenem postopku ni postavljala pod vprašaj (sporno je bilo le, kdaj je tožena stranka izvedela za odpovedni razlog). Ker je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je zoper sodbo sodišča prve stopnje ni mogoče vložiti. Zato očitka sodišču prve stopnje o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z določbami Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti, ki naj bi postopek in roke za izredno odpoved urejal drugače, kot ZDR, v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati.

9Enako velja za očitek sodišču prve stopnje o neobrazloženem stališču glede zatrjevane diskriminacije. Tožnica v pritožbi v zvezi s tem ni uveljavljala bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je tudi z revizijo ne more.

10Kaj revizija uveljavlja z očitkom, da se sodišči nista opredelili do trditve, da je tožnica sporna elektronska sporočila poslala v času dnevnega odmora, ni povsem jasno. Bistvene kršitve v zvezi s tem sodišču druge stopnje ne očita. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, konkretno 141. člena ZDR o efektivnem delovnem času, ki pa glede tega vprašanja ne more biti relevantna. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica elektronska sporočila poslala med delovnim časom, kar je dejanska ugotovitev. Tej ugotovitvi ni mogoče nasprotovati z zatrjevanjem zmotne uporabe materialnega prava. Vsaka drugačna trditev je namreč zgolj nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki ni dovoljen revizijski razlog.

11Utemeljeno pa se sodišču druge stopnje očita zmotna uporaba materialnega prava v zvezi z zakonitostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če obstaja utemeljen odpovedni razlog (odpovedni razlogi so našteti v prvem odstavku 111. člena ZDR) in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR).

12Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. V odpovedi je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, navedla, da je tožnica med delovnim časom in v prostorih delodajalca dne 7. 10. 2010 in 12. 10. 2010 opravljala delo po avtorski pogodbi z Medobčinskim društvom S. Maribor, pri čemer je za navedeno delo uporabljala elektronsko pošto in računalnik delodajalca, s čimer je naklepno huje kršila pogodbe in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer obveznost opravljanja dela po določilih 31. člena ZDR, obveznost upoštevanja delodajalčevih navodil – 32. člen ZDR, prepoved škodljivega ravnanja – 35. člen ZDR in konkurenčno prepoved – 37. člen ZDR, kar predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

13Navedeni odpovedni razlog je podan, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica storila kršitev iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, pri čemer ni obrazloženo, zakaj to ravnanje predstavlja kršitev 37. člena ZDR, na kar utemeljeno opozarja revizija (ni pa obrazloženo niti to, zakaj ravnanje predstavlja kršitev 31., 32. in 35. člena ZDR, česar revizija sicer ne očita).

14Sodišče druge stopnje je zaključek o obstoju odpovednega razloga naredilo na podlagi ugotovitve, da je tožnica s službenega računalnika „poslala tri maile, pri čemer je šlo za maile z dne 7. 10. 2010 in 12. 10. 2010 med delovnim časom in v prostorih tožene stranke.“ Izhajalo je s stališča, da presoja zakonitosti izredne odpovedi obsega le ugotovitev, ali je tožnica dejansko storila, kar se ji očita (1). To stališče pa je zmotno, saj sodna presoja sodišča druge stopnje ni omejena le na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa obsega (zlasti) preizkus pravilne uporabe materialnega prava, kar v konkretnem primeru pomeni presojo, ali je s tožničinim ravnanjem izpolnjen dejanski stan odpovednega razloga. Tožnica se je ves čas postopka in tudi v pritožbi zavzemala za to, da njeno ravnanje, tudi če dejansko predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, nima narave hujše kršitve, ki bi utemeljevala izredno odpoved kot skrajno sredstvo za najtežje kršitve delovne discipline. Trdila je, da ji je opravek vzel par minut časa (v treh mailih je s petimi stavki odgovorila na poizvedbe M. R.), da je kljub temu vse svoje delo opravila in da ni s tem v ničemer škodovala toženi stranki. Kljub temu sodišče druge stopnje tožničinega ravnanja ni ocenilo z vidika odpovednega razloga, torej predvsem ali takšno ravnanje res ustreza standardu hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti. Pravni zaključek o zakonitosti izredne odpovedi samo na podlagi ugotovitve, da je tožnica s službenega računalnika poslala tri elektronska sporočila, je zato preuranjen.

15Tudi glede drugega pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR) je materialno pravni zaključek preuranjen. Sodišče druge stopnje se pri presoji okoliščin in interesov v smislu navedene zakonske določbe vsebinsko ni opredelilo niti do teže kršitve in okoliščin, v katerih je bila storjena, niti do trditve, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena 17 let in da je ves čas svoje delo dobro opravljala. Pri odločitvi je izhajalo s stališča, da okoliščine, ki jih je navajala tožnica, niso relevantne, ker sodišče presoja samo kršitve iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pa je v nasprotju s stališčem, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo že v več zadevah, in sicer, da so pomembne vse okoliščine primera in interesi obeh strank, pri čemer je prvi pogoj stvarnega značaja in se presoja predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve, drugi pogoj pa osebnega značaja (2). Ob tem, kako je kršitev vplivala na razmerje med strankama in njuno medsebojno zaupanje v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja, je treba med drugim upoštevati tudi delavčevo preteklo delo, vključno s trajanjem njegove zaposlitve.

16Ker se sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni opredelilo do vseh relevantnih okoliščin, ki vplivajo na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče ob zgornjih izhodiščih in z upoštevanjem vseh okoliščin primera ponovno najprej presodi, ali je odpovedni razlog podan. Če bo ugotovilo, da je s tožničinim ravnanjem izpolnjen dejanski stan odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR pa naj ponovno, z upoštevanjem okoliščin in interesov obeh strank, teže kršitve ter okoliščin, v katerih je bila storjena, presodi tudi obstoj pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR.

17Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

---.---

Op. št. (1): Takšno stališče izhaja iz 9. točke obrazložitve, v kateri sodišče druge stopnje odgovarja na pritožbeno navedbo, da pošiljanje treh elektronskih sporočil ne more predstavljati podlage za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ampak kvečjemu za disciplinsko odgovornost.

Op. št. (2): Prim. sodbo VS RS VIII Ips 32/2011 z dne 5. 3. 2012, sklep VS RS 255/2012 z dne 16. 4. 2013 in druge.