VSRS Sodba II Ips 98/2010

Revizija se zavrne.

Tožnik krije sam svoje stroške revizijskega postopka.

1V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje tožencema v solidarno plačilo naložilo znesek 69.911,00 CHF s pogodbenimi obrestmi po obrestni meri 5,1 % od 23. 11. 2004 do 19. 1. 2006, od 20. 1. 2006 do 31. 12. 2006 po 8 % obrestni meri in od 1. 1. 2007 dalje po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti. Prisodilo je tudi obrestne obresti kot procesne obresti, in sicer od natečenih pogodbenih obresti od 13. 9. 2006 od 31. 12. 2006 po 8 % obrestni meri ter od 1. 1. 2007 dalje po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo ter odločilo o pravdnih stroških.

2Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožene stranke s sklepom razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, kolikor se je ta nanašala na plačilo glavnice 3.496,00 CHF, saj je bilo v tem delu o tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno v prvem postopku (zahtevek je bil zavrnjen). Sicer je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je 66.415,00 CHF naložilo v plačilo s pripadajočimi obrestmi le drugi toženki. Pritožbeno sodišče je drugače kot sodišče prve stopnje na podlagi listinskih dokazov presodilo, da je pogodbena stranka in s tem zavezanec za vrnitev posojila le druga toženka. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da je posojilno pogodbo sklenila le pravna oseba, ne pa tudi prvi toženec kot fizična oseba. Zato je pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrnilo.

3Zoper odločitev pritožbenega sodišča tožnik vlaga revizijo, ki jo je treba glede na to, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo novele Zakona o pravdnem postopku ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008, v nadaljevanju ZPP), obravnavati po določbah zakona, kakršne so veljale pred 1. 10. 2008.

4Tožnik v reviziji, v kateri izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvega toženca, opisuje lastniško sestavo in upravljanje drugo tožene stranke: prvotoženec je ustanovitelj in edini družbenik druge toženke. Na tej ugotovitvi tožnik gradi očitek drugi toženki, da je poslovala v nasprotju z 8. členom ZGD, ker je v pravnem prometu nastopala z logotipom firme. Tožnik trdi, da ga je prvi toženec, ki je narekoval vsebino pogodbe, ob tem pa se je zavedal nelikvidnosti svoje družbe, s svojim ravnanjem zavedel. Poudarja, da ga je tudi delno vračanje posojila s strani drugega toženca prepričalo, da je prav toženec tisti, ki je zavezan za vračilo denarja. Po mnenju tožnika je tako nastopanje v pravnem prometu, ki se ga je posluževala tožena stranka, nasprotno določilu 20. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod). Po tožnikovem stališču odgovarjata za škodo upnikom zaradi likvidnostnih težav oziroma prezadolženosti družbe solidarno tako družbenik enoosebne družbe, kakor tudi družba sama. Glede na to, da je druga toženka finančno blokirana in celo v stečajnem postopku, prvi toženec po mnenju tožnika solidarno odgovarja za škodo, ki zaradi njegovega neukrepanja nastaja upnikom. Tožnik pritožbenemu sodišču očita, da ni uporabilo določb 8., 12. in 21. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), spregledalo naj bi odškodninsko odgovornost po določbah 10., 12., 13. in 20. člena ZFPPod. Tožnik predlaga spremembo izpodbijane sodbe pritožbenega sodišča tako, da se tudi prvega toženca zaveže k solidarnemu plačilu skupaj z drugo toženko. Tožnik priglaša stroške revizijskega postopka.

5Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so z njo uveljavljani, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8Tožnik v reviziji s ponovnim opisovanjem okoliščin, v katerih je prišlo do podpisa pogodbe in do delnega vračila posojila, izpodbija dejansko stanje glede bistvenega vprašanja, kdo je stranka posojilne pogodbe na dolžniški strani. S svojimi navedbami zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP v revizijskem postopku ne more uspeti. Na podlagi pravnomočno ugotovljenega dejstva, da je posojilno pogodbo sklenila le pravna oseba – druga toženka, je zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvega toženca pravilna.

9Kolikor revizija zatrjuje odgovornost prvega toženca po odškodninski podlagi (zloraba logotipa pravne osebe, odgovornost družbenika po 20. člen ZFPPod, spregled pravne osebnosti), pa gre za povsem nov temelj (spremenjenega) zahtevka s povsem drugim sklopom relevantnih dejstev, ki jih nižji sodišči nista in nista bili dolžni obravnavati. Ker gre v tem delu za nedovoljene nove trditve, tudi ti revizijski razlogi niso utemeljeni.

10Ker v reviziji uveljavljani razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo po določbi 378. člena ZPP.

11Ker z revizijo ni uspel, tožnik sam krije stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).