VSRS Sodba in sklep II Ips 775/2009

Revizija se glede odškodnine za premoženjsko škodo zavrže, v preostalem delu pa se revizija zavrne.

1Sodišče prve stopnje je toženca s sodbo zavezalo, da plača tožnici odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 10.572,81 EUR ter odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 625,94 EUR (oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Tožnico je namreč 8. 9. 2001 močno pogrizel po glavi toženčev pes, ki v času škodnega dogodka ni bil pod ustreznim toženčevim nadzorom.

2Pritožbeno sodišče je v zvezi s pritožbo toženca spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo na znesek 8.140,35 EUR, v preostalem delu pa zavrnilo toženčevo pritožbo.

3Toženec je proti sodbi pritožbenega sodišča vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Kršen naj bi bil 113. člen Zakona o sodiščih, ker je o pritožbi odločalo Višje sodišče v Mariboru namesto Višjega sodišča v Celju. Revident nasprotuje dokazni oceni nižjih sodišč. Mladoletna tožnica je bila pod nadzorstvom svojih staršev in sta bila starša tista, ki sta otroka izpostavila nevarnosti. Tožnica tudi ni aktivno legitimirana za uveljavljanje odškodnine za premoženjsko škodo. Stališče revidenta je, da sta nižji sodišči odločali v nasprotju z veljavno sodno prakso tako glede temelja kot višine odškodnine.

4Revizija je bila poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu in vročena tožnici, ta pa nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni dovoljena v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, v preostalem delu pa revizija ni utemeljena.

6Zahtevka za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode imata različni podlagi in je zato treba upoštevati posamezen znesek odškodnine kot kriterij za dovoljenost revizije(1). Vrednost pravnomočno prisojene odškodnine za premoženjsko škodo ne presega zakonsko določenega vrednostnega praga in je zato Vrhovno sodišče revizijo zavrglo v delu, ki se nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo(2) .

7Okoliščina, da je o toženčevi pritožbi proti prvostopenjski sodbi odločalo Višje sodišče v Mariboru, ne predstavlja nikakršne procesne kršitve. Zadeva je bila namreč odstopljena mariborskemu višjemu sodišču očitno na podlagi določbe 105.a člena Zakona o sodiščih.

8Pritožbeno sodišče je v zvezi z odločitvijo, da toženec v celoti odgovarja za škodo, pravilno uporabilo materialno pravo, odločitev pa tudi ne odstopa od uveljavljene sodne prakse. Pritožbeno sodišče je pravilno upoštevalo relevantno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in je delno povzeto na četrti strani sodbe pritožbenega sodišča. Revizijske trditve o relevantnih okoliščinah škodnega dogodka predstavljajo nasprotovanje dokazni oceni sodišča, kar predstavlja očitek zmotne (nepopolne) ugotovitve dejanskega stanja(3). Ob nesporni ugotovitvi, da je takrat šestletno mladoletno tožnico močno pogrizel po glavi toženčev pes, ki v času dogodka ni bil privezan, sta glede na navedene relevantne ugotovitve, nižji sodišči tudi pravilno odločili, da mladoletna tožnica ni prispevala k nastanku škode.

9Pravilna je tudi odločitev pritožbenega sodišča o višini satisfakcije. Če odmislimo, da je tožnici delno že plačala odškodnino zavarovalnica, je odmera zneska 2.086,32 EUR za strah in 8.000 EUR odškodnine za telesne bolečine primerna tako z vidika individualizacije odškodnine kot tudi z vidika upoštevanja že prisojenih odškodnin v podobnih škodnih primerih.

10Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih revident izrecno uveljavlja, kot tudi ne razlogi, ki jih mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Zavrnitev revizije implicira tudi zavrnitev toženčevega predloga za povrnitev revizijskih stroškov.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj drugi odstavek 41. in drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP/99.

Op. št. (2): Primerjaj 377. člen ZPP/99.

Op. št. (3): Primerjaj določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP/99.