VSRS Sodba XI Ips 19287/2013-118

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper A. M. odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčeva zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se pripor zoper obdolženca ne odredi.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki v izjavi z dne 21. 5. 2013 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5Zagovornica izpodbija pravnomočni sklep o odreditvi pripora v delu, ki se nanaša na obstoj obeh pripornih razlogov ter na nujnost odreditve pripora, zato je Vrhovno sodišče le v tem obsegu preizkusilo izpodbijani sklep (prvi odstavek 424. člena ZKP).

6Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja, da sta sodišči zaključek o obstoju begosumnosti (1. točka prvega odstavka 201. člena ZKP) utemeljili z obrazložitvijo, da je obdolženec državljan Bosne in Hercegovine, da ima v Avstriji prijavljeno začasno prebivališče, z ozemljem Republike Slovenije pa ga, razen konkretnega kazenskega postopka, v katerem obdolžencu grozi visoka zaporna kazen, ne veže nobena okoliščina. Pojasnili sta tudi, da obdolženec na ozemlju Republike Slovenije nima niti družine niti zaposlitve. Ob upoštevanju navedenih okoliščin sta sodišči tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno sklepali, da obstaja realna in konkretna nevarnost, da bi lahko obdolženec pobegnil in s tem otežil potek konkretnega kazenskega postopka. V kolikor pa zagovornica v zahtevi navaja, da obdolženec nima namena bežati in da ga z Republiko Slovenijo povezuje veliko znancev in sorodnikov, pa nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7

V zvezi z navedbami zagovornice, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost (3. točka prvega dostavka 201. člena ZKP), pa Vrhovno sodišče

ugotavlja, da sta sodišči v okviru presoje navedenega pripornega razloga nepravilno upoštevali dejstvo, da so policisti obdolženca v letu 2011 že obravnavali zaradi kaznivih dejanj s področja drog. Po ustaljeni sodni praksi(1) je lahko namreč storitev kaznivega dejanja, ki je predmet drugega kazenskega postopka, podlaga za sklepanje o ponovitveni nevarnosti le, če je že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj z verjetnostjo na ravni utemeljenega suma, kar pa v obravnavanem primeru iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Kljub temu pa ugotovljena kršitev

na pravilnost sklepanja o obstoju tega pripornega razloga ni vplivala, saj že ostale okoliščine, ki so razvidne iz izpodbijanega sklepa (zlasti teža kaznivega dejanja, količina zasežene droge (995 g posušene rastline konoplja), odsotnost redne zaposlitve in lastnih sredstev za preživljanje – preprodaja droge kot vir zaslužka), kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec, če bi ostal na prostosti, s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi

dejanji nadaljeval.

Takšnega zaključka ne more spremeniti niti v zahtevi uveljavljana okoliščina, da je policija obdolžencu zasegla mamilo, najeto vozilo in denar, saj možnost ponovitve kaznivega dejanja ni vezana le na predmete, ki so bili uporabljeni oziroma so nastali z očitanim dejanjem.

8

Sodišči sta tudi pojasnili, da glede na očitano kaznivo dejanje, zagroženo kazen in veliko količino najdene droge, pripora v konkretnem primeru ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Tako je neutemeljen tudi slednji očitek zagovornice, ki se nanaša na obrazloženost nujnosti odreditve pripora.

C.

9Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

Op. št. (1): Prim. npr. odločbi VS RS XI Ips 65359/2012 z dne 28. 1. 2013 in XI Ips 36705/2012 z dne 21. 8. 2012.