VSL sodba I Cp 3521/2012

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki spremeni tako, da se znesek stroškov zniža za 81,66 EUR (na 214,32 EUR).
II.Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu (II in preostanek III. točke izreka) potrdi.
III.Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1.Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbenega zahtevka za plačilo 210,78 EUR postopek v tem delu ustavilo, nato pa razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 212,74 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (neizpodbijana I. točka izreka sodbe), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 295,99 EUR stroškov postopka (III. točka izreka).

Z dopolnilno sodbo je tožeči stranki prisodilo še obresti, in sicer od 212,74 EUR od 17. 8. 2010 dalje do plačila ter od 210,78 EUR od 17. 8. 2010 do 13. 12. 2010.

2.Zoper sodbo, obrazloženo le zoper zavrnilni del in odločitev o stroških, se pritožuje tožnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita napačno uporabo materialnega prava s tem, ko je odločilo, da toženka tožnici dolguje avtorski honorar po tarifi iz leta 1998, ne pa po valoriziranih vrednostih. Meni, da je bil Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list RS 138/2006: Pravilnik 2006) veljavno sprejet in za to navaja svoje argumente, pri čemer pa niti ni šlo za spremembo tarife. Sklicuje se na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4292/2009 in I Cp 2471/2010. Sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 160/2011, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče, ocenjuje kot pristransko, arbitrarno.

V drugem delu pritožbe pa tožnica nasprotuje odločitvi glede nepriznavanja civilne kazni, češ da se je tožeča stranka zavedela kršitev, saj je vse 7 prireditev izvedla, ko med strankama ni bilo sklenjene nobene pogodbe. Nasprotuje stališču sodišča, da sporočilo bruto avtorskega honorarja nastopajočih ni bilo potrebno za obračun. Sodišče poenostavljeno navaja, da je pri izračunu honorarja upoštevalo II. osnovo tarife Pravilnika 1998, tako kot je to zahtevala tožnica, pri tem pa prezre, da je tovrstni izračun morala narediti ravno zaradi kršitve sporočanja podatkov s strani toženke. Katero od osnov bi lahko tožnica uporabila, ni prepuščeno izbiri pravdnih strank, pač pa je to odvisno od objektivnih okoliščin. Nesporočanje potrebnih podatkov je prekršek, opredeljen v 3. tč. 1. odst. 185. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), kar je sodišče spregledalo. Nerealne osnove, ki jih je sporočila tožena stranka ter dejstvo nesporočanja bruto honorarjev izvajalcev, pomenijo manipulacijo tožene stranke z obračuni honorarjev. Odločitev sodišča, da zaradi nesporočanja podatkov o bruto honorarju ni upoštevalo 200% pribitka, je arbitrarna in podpira samovoljo uporabnikov pri obračunu avtorskega honorarja. Toženec je s temi podatki razpolagal in se je za neposredovanje odločil zavestno. Sklicuje se še na to, da se toženec ukvarja z organizacijo raznih prireditev.

Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, češ da je njen uspeh 21 in ne le 12%, saj je bilo delno plačilo, kasneje predmet umika, izvedeno šele po vložitvi tožbe.

3.Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba je delno utemeljena, in sicer le proti odločitvi o stroških postopka.

5.Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje o glavni stvari je v celoti pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na njihovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, bistvenih kršitev določb postopka pa pri tem ni storilo.

6.Stališče, da je toženec dolžan plačati tožnici (le) nadomestilo, skladno s tarifo iz Pravilnika 1998, je pravilno in je posledica prav tako pravilnega zaključka, da je Pravilnik 2006 nezakonit, saj ni bil sprejet na zakonsko ustrezen način. Razlogi sodišča prve stopnje so v zvezi s tem vprašanjem izčrpni in obširni, z njimi pa je sodišče prve stopnje tudi v večji meri zajelo odgovore na v pritožbi ponavljana stališča tožnice. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na te razloge. Pravilnost stališča sodišča prve stopnje potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 160/2011, s katero to sodišče poenotilo dotlej neenotno prakso višjih sodišč v zvezi vprašanjem materialnopravne podlage za odmero nadomestila za uporabo avtorskih del. Sklicevanje tožnice na drugačna stališča višjih sodišč, izraženih v starejših odločbah I Cp 4292/2009 in I Cp 2471/2010, zato ne more biti uspešno.

7.Tožeča stranka neutemeljeno zahteva tudi povišanje honorarja za 200%, kar je na podlagi 3. odst. 168. čl. ZASP možno, če je bila pravica iz tega zakona kršena namerno ali iz hude malomarnosti, upoštevajoč vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni.

8.Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevano civilno kaznijo ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki sicer pravočasno prijavila prireditve, da pa ji ob tem ni posredovala podatkov o bruto honorarjih nastopajočih, kar predstavlja eno od osnov za obračun honorarja. Poleg tega je tožena stranka 14. 12. 2010 plačal nesporni del honorarja.

9.Pritožbeno sodišče deli oceno prvostopenjskega, da posredovanje prej omenjenega podatka ni bilo nujno, saj tarifa za izračun predvideva tudi drugo metodo. Na tej podlagi zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je toženec avtorske pravice na delih iz repertoarja tožnice kršil z zahtevano hujšo obliko krivde. Ni niti zamolčal niti zanikal uporabe avtorskih del. Ob tem, da tarifa iz leta 1998 na eni strani predvideva obračun nadomestila od osnove po točki II tarife tudi v primerih, ko iz dokumentacije, ki jo predloži uporabnik, niso razvidne osnove za obračun iz točke I, ali pa so te nerealne, ter ob odsotnosti zakonske podlage, ki bi tožencu nalagala dolžnost sporočiti podatke o bruto honorarjih izvajalcev, stališču toženca, da sporočanje teh podatkov ni bilo nujno, ni mogoče odreči razumnosti. ZASP opredeljuje dolžnost obveščanja uporabnikov, vendar v tem okviru ne določa dolžnosti posredovanja kakršnihkoli finančnih podatkov (1. odst. 159. čl.). Zahteva po predložitvi spornih podatkov ne izhaja povsem jasno niti iz določb ZASP (prim. 156. čl. v besedilu, ki je veljal po uveljavitvi novele ZASP-B in po uveljavitvi novele ZASP-D).

10.Toženec ni a priori nasprotoval obveznosti plačila honorarja in njegovo stališče o uporabi tarife se je izkazalo za pravilno. Delno neplačilo ali plačilo z zamudo samo po sebi ne more predstavljati okoliščine, ki bi kazala na toženčev namen avtorska dela uporabiti mimo pravic avtorjev, do drugačnega zaključka pa ne more privesti niti sklicevanje pritožbe na toženčevo strožjo odgovornost, češ da je dolžan kot organizator raznih prireditev poznati pravila in se po njih ravnati.

11.Pritožba pa pravilno opozarja, da je njen uspeh v pravdi približno 21 % (423,52 EUR od zahtevanih 1966,02). Upoštevajoč sicer pravilno odmero stroškov, ki ji pritožnica tudi ne nasprotuje, je slednja upravičena do 105,53 EUR, zavezana pa za 319,85 EUR stroškov toženca, kar po pobotanju znese 214,32 EUR. Znesek stroškov toženca, naložen v breme tožeči stranki, je bilo zato treba ustrezno znižati (365. čl. ZPP, 3. tč.).

12.Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari se sicer izkaže za pravilno, pritožba tožnice pa neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), ni ugotovilo, je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo.

13.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP. Ker je tožeča stranka uspela le delno proti odločitvi o stroških, nima pravice do povračila stroškov pritožbenega postopka.