VSL sodba II Cp 3440/2012

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (IV. in VI. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II.Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa stroške odgovora na pritožbo.

1.Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi zavrnilo primarni tožbeni zahtevek zoper drugo toženko, da je slednja dolžna izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino tako, da se bo lahko pri nepremičnini, vpisani v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani, z ident. št. 103.E, v vl. št. x, k.o. X, sedaj ID znakom Y, vknjižila lastninska pravica na ime prve toženke, sicer bo takšno listino nadomestila pravnomočna sodba (II. tč. izreka). Nadalje je sodišče zavrnilo podredni tožbeni zahtevek zoper drugo toženko, da se pri zgoraj navedeni nepremičnini vknjiži lastninska pravica na ime prve toženke (III. tč. izreka), ugodilo pa je temu tožbenemu zahtevku zoper prvo toženko (IV. točka izreka). Sodišče je sklenilo še, da je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka v višini 3.605,00 EUR drugi toženki, prva toženka pa pravdne stroške v višini 6.530,00 EUR tožeči stranki, obakrat v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (V. in VI. tč. izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (IV. tč. izreka) in zoper odločitev o stroških postopka v breme prve toženke (VI. tč. izreka) se formalno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vsebinsko pa zlasti iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje prva toženka po svojem pooblaščencu in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne tudi podredni zahtevek tožeče stranke zoper prvo toženko, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka prve toženke, skupaj z njenimi pritožbenimi stroški. Navaja, da je sodišče prve stopnje kot podlago za upravičenost tožbenega zahtevka uporabilo 6. alinejo prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), ki kot podlago za vknjižbo lastninske pravice navaja pravnomočni sklep o dedovanju, pri tem pa sodišče spregleda izkaz zaporedja, tj. verige pogodb oz. drugih listin, potrebnih za vknjižbo. V zemljiški knjigi je kot lastnik vpisana druga toženka, prva toženka pa nima listin, potrebnih za vknjižbo, tj. navkljub izdanemu sklepu o dedovanju, ki za vpis ne zadošča. Prva toženka namreč ne more doseči vknjižbe na svoje ime brez originalnega izvoda prodajne pogodbe med drugo toženko in pravno prednico pravnega prednika prve toženke (Z. Z.), ki je shranjen pri notarju S., dovolitev za izročitev tega overjenega izvoda in predložitev zemljiški knjigi pa je v izključni domeni tožeče stranke. Brez predložitve omenjene pogodbe je tudi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu neizvršljiva, tožeča stranka pa za vložitev tovrstnega tožbenega zahtevka niti ni imela pravnega interesa. Za vknjižbo ni izpolnjen pogoj po 3. alineji prvega odstavka 40. člena ZZK-1, saj sodišče ni ugotovilo obstoja, spremembe oz. prenehanja pravice, katere vknjižba se predlaga. Posledično je napačna naložitev vseh stroškov postopka tožeče stranke prvi toženki, saj slednja ne more odgovarjati za opustitev vknjižbe, ki je v domeni tožeče stranke, poleg tega pa je tudi vrednost predmetnega spora močno pretirana in nerealna.

3.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Zavzema se za njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodba sodišča prve stopnje je v izpodbijanem delu pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je v tem delu pravilno in v celoti ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva ter v nasprotju s pritožbenimi očitki pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Ne držijo pritožbene trditve, da izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o vpisu lastninske pravice na prvo toženko tudi v primeru pravnomočnosti ne bo izvršljiva, saj zemljiškoknjižno sodišče brez predložitve originalnega overjenega izvoda prodajne pogodbe iz leta 1993 navedene vknjižbe ne bo moglo izvesti. Materialnopravna podlaga za vpis bo namreč ravno 3. alineja prvega odstavka 40. člena ZZK-1 (in ne 6. alineja, kakor meni pritožnica), ki določa, da se vknjižba pravic v zemljiško knjigo dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj lastninske pravice prve toženke na predmetni nepremičnini (navedeno dejstvo za prvo toženko niti ni sporno), pritožnica pa iz nerazumljivih razlogov in zgolj pavšalno nasprotno navaja, da prvostopenjsko sodišče obstoja lastninske pravice ni ugotovilo. V primeru obstoja pravnomočne sodbe, ki je podlaga za vpis, predložitev drugih morebitnih listin, vključno s prodajno pogodbo, na katero se sklicuje pritožnica, ni (več) potrebna.

7.Pa tudi sicer pritožnica spregleda nedvomno ugotovitev, da je zemljiškoknjižno sodišče s sklepom z dne 26. 3. 2010 (priloga A3) zavrnilo vknjižbo lastninske pravice iz razloga, ker v predloženih listinah, ki so podlaga za glavni vpis, nepremičnina ni bila označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi, ne pa zato, ker ne bi bile predložene vse potrebne listine. Poleg sklepov o dedovanju po pokojnih Z. Z. in B. Z. je zemljiškoknjižno sodišče razpolagalo tudi s kupoprodajno pogodbo o prodaji stanovanja, št. 466-52/93 z dne 19. 5. 1993, torej s pogodbo med drugo toženko in Z. Z., prva toženka pa navkljub navedenemu dejstvu večji del pritožbe posveti očitno neresničnemu utemeljevanju, da vknjižbe ni bilo mogoče opraviti in je tudi v prihodnje ne bo moč opraviti, ker se prodajna pogodba nahaja pri notarju S., do nje pa ima dostop le tožeča stranka. Sodišče druge stopnje sicer soglaša s pritožbenimi navedbami, da prvostopenjsko sodišče v 26. točki razlogov sodbe brez ustreznih ugotovitev navaja, da bi prva toženka na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju po B. Z. lahko dosegla vpis lastninske pravice v svojo korist (v kolikor bi slednje bilo mogoče, pričujoča pravda niti ne bi bila potrebna, saj bi bila vknjižba izvedena na podlagi predloga izvršilnega sodišča po uradni dolžnosti v izvršilnem postopku skladno z določbo četrtega odstavka 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ), toda to ne vpliva na materialnopravno pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, niti na pravilnost zaključka o nepomembnosti prvotne prodajne pogodbe oziroma kakršne koli »verige listin«, ki iz nje izhajajo. Posledično sodišče prve stopnje ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ko »v to smer« ni izvedlo nobenega dokaza, kakršni so pritožbeni očitki.

8.Vsled obrazloženega so zmotne tudi pritožbene navedbe, ki tožeči stranki sicer priznavajo možnost podati zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice v korist prve toženke na podlagi izkazanega pravnega interesa po drugem odstavku 128. člena ZZK-1, hkrati pa očitajo tožeči stranki, da se je iz nerazumljivih razlogov odločila za pravdni postopek, ki ji ne nudi nikakršne možnosti za vknjižbo. Drži ravno nasprotno, tj. da je obstoječa pravda edina sodna pot tožeče stranke za uresničitev poplačilne pravice iz zastavljene nepremičnine, tožeča stranka kot upnica pa je bila celo izrecno pozvana, da je dolžna dopolniti svoj predlog za izvršbo tako, da vloži tožbo za vpis lastninske pravice na dolžnico – prvo toženko (peti odstavek 168. člena ZIZ), sicer bi izvršilno sodišče predlog za izvršbo zavrglo (sklep v prilogi A1). Tožeča stranka bo po pravnomočnosti izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje skladno z drugim odstavkom 128. člena ZZK-1 poleg vpisa lastninske pravice na prvo toženko predlagala še vknjižbo med strankama nesporne hipoteke v svojo korist in tako izkazala sicer nedvomen pravni interes, po pravnomočnosti sklepa o vpisu pa se bo lahko nadaljeval tudi izvršilni postopek (šesti odstavek 168. člena ZIZ).

9.Pritožnica neutemeljeno napada še odločitev sodišča prve stopnje o stroških. Ne drži, da je vrednost spora v tej zadevi močno pretirana in nerealna. Ker je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe navedla vrednost spora v višini 1.000,00 EUR, je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 44. člena ZPP, ki v primeru navedene očitno prenizke vrednosti sodišču nalaga, da se na hiter in primeren način prepriča o pravilnosti te vrednosti. Sodišče prve stopnje je vrednost spornega predmeta določilo na 197.946,83 EUR (sklep na list. št. 8) in svojo odločitev ustrezno utemeljilo z upoštevanjem višine terjatev tožeče stranke iz kreditnih pogodb, sklenjenih z B. Z. in zavarovanih s hipoteko na predmetni nepremičnini, poleg tega je ugotovilo tudi vrednosti primerljivih stanovanj, ki so celo višje, zato očitki o pretirani vrednosti spora ne vzdržijo. Odločitev o povrnitvi stroškov temelji na načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ne glede na priznavanje dejstev lastninske pravice in obstoječe hipoteke na zadevnem stanovanju pritožnica tožbenega zahtevka ni pripoznala, s čimer bi lahko dosegla drugačno odločitev o pravdnih stroških (157. člen ZPP).

10.Ker razlogi, ki jih ponuja pritožba, niso utemeljeni, jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj ob preizkusu sodbe tudi ni zaznalo drugih kršitev, na katere je sicer dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11.Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, mora kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožeča stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni mogla vplivati na svoj materialni in procesni položaj v tej pravdi (155. člen ZPP).