UPRS sodba I U 746/2012

Tožbi se ugodi, sklep Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4230-3760/2009-4-08013-03 z dne 23. 6. 2009 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrgel tožnikovo zahtevo za obnovo postopka v zadevi za vračilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). Iz navedena sklepa izhaja še, da tožnika bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega postopka ter da davčnemu organu posebni stroški niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 14. 5. 2009 podal predlog za obnovo postopka v zadevi za vračilo DDV. Prvostopenjski organ se sklicuje na 1. točko 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki opredeljuje kaj se šteje za novo dejstvo ali nov dokaz, ki je razlog za obnovo postopka. Nadalje se sklicuje na 1. točko prvega odstavka 263. člena ZUP, ki določa rok, v katerem stranka lahko predlaga obnovo postopka ter na 267. člen ZUP, iz katerega izhaja kako mora organ postopati s predlogom za obnovo postopka.

Tožniku je bila 10. 2. 2009 izdana odločba št. DT 4230-7750/2008-2-08013-03, ki jo je prejel 3. 3. 2009. Z omenjeno odločbo se je zahtevku tožnika za vračilo DDV ugodilo v višini 118.015,38 EUR, zahtevek v višini 172.432,20 EUR pa zavrnilo, ker tožnik ni priložil originalnih računov. Rok 15 dni za pritožbo je potekel 18. 3. 2009, tožnik pa je pritožbo vložil 23. 3. 2009, zaradi česar je prvostopenjski organ s sklepom z dne 2. 4. 2009 pritožbo zavrgel kot prepozno. Sklep je bil tožniku vročen 27. 4. 2009. Tožnik je 14. 5. 2009 vložil predlog za obnovo postopka iz razloga, predvidenega v 1. točki 260. člena ZUP, to je iz razloga, če se izve za nova dejstva ali se najdejo ali pridobijo novi dokazi, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bili ti dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Tožnik je predložil kot nov dokaz detajlni izpisek podatkov o dostavi/statusu pošiljke št. 9697495091, ki ga je tožnik 7. 5. 2009 prejel neposredno od družbe A. d.o.o. Tožnik navaja, da je z omenjeno pošiljko št. 9697495091 prvostopenjskemu organu poslal original račune. Iz izpiska št. 9697495091 je med drugim razvidno sledeče: pošiljatelj pošiljke je bil tožnik, pošiljka je bila s strani pošiljatelja izročena podjetju A. 3. 7. 2008, naslovni pošiljke je bil „Ljubljana Davcnem dne 4. 7. 2008“. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je predloženi dokaz obstojal že v času pred izdajo odločbe v zadevi vračila davka na dodano vrednost. Hkrati pa je tudi tožnik v predlogu za obnovo postopka navedel, da z dokazom v času izdaje izpodbijane odločbe ni razpolagal, čeprav je dokaz v tistem času že obstojal. V danem primeru torej nikakor ne gre za nova dejstva ali dokaze, ki bi nastala po izdaji odločbe in bi bili podlaga za poseg v že pravnomočno zaključen upravni postopek. Na podlagi navedenega je prvostopenjski organ tožnikovo zahtevo zavrgel.

Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ tožnikovo pritožbo zavrnilo. Navaja, da tožnik zahteva obnovo postopka iz razloga, ker prvostopenjski organ pri izdaji odločbe ni upošteval računov, za katere tožnik trdi, da jih je prvostopenjskemu organu poslal že 3. 7. 2008. Pri tem se sklicuje na izpis podatkov o dostavi (statusu pošiljke) družbe A. d.o.o., z dne 7. 5. 2009, iz katerega po njegovem mnenju izhaja, da je bila dostava računov opravljena 4. 7. 2008. Tožniku z odločbo prvostopenjskega organa pravica do vračila DDV ni bila priznana iz razloga, ker v postopku ni izkazal dejstva, da mu je bil zahtevani DDV zaračunan. Naknadno predložena listina (izpis podatkov o dostavi/statusu pošiljke družbe A.) pa v obravnavanem primeru ne predstavlja novega dokaza v smislu 86. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-1) oziroma 1. točke 260. člena ZUP. Ne gre za dokaz, ki bi se nanašal na dejstvo, ki sestavlja (prejšnje) dejansko stanje, na podlagi katerega je bilo odločeno, pač pa se listina nanaša na procesno dejanje tožnika. Gre za listino, s katero tožnik dokazuje, da je prvostopenjskemu organu pred izdajo odločbe predložil dokazila, ne pa za dokaz o nabavi oziroma dokaz, ki bi se nanašal na dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev o pravici do vračila DDV. Drugostopenjski organ navaja, da je obnovitveni razlog lahko samo takšna okoliščina, ki jo kot razlog za obnovo dopušča zakon. Nepravilen sklep o dejanskem stanju na podlagi dokaznega gradiva, ki je bilo, kot zatrjuje tožnik predloženo v postopku pred izdajo odločbe, vendar ni bilo upoštevano, ne more biti razlog za obnovo postopka. Če prvostopenjski organ pri ugotavljanju dejanskega stanja ni upošteval vseh predloženih dokazov, to ne more biti razlog za obnovo. Zato zaključuje, da zatrjevani obnovitveni razlog v obravnavanem primeru očitno ni verjetno izkazan, prvostopenjski organ pa je tožnikovo zahtevo za obnovo postopka utemeljeno zavrgel.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeni sklep prvostopenjskega organa in uveljavlja tožbene razloge nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Navaja, da je 24. 6. 2008 vložil zahtevo za vračilo DDV kot zavezanec, ki nima sedeža v Republiki Sloveniji, za obdobje januar do december 2007 ter zahteval vračilo DDV, ki mu je bil zaračunan v Republiki Sloveniji. Že ob vložitvi zahtevka za vračilo DDV je predložil del računov v originalu, del potrjenih kopij računov pa je posredoval 1. 7. 2008, tožena stranka pa jih je prejela 4. 7. 2008. S tem je tožnik že tekom postopka predložil vse potrebne dokaze, ki so dokazovali utemeljenost zahtevka. Prvostopenjski organ (oz. oseba, ki je odločala v postopku) pa v času odločanja o zahtevku verjetno ni razpolagal s potrjenimi kopijami računov, dodatno pa tudi dokazila, da je bila pošta dostavljena organu, ni štel za zadosten indic za nadaljnje ugotavljanje dejanskega stanja, zaradi česar je zahtevek v tem delu zavrnil. Tožnik je bil šele z izdano odločbo seznanjen, da je, kljub posredovanim dokazom o dostavi pošiljke z zahtevanimi dokumenti (potrjene kopije računov), prvostopenjski organ ugotovil, da zahtevanih dokumentov ni prejel v roku, določenem za dopolnitev vloge. V odločbi je organ pojasnil, da se v spisu ne nahajajo potrjene kopije računov, čeprav je tožnik zatrjeval, da jih je predložil 4. 7. 2008. Tožnik je pred izdajo odločbe predložil vse dokaze, vendar pa se ti dokazi brez tožnikove krivde v spisu ne nahajajo, s čimer je bil seznanjen šele z izdano odločbo.

Tožnik je zato ponovno pridobil potrjene kopije računov in ponovno dokazoval, da so bile potrjene kopije računov že posredovane prvostopenjskemu organu. Tožnik je pridobil natančen izpisek vročilnice podjetja A., iz katere nedvomno izhaja, da je davčni organ 4. 7. 2008 od tožnika prejel pošiljko. V zahtevi za obnovo postopka je tožnik nedvomno utemeljil obstoj obnovitvenega razloga t.j. obstoj novih dokazov, ki so pomembni za ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik meni, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa nepravilna in v nasprotju z materialnim pravom. Sklicuje se na 1. točko 260. člena ZUP in meni, da dokaz, ki ga je tožnik predlagal v predlogu za obnovo postopka izpolnjuje oba pogoja, ki ju zakon zahteva za nov dokaz: obstajal je že v času prvotnega odločanja in ni nastal šele po izdaji prvotne odločbe; tožnik v času prvotnega odločanja zanj ni vedel in ga torej ni mogel predložiti kot nov dokaz. Iz navedenih razlogov tožnik meni, da je bil v predmetni zadevi zmotno uporabljen materialni predpis, tožnikova zahteva pa neutemeljeno zavržena. Tožnik je v postopku poleg dokazila o vročitvi pošiljke ponovno predložil tudi potrjene kopije računov. Tožena stranka se o predloženih dokazih ni izjasnila oziroma jih pri odločanju o zahtevku za obnovo postopka ni upoštevala. S tem pa tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in je hkrati kršila procesno-materialno pravo. Izpodbijani sklep predstavlja tudi bistveno kršitev pravil postopka. Tožena stranka je o zahtevku odločala vsebinsko (meritorno), ni pa odločala o izpolnjenih procesnih predpostavkah za obnovo postopka, zaradi česar izpodbijani sklep ni procesno pravilen.

Tožnik se prav tako ne strinja s stališčem drugostopenjskega organa, da naknadno predložena listina v obravnavanem primeru ne predstavlja novega dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Naknadno ponovno pridobljene potrjene kopije računov in dokazilo o prejemu pošiljke s strani davčnega organa predstavlja po mnenju tožnika utemeljen obnovitveni razlog, saj bi se na podlagi dokazov, če bi pooblaščena oseba pri odločanju z njimi razpolagala, ugotovilo dejansko stanje, kot je bilo zatrjevano. Drugostopenjski organ se je v odločbi izrekel le glede dokaza dostave pošiljke davčnemu organu, ne pa tudi glede ponovno predloženih potrjenih kopij računov. Odločitev o pritožbi je tako nepopolna, saj se ni odločalo o vseh obnovitvenih razlogih. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi tudi navedel, da bi moral tožnik vložiti pritožbo. Tožnik pojasnjuje, da je sicer vložil pritožbo, vendar je bil 15 dnevni rok očitno prekratek za tujega davčnega zavezanca, da bi v tem času prevedel odločbo, jo preučil, pridobil strokovno pomoč v Sloveniji in hkrati zbral nove dokaze. V kolikor bi to držalo, je bila tožniku prekršena pravica do pravnega varstva, saj mora le-ta dati stranki razumen rok, da opravi procesno dejanje. Pri tem se tožnik sklicuje tudi na doktrino, ki jo je ustvarilo Sodišče Evropske unije, ki jo navaja. Tožnik vztraja, da sta opisana dokaza nova dokaza v smislu 260. člena ZUP in zato predstavljata razlog za obnovo postopka. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep prvostopenjskega organa in odločbo drugostopenjskega organa odpravi in dovoli obnovo postopka oziroma podrejeno, da izpodbijana akta odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki ter priglaša stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri navedbah iz obrazložitve drugostopenjske odločbe.

Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v drugem odstavku 13. člena med drugim določa, da Upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če se izpodbijajo procesni sklepi v postopku izdaje upravnega akta (2. alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1). Ker gre v predmetni zadevi za procesni sklep, izdan v postopku izdaje upravnega akta, so izpolnjeni pogoji iz 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, zaradi česar je sodišče odločilo po sodniku posamezniku.

Tožba je utemeljena.

Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP. Ta določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljali do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Iz prvega odstavka 267. člena ZUP izhaja, da ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Iz drugega odstavka 267. člena ZUP pa izhaja, da če pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom.

V konkretni zadevi je prvostopenjski organ tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgel iz razloga, ker je zaključil, da ni podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. Tožnik je kot nov dokaz, s katerim je utemeljeval obnovo postopka, prvostopenjskemu organu predložil natančen izpisek podatkov o dostavi tožnikove pošiljke davčnemu organu, s strani družbe A. d.o.o. S slednjim dokazuje, da je prvostopenjski organ 4. 7. 2008 od tožnika prejel pošiljko, v kateri je tožnik prvostopenjskemu organu predložil listine, ki jih je od njega zahteval prvostopenjskih organ. Nepredložitev navedenih listin je bila namreč razlog, da je prvostopenjski organ tožnikovo zahtevo, v delu, na katerega se nanašajo navedene listine, zavrnil. Tožnik je že v postopku pred izdajo odločbe zatrjeval, da je navedene listine organu predložil. Z listino, ki jo je tožnik naknadno pridobil in ki jo je priložil kot razlog za obnovo postopka, pa tožnik dokazuje dejstvo vročitve.

Po presoji sodišča je napačen zaključek prvostopenjskega organa v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, s katero je tožnikovo zahtevo zavrgel, da v zadevi ne gre za nova dejstva in dokaze, ki bi nastala po izdaji odločbe in bi bili podlaga za poseg v že pravnomočno zaključen upravni postopek. Po presoji sodišča se v obnovi postopka ne upoštevajo dejstva, ki so nastala po končanem postopku, pač pa dejstva, ki so obstojala v prejšnjem postopku. Nov dokaz se tako mora nanašati na dejstva, ki so obstojala v prejšnjem postopku, pa jih stranka ni uspela dokazati, ker za tak dokaz ni vedela. V konkretni zadevi pa gre prav za takšno situacijo. Tožnik je že v prejšnjem postopku zatrjeval, da je davčnemu organu predložil zahtevane listine, z listino, ki jo je predložil v predlogu za obnovo postopka, pa dokazuje dejstvo vročitve, torej dejstvo, da so bile listine predložene davčnemu organu že pred izdajo odločbe v postopku, katerega obnovo predlaga. Z navedeno listino torej izkazuje dejstvo vročitve, to pa je dejstvo, ki je obstojalo že ob izdaji odločbe.

Ob takem dejanskem stanju zadeve je po presoji sodišča nepravilno tudi razlogovanje drugostopenjskega organa, da ne gre za dokaz, ki bi se nanašal na dejstvo, ki sestavlja (prejšnje) dejansko stanje, na podlagi katerega je bilo odločeno, pač pa, da se listina nanaša na procesno dejanje tožnika. V konkretni zadevi je namreč odločujoče prav procesno dejanje tožnika, t. j. nepredložitev listin, saj je bilo le-to tudi razlog za zavrnitev tožnikove vloge. Tožnik pa zatrjuje in z omenjeno listino dokazuje, da je zahtevane listine davčnemu organu vročil. Z navedeno listino, ki jo je pridobil po izdaji odločbe, tožnik tako dokazuje dejstvo vročitve, torej res procesno dejanje tožnika, vendar je bilo prav to procesno dejanje razlog za zavrnitev tožnikove zahteve. Zato je v konkretni zadevi nerelevantno sklicevanje drugostopenjskega organa, da nepravilen sklep o dejanskem stanju ne more biti razlog za obnovo postopka. V obravnavani zadevi namreč dejansko stanje ni bilo niti presojano, saj je odločitev v zavrnilnem delu posledica procesnega dejanja.

Iz vsega navedenega izpodbijani sklep ni pravilen in zakonit. Ker temelji izpodbijani sklep na zaključku, ki ni pravilen, je bilo treba izpodbijani sklep odpraviti in zadevo vrniti organu prve stopnje v ponoven postopek (na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1). Ker je bilo treba izpodbijani sklep odpraviti iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te sodbe, se sodišče do vseh ostalih tožbenih ugovorov niti ni opredeljevalo.

Sodišče je tožbi ugodilo in na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, se tožniku, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnik je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 350,00 EUR, ob upoštevanju 20% DDV pa je upravičen do povračila stroškov postopka v skupni višini 420,00 EUR.