VSRS Sklep Cp 9/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Pri Okrajnem sodišču v Piranu poteka izvršilni postopek In 261/2012 zoper dolžnika zaradi izterjave 807,76 EUR. Sodišče prve stopnje je dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je dolžnikovo pritožbo zavrnilo in prvostopenjski sklep potrdilo.

2Sodišče druge stopnje je pri obravnavanju dolžnikove pritožbe ugotovilo, da je dolžnik v njej žalil sodišče, sodnike in upnika ter je s sklepom dolžnika za v pritožbi izraženo žalitev kaznovalo z denarno kaznijo 500 EUR.

3Dolžnik je proti sklepu sodišča druge stopnje o denarni kazni vložil pritožbo in predlagal oprostitev plačila te kazni. V pritožbi navaja, da vse, kar je navedel v pritožbi ni žaljivo, ampak je resnica, resnica pa ne more biti žaljiva. Opisuje, kaj vse se mu je godilo na sodišču v 18 letih in zahteva, da se hude napake in zmote, storjene v njegovo škodo, odpravijo. V pritožbi nadalje trdi, da nekateri sodniki in sodnice uporabljajo trike, da bi ga zmedli in povzročili čim večje stroške. Ne sodijo mu pošteno in nepristransko, sodišče ne kaznuje oseb, ki žalijo njega in krivo pričajo v številnih zadevah.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po 109. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 11. členom ZPP lahko sodišče stranko, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku, kaznuje z denarno kaznijo do 1.300 EUR. V izpodbijanem sklepu so v točki 7 podrobno opredeljene dolžnikove pritožbene trditve, ki jih je sodišče druge stopnje ocenilo kot žalitev sodišča, sodnikov in upnika. Dolžnik sedaj v pritožbi trdi, da tisto, kar je navedel v prejšnji pritožbi, ni žaljivo, ampak je resnica. Temu ni mogoče pritrditi. Samo zatrjevanje napak pri sojenju ni žaljivo, žaljive pa so negativne vrednostne sodbe, sramotenje posameznikov sodnikov in strank ter izražanje prezira do sodišča. Sem sodijo tožnikove trditve, da ima Okrajno sodišče v Piranu zoper njega strategijo izčrpavanja, zastraševanja in konstantnega maščevanja, da sodniki kršijo načela strokovnosti, zakonitosti in etike, da ščitijo določene osebe in obsojajo nedolžne, nadalje enačenje sodišča s pokopališčem ter obširne in ponavljajoče se žalitve upnika. Očitno je, da dolžnik v svoji pritožbi ni ostal v mejah dostojnosti in pri pravni argumentaciji, njegovi očitki in negativna vrednotenja niso bili resna in dovoljena kritika dela sodišča in sodnikov. Pritožbenega zanikanja žaljivosti prejšnjih trditev ne podpira niti vsebina sedanje pritožbe, ki v bistvu v omiljeni obliki ponavlja trditve prejšnje pritožbe.

6Vrhovno sodišče zaključuje, da je pravilno stališče v izpodbijanam sklepu, da pomenijo dolžnikove trditve napad na čast in dobro ime ter ugled Okrajnega sodišča v Piranu ter nekaterih njegovih sodnikov, kar je pravilno ovrednoteno kot žalitev sodišča v celoti in sodnikov ter dodatno še žalitev upnika kot stranke v konkretnem izvršilnem postopku. Pri tem je poudariti, da je namen 109. člena ZPP varovanje zaupanja v sodstvo in v avtoriteto sodne oblasti. Zato je možnost kaznovanja za žaljive vloge ukrep procesnega vodstva za zagotovitev urejenosti teka postopka ter nujne procesne discipline. Z denarno kaznijo ni kršena dolžnikova pravica do svobode izraženja misli oziroma mnenj. V to pravico ni poseženo, saj 109. člen ZPP ni omejuje stranke pri tem, kaj sme ali česa ne sme navajati po vsebini, temveč jo omejuje pri načinu podajanja izjav. Svojih izjav pred sodiščem ne sme podajati na nedostojen, žaljiv način. Prav zato pa gre v dolžnikovem primeru, ko kritike ravnanja sodišča, sodnikov in nasprotne stranke ni izrekel na spoštljiv način, temveč tako, da je neupravičeno odrekel ugled in dostojanstvo. Zato kaznovanje za žaljive trditve ne pomeni posega oziroma kršitve dolžnikove pravice do svobode govora.

7Glede na navedeno je Vrhovno sodišče dolžnikovo pritožbo ocenilo kot neutemeljeno, pri čemer neizkazana in nekonkretna pritožbena trditev o slabem materialnem stanju ne more biti upoštevana in je denarna kazen tudi po presoji Vrhovnega sodišča primerna okoliščinam in teži dolžnikovega ravnanja. Zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju zavrnilo dolžnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep o denarni kazni.