UPRS sklep IV U 234/2011

Tožba se zavrže.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorat RS za okolje in prostor, št. 110-11/2011-85 z dne 11. 8. 2011 je odločeno, da se A.A. (tožnica v tem sporu) ne uvrsti v izbirni postopek za zasedbo prostega uradniškega delovnega mesta gradbeni inšpektor v nazivu inšpektor III v Inšpektoratu Republike Slovenije za okolje in prostor, v Inšpekciji za prostor. Organ prve stopnje navaja, da je bil na podlagi 58. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) dne 22. 7. 2011 objavljen javni natečaj za zasedbo prostega uradniškega delovnega mesta gradbeni inšpektor, ki se opravlja v nazivu inšpektor III v Inšpektoratu RS za okolje in prostor, v inšpekciji za prostor. Kandidati so morali izpolnjevati poleg ostalih pogojev tudi pogoj najmanj visoke strokovne izobrazbe gradbene ali arhitekturne smeri oziroma najmanj prve bolonjske stopnje izobrazbe gradbene ali arhitekturne smeri. Iz listin, ki jih je tožnica vložila na objavljeni javni natečaj je razvidno, da je 4. 10. 2006 diplomirala na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in si pridobila strokovni naziv univerzitetna diplomirana inženirka krajinske arhitekture. Iz tega sledi, da ne izpolnjuje pogoja glede zahtevane smeri strokovne izobrazbe.

S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev organa prve stopnje in še podrobneje navaja zakonske določbe Zakona o graditvi objektov, ki v 144. členu določa, da je za gradbenega inšpektorja lahko imenovan posameznik, ki poleg splošnih pogojev za delo v državni upravi izpolnjuje še pogoj med drugim tudi univerzitetne ali visoke strokovne izobrazbe s področja gradbeništva ali arhitekture. V nadaljevanju navaja razliko med izobrazbo pridobljeno na Fakulteti za gradbeništvo ali na Fakulteti arhitekturo, kar ustreza izobrazbi s področja gradbeništva ali arhitekture, medtem ko je krajinska arhitektura študijski program Biotehniške fakultete, njihova izobrazba pa daje znanja, pomembna za načrtovanje rabe prostora, varstva narave in oblikovanja, ki jih v nadaljevanju podrobneje navaja. Razlaga tudi obseg del v skladu s 145. členom ZGO-1, kar se opravlja v okviru inšpekcijskega nadzorstva, kar pa študijski program krajinskega arhitekta ne pokriva. Področje gradbenega inšpektorja ne zajema načrtovanja in urejanja prostora, temveč izvajanje nadzora v okviru z zakonom dodeljenih pristojnosti. To pa so pristojnosti, ki spadajo v okvir določil 145. člena ZGO-1. Gre za znanja s področja graditve objektov, načrtovanje objektov, ne pa o načrtovanju prostora. V nadaljevanju še podrobno razlaga študij na obeh fakultetah in klasifikacijo Klasius, ki se v RS uporablja na podlagi Uredbe o uvedbi in uporabi klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja. V tem spada krajinska arhitektura pod rubriko 5814, medtem ko arhitektura pod rubriko 5811, torej gre za dva različna študija, ki dajeta različna strokovna znanja. Res je, da so arhitektura, krajinska arhitektura, urbanizem in gradbeništvo skupaj uvrščeni v rubriko 58 arhitektura, urbanizem in gradbeništvo, in se študij krajinske arhitekture v skladu s 6. členom Odloka o preoblikovanju Univerze v Ljubljani izvaja na Biotehniški fakulteti. To pa ne pomeni, da tožnica glede na opis del za razpisano delovno mesto, pridobljeno izobrazbo, opis študija krajinske arhitekture in opis študija na Fakulteti za arhitekturo, izpolnjuje natečajni pogoj glede smeri izobrazbe.

Tožnica v tožbi smiselno uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, podredno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja določbo 144. člena ZGO-1, ki določa, kdo je lahko imenovan za gradbenega inšpektorja, med drugim, da ima univerzitetno ali visoko strokovno izobrazbo s področja gradbeništva ali arhitekture. Izpodbijani sklep organa prve stopnje ni ustrezno obrazložen, ker ne pojasnjuje, zakaj strokovni naziv univerzitetna diplomirana inženirka krajinske arhitekture ne ustreza zakonski zahtevi 1. točke 144. člena ZGO-1, ampak gre zgolj za pavšalno navedbo, da kandidatka ne izpolnjuje pogoja glede zahtevane smeri strokovne izobrazbe. Tudi odločba tožene stranke ni ustrezno obrazložena, glede na to, da sama organizacijska umestitev izvajanja študija ni bistvena, ampak je bistvena vsebina programa. Iz 6. člena Odloka o preoblikovanju Univerze v Ljubljani je razvidno, da se krajinska arhitektura, ki se po klasifikaciji Klasius uvršča v področje 58-arhitektura, urbanizem in gradbeništvo, izvaja na Biotehniški fakulteti. Na citirani odlok se sicer sklicuje tudi tožena stranka, v sami obrazložitvi sklepa pa ga ustrezno ne aplicira temveč je odločitev v nasprotju s tem odlokom. Iz tega sledi, da je krajinska arhitektura področje arhitekture, prav tako ne drži trditev tožene stranke, da študij Biotehniške fakultete, smer krajinska arhitektura ne zajema strokovnih predmetov s področja graditve objektov, ker je krajinski arhitekt izobražen in usposobljen tudi za načrtovanje objektov – projektiranje ter izvajanje nadzora skladno s posebnimi materialnimi predpisi dodeljenih pristojnosti in s tem primeren za opravljanje službe inšpekcijskega nadzora. V nadaljevanju navaja delovno področje krajinskega arhitekta, strokovni izpit za odgovornega prostorskega načrtovalca, ki je le dopolnilni izpit in je nadgradnja prvega ter potreben za izdelovanje prostorske dokumentacije na področju prostorskega načrtovanja. Med naloge gradbenega inšpektorja spada tudi, da nadzira ali imajo osebe, ki opravljajo gradbeno dejavnost za to izpolnjene pogoje. Tožnica to znanje izkazuje z licenco KA. Podrobno še navaja kaj je predmet Klasius-a, ki uporabljala klasifikacijske spremenljivke oziroma merila (3. člen Uredbe o uvedbi in uporabi klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja). V Prilogi 2 so navedene klasifikacije področij izobraževalnih aktivnosti, ki je sestavni del Uredbe. Pod širše področje številka 5 (tehnika, proizvodnja tehnologije in gradbeništvo) sodi ožje področje 58, ki pa se glede na sorodnost področij deli na arhitekturo in urbanizem (581) ter gradbeništvo (582). Krajinska arhitektura se skladno z uredbo uvršča v podrobno področje – arhitekturo in urbanizem (581) in sicer pod rubriko (5814), kjer je uvrščena tudi arhitektura (5811). Klasifikacija tako pokaže, da se krajinska arhitektura uvršča v podrobno področje 581 arhitektura in urbanizem, kamor se razvrščajo aktivnosti in izidi izobraževanja s predmetno specifično vsebino, ki obsega študij umetnosti, znanosti in tehnik gradbenega projektiranja. Takšna razvrstitev je dokaz, sorodnosti krajinske arhitekture in arhitekture. Četudi gre za dva ločena študija s specifičnimi znanji, se na določenih segmentih ta znanja med seboj prekrivajo, tako na področju graditve objektov kot prostorskem načrtovanju, sicer študij ne bi bil uvrščen v isto podrobno področje 581. Tako tožnica izpolnjuje pogoje po določbo 144. člena ZGO-1, ker je krajinska arhitektura vsekakor smer arhitekture. Izpolnjuje pa tudi pogoje za delo v skladu z določbo 145. člena ZGO-1, ker ima opravljen strokovni izpit za odgovorno krajinsko-arhitekturno projektiranje in ima ustrezno znanje iz gradbene tehnike (predmetnik študija krajinske arhitekture zajema tudi študijski predmet gradbena in krajinska tehnika) in je usposobljena nadzorovati, ali se objekti gradijo, in če so zgrajeni in vzdrževani tako, da zagotavljajo zanesljivost in izpolnjujejo bistvene zahteve po ZGO-1 in ali so izpolnjeni pogoji za začetek uporabe objektov po ZGO-1. Ima tudi obsežne izkušnje s pripravo prostorskih aktov in s tem izpolnjuje nadaljnji pogoj iz člena 145 ZGO-1, torej da je sposobna nadzorovati ali se dela, za katera ni treba pridobiti dovoljenja po ZGO-1 izvajajo v skladu s prostorskimi akti in gradbenimi predpisi. Opozarja, da je 9 od naštetih 14 predmetov, katere vsebuje predmetnik študija arhitekture na Fakulteti za arhitekturo izbirnih. Tožnica predlaga, da sodišče tožbenemu zahtevku ugodi in odpravi izpodbijani Sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor o neuvrstitvi v izbirni postopek, št. 110-11/2011-85 z dne 11. 8. 2011 in se tožnica uvrsti v izbirni postopek za zasedbo prostega uredniškega delovnega mesta gradbeni inšpektor v nazivu inšpektor III v Inšpektoratu RS za okolje in prostor v Inšpekciji za prostor. Podrejeno predlaga, da se vrne zadeva organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo še enkrat navaja vse določbe ZGO-1 in dela, ki so po standardni klasifikaciji poklica 2008 uvrščena pod poklic gradbenega inšpektorja pod kodo 2142. Teh podrobnih zakonskih in uredbenih navedb sodišče v sodbo ne povzema.

V pripravljalni vlogi z dne 20. 3. 2012 tožnica podrobno navaja vsa področja, za katera je glede na izpitni katalog usposobljena, glede na program odgovornega pokrajinsko – arhitekturnega projektiranja, ki zajema zakonitosti metod in tehnik, pojmov, pomenov in namenov, poznavanje ter vsebine in načini izdelovanja. Četudi dva opravljena strokovna izpita nista natečajni pogoj, pa dokazujeta strokovno usposobljenost tožnice na teh področjih. Tudi obrazec za prijavo na delovno mesto pod rubriko 4/a zahteva, da kandidat navede vse strokovne izpite. Ponovno zahteva, da se izpodbijani sklep odpravi.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru zavrnitve tožničine vloge, v natečajnem postopku izbire za zasedbo prostega uradniškega delovnega mesta gradbeni inšpektor v nazivu inšpektor III v Inšpektoratu RS za okolje in prostor, v Inšpekciji za prostor, je 65. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), ki v določbi petega odstavka 65. člena (pravice neizbranega kandidata) določa, da ima kandidat, ki se je prijavil na javni tečaj, pa ni bil izbran, zoper sklep pravico do pritožbe na pristojno komisijo za pritožbe, če meni, da: 1) je bil izbran kandidat, ki ne izpolnjuje natečajnih pogojev; 2) izpolnjuje natečajne pogoje, pa mu ni bila dana možnost sodelovanja v izbirnem postopku; 3) je bil izbran kandidat, ki po merilih izbirnega postopka očitno ni dosegel najboljšega rezultata; 4) je prišlo do bistvenih kršitev postopka javnega natečaja oziroma izbirnega postopka. Kot je razvidno iz listin upravnega spisa, je bila v tem postopku izbrana s sklepom prvostopenjskega upravnega organa, št. 110-11/2011-91 z dne 31. 8. 2011, kandidatka B.B. To pomeni, da bi morala tožnica, če si želi izboljšati svoj pravni položaj, z vloženimi pravnimi sredstvi ves čas postopkov izkazovati pravni interes. V teh zahtevah pa je bistveno, kakšno sodno varstvo tožnica uveljavlja oziroma kaj zahteva od sodišča. Sodišče v upravnem sporu namreč presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge (prvi odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

V spornem primeru tožnica zahteva odpravo izpodbijanega prvostopenjskega upravnega akta, pri čemer pa ne uveljavlja, da je bila izbrana kandidatka, ki ne izpolnjuje natečajnih pogojev (1. točka prvega odstavka 65. člena ZJU) in tudi ne uveljavlja, da je bila izbrana kandidatka, ki po merilih izbirnega postopka očitno ni dosegla najboljšega rezultata (3. točka prvega odstavka 65. člena ZJU). Tožnica uveljavlja tožbena razloga iz 2. in 4. točke prvega odstavka 65. člena ZJU, da izpolnjuje natečajne pogoje, pa ji ni bila dana možnost sodelovanja v izbirnem postopku, in da je prišlo do bistvenih kršitev postopka javnega natečaja oziroma izbirnega postopka. Tako je zakonodajalec samo za primer iz 1. točke prvega odstavka 65. člena ZJU določil možnost, da sodišče sklep o izbiri razveljavi, da naloži pristojnemu organu razveljavitev akta o imenovanju in pogodbe o zaposlitvi in ponovitev izbirnega postopka. Sodišče ne more sprejeti takšne odločitve v primeru, če tožnica uveljavlja kršitev iz 2. oziroma 4. točke prvega odstavka 65. člena ZJU. To pomeni, da tožnica ne more uveljavljati odprave sklepa o neizbiri v smislu prve alinee prvega odstavka 33. člena ZUS-1, ker si ne more izboljšati svojega pravnega položaja, ampak bi lahko v mejah tega člena, glede na konkretne okoliščine primera, na podlagi pravnega sredstva uveljavljala le ugotovitev, da ji je bila z izpodbijanim aktom kršena določena človekova pravica. Ker tožnica ni podala ugotovitvenega zahtevka in tudi ne uveljavlja tega, da je bila izbrana kandidatka, ki ne izpolnjuje natečajnih pogojev, oziroma da kandidatka po merilih izbirnega postopka očitno ni dosegla najboljšega rezultata, je prenehala tožničina pravovarstvena potreba za upravni spor, takšno odločitev je sprejelo Upravno sodišče RS tudi v zadevi (U 40/2010).

Glede na navedeno, je sodišče tožbo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Sodišče je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.